23. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 7. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Višjega sodišča v Mariboru št. PRpv 812/2005 z dne 18. 10. 2005 v zvezi z odločbo Okrajnega sodišča v Ormožu št. PRs 235/04 z dne 24. 8. 2005 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper odločbo Okrajnega sodišča v Ormožu št. PRs 235/04 z dne 22. 4. 2005 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka. S prvostopenjsko odločbo Okrajnega sodišča v Ormožu je bila zavržena pritožnikova zahteva za vrnitev v prejšnje stanje kot prepozno vložena. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v tipizirani ustavni pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in uporabo prava. Zatrjuje, da je sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja neustavna in nezakonita, ker naj bi temeljila na protiustavnem 202. členu Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – ZP). Z navedbo, da niso bili upoštevani razbremenilni dokazi ter da policisti ne bi smeli nastopati v vlogi prič, zatrjuje kršitev pravic iz 29., 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da elektronski alkotest ne meri koncentracije alkohola v krvi in da njegov rezultat ne more biti dokaz. Ker naj rok za pritožbo zoper odločbo okrajnega sodišča ne bi bil primeren, zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Meni, da je bil obravnavan drugače kot drugi in se pri tem sklicuje na odločbo Sodnika za prekrške Ptuj št. P-4207/03 z dne 23. 10. 2003.

B.

3.Pritožnik izpodbija odločbi, izdani v postopku odločanja o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev pritožbe. Iz ustavne pritožbe je razvidno, da se pritožnikove navedbe nanašajo na postopek odločanja o prekršku, ne pa na postopek odločanja o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje. Zgolj s tem pritožnik zatrjevanih kršitev ni utemeljil, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Glede na navedeno Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (prva točka izreka).

4.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper prvostopenjsko odločbo o prekršku.

5.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

6.Ker pritožnik zoper prvostopenjsko odločbo o prekršku ni izčrpal pritožbe kot redno pravno sredstvo, za obravnavanje ustavne pritožbe niso izpolnjene procesne predpostavke. Zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (druga točka izreka).

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena, druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer