Jedro

Obsojenčevega ravnanja ni moč opredeliti kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, saj so njegove besede tako splošne in nekonkretizirane, da iz njegovih besed ni razvidno, na katero oškodovančevo konkretno dejanje se nanašajo oziroma v zvezi s katerim konkretnim dogodkom ali dejstvom jih je obsojenec izrekel. Tudi pri izpolnjevanju politične dejavnosti je mogoče storiti kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, kadar politikove izjave niso povezane s političnim delovanjem, temveč grobo posegajo v čast in dobro ime posameznika.

Obsojenčev očitek, ki ga je izrekel pri izpolnjevanju politične dejavnosti, ni uperjen zoper oškodovanca kot posameznika, temveč je povezan z opravljanjem njegove politične funkcije oz. se napad omejuje na zadevo, ki je v javnem interesu, zato ni podano kaznivo dejanje razžalitve.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se obsojenega B. F. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i obtožbe, da je drugega razžalil, dejanje pa je storil z drugim sredstvom javnega obveščanja proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe s tem, da je dne 22. 12. 2009 na tiskovni konferenci Mestne občine ... kot predsednik podmladka ... županu A. A. izjavil: „Božiček nam je namignil, da vam letos verjetno ne bo prinesel ničesar, saj ste celo leto lagali in zapravljali premoženje prebivalcev najlepšega mesta na svetu“, ter s tem A. A. razžalil, dejanje pa je bilo storjeno z drugim sredstvom javnega obveščanja po 1. točki prvega odstavka 99. člena Kazenskega zakonika v zvezi z opravljanjem njene službe v lokalni skupnosti, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 168. člena istega zakona.

II. Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenemu B. F. z uvodoma navedenim sklepom izreklo sodni opomin zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Sodišče je obsojencu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sklep sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčevi zagovorniki so zoper pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitve 22., 25., 28., 29. in 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter kršitve 6. in 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da sklep sodišč druge in prve stopnje ali samo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je zahteva utemeljena. Tudi če inkriminirane besede pomenijo negativno vrednostno oceno o oškodovančevi osebnosti, je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, da je bilo obsojenčevo dejanje storjeno z namenom zaničevanja oškodovanca. Obsojenec na tiskovni konferenci ni sodeloval z vprašanji in inkriminiranih besed pred ali po njihovem izreku ni ustrezno argumentiral, kar v nasprotju z zatrjevanjem sodišča prve stopnje samo po sebi ne more potrjevati obsojenčevega zaničevanja oškodovanca. Prav tako niso prepričljivi razlogi sodišča druge stopnje, da je obsojenec izkoristil tiskovno konferenco Mestne občine ... (v nadaljevanju MO) kot javni shod, saj je prezrlo, da je tiskovno konferenco, ki po sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 297/2010 z dne 23. 6. 2011 ni javni shod, o dogajanju v mestu sklical oškodovanec A. A. kot župan. Po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 je nekaznivost politika za storjeno razžalitev pri opravljanju politične dejavnosti določena kot pravilo. Obsojenčeva izjava kot opozicijskega politika na tiskovni konferenci župana A. A., tudi če bi objektivno lahko bila žaljiva, ne pomeni posebnega napada na župana niti ne zadeva njegovo zasebno življenje, kar narekuje presojo „namena zaničevanja“ po najstrožjih kriterijih. K taki uporabi zakona je sodišče zavezano tudi po 10. členu EKČP. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o odgovoru niso izjavili.

B.

5. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujejo, da dejanje, ki se očita obsojencu, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve. S tem v zvezi vložniki navajajo, da je prvi del opisa kaznivega dejanja šaljiv oziroma domišljijski in ne predstavlja negativne vrednostne ocene oškodovanca. Namen obsojenčevega ravnanja, to je obdarovanja oškodovanca z igro monopoli, je bil, da bi se na šaljiv način opozorilo na nepravilnosti poslovanja oškodovanca kot župana MO. Gre za šaljivo in humorno politično dejanje, katerega namen je opozarjanje na napake pri vodenju MO, do katerih je prišlo po obsojenčevem mnenju in mnenju predstavnikov tako imenovanih pomladnih strank, ki so se dogovorili za obdaritev oškodovanca. Izrečene besede ne same po sebi ne glede na celotni kontekst obsojenčevega ravnanja niso žaljive. Zato vložniki menijo, da dejanje, zaradi katerega je bil obsojenec preganjan, ni kaznivo dejanje, s čimer je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. V nadaljevanju vložniki obširno utemeljujejo stališče, da je sodišče obsojenčevo ravnanje nepravilno pravno opredelilo, saj bi lahko šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ne pa za kaznivo dejanje razžalitve. Vložniki menijo, da obsojenčeve besede predstavljajo očitek objektivnega dejstva, katerega resničnost je mogoče dokazovati. Obsojenčeva izjava se nanaša na delo oškodovanca kot župana, obsojenec pa je resničnost svoje izjave tudi dokazal. Ob utemeljevanju, da bi sodišče obsojencu moralo dopustiti dokazovati resničnost njegovih izjav, se vložniki sklicujejo na odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Castells v. Spain. Po obširnem navajanju vložnikov je sodišče ravnalo nezakonito in v nasprotju s četrtim odstavkom 160. člena KZ-1 ter tretjo alinejo 29. člena Ustave (pri čemer se vložniki sklicujejo na sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 422/2006 z dne 7. 6. 2007, I Ips 149/2007 z dne 11. 10. 2007 in I Ips 89/2010 z dne 13. 1. 2011), ko je zavrglo oziroma zavrnilo obsojenčeve dokazne predloge, s katerimi je skušal dokazati resničnost svoje izjave. Nadalje vložniki navajajo, da je v demokratični družbi treba dopustiti kritiko dela župana kot osebe, ki je pod strogim nadzorom javnosti. Vodilni politiki, med katere spada tudi oškodovanec, so dolžni tolerirati kritičen odnos javnosti do njihovega dela, zaradi česar ne more že vsak komentar ravnanja oblasti, ki bi bil do nje kritičen, biti protipraven in predstavljati razžalitve. Nadalje vložniki zatrjujejo, da sodišče ni tehtalo sorazmernosti med obsojenčevo pravico do svobode izražanja in nedotakljivostjo oškodovančeve telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 vložniki navajajo, da je obsojenec svojo izjavo podal kot predsednik podmladka ..., torej v okviru njegovega političnega delovanja, ob sklicevanju na odločbe ESČP v zadevah Castells v. Spain, Malisiewicz-Gasior v. Poland, Lepojić v. Serbia, Ukrainian media gropu v. Ukraine in Tammer v. Estonia pa vložniki zatrjujejo, da gre pri obsojenčevi izjavi za dopustno uresničevanje pravice do svobode izražanja. Na podlagi sklicevanja na omenjene odločbe vložniki zaključujejo, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, da njegova izjava ne predstavlja žaljive vrednostne ocene in da kriteriji iz judikature ESČP kažejo na to, da je bila izključena protipravnost obsojenčevega ravnanja. Obsojenec je aktiven politik, izjavo je podal v okviru političnega udejstvovanja, izjava se je nanašala na A. A. kot župana MO in enega najvplivnejših in priljubljenih politikov v Sloveniji. Oškodovanec je javna oseba, zato je podan javni interes po informiranosti o njegovem delovanju v okviru javne funkcije in domnevnih nepravilnostih s tem v zvezi. Vsakdo ima pravico, da ravnanje javne osebe, ki je politik, komentira in o njej izrazi svoje pozitivno ali negativno stališče. Obsojenčeva izjava se tudi ne nanaša na oškodovančevo zasebno življenje in ne napada njegove osebe, ampak predstavlja del politične debate v okviru legitimne kritike spornega delovanja javne oblasti. Končno vložniki še zatrjujejo, da ni podan namen zaničevanja, ker so bile obsojenčeve besede izrečene v okviru političnega govora in so bile usmerjene v kritiko delovanja oškodovanca kot politika oziroma nosilca javne oblasti.

6. O vprašanju razmerja med kaznivima dejanjema razžalitve in žaljive obdolžitve po določbah 169. in 171. člena prej veljavnega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), katerih zakonski opis je enak sedaj veljavnima opisoma kaznivih dejanj iz 158. in 160. člena KZ-1 (s tem, da je sedaj kaznivo dejanje po določbah drugega odstavka teh členov lahko storjeno tudi na spletnih straneh), je Vrhovno sodišče presojalo v sodbi I Ips 115/2008 z dne 8. 1. 2009. Obrazložilo je, da je kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ lahko ali temeljno ali subsidiarno kaznivo dejanje. Dejanje bo opredeljeno po tem členu tudi, če bodo v ravnanju storilca izpolnjeni znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, vendar obdolžencu uspe tako imenovani dokaz resnice (četrti odstavek 171. člena KZ). Kaznivo dejanje razžalitve je opredeljeno s prepovedano posledico (razžalitvijo – pa še to je treba ovrednotiti), medtem ko način izvršitve oziroma izvršitveno dejanje v zakonu ni opisan. Objekt zaščite je objektivna čast – spoštovanje, ki ga človek uživa pri drugih. Za to kaznivo dejanje bo šlo praviloma takrat, kadar kdo o kom izreče negativno vrednostno oceno v smislu podcenjevanja ali kakršne koli druge oblike negativne sodbe o njem, pri čemer bo trditev tako splošnega značaja oziroma nekonkretizirana, da jo je ravno zaradi te splošnosti nemogoče dokazovati. V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve pa je Vrhovno sodišče v citirani sodbi obrazložilo, kadar gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, bo storilec odgovarjal za drugo kaznivo dejanje iz tega poglavja oziroma bo lahko šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve le, če obdolženec resničnosti svojih trditev ali vsaj utemeljenega razloga verjeti v njihovo resničnost ne bo dokazal. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve ima torej obdolženec pravico, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice, pri čemer pa je tudi sodišče dolžno ugotavljati materialno resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da je trditev, ki jo je izrekel, resnična (prvi odstavek 17. člena ZKP). Če mu dokaz resnice ali vsaj dokaz opravičljive in nezakrivljene zmote uspe, pa bo lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ). V tem primeru bo sodišče dolžno še presoditi, ali morda dejanje ni bilo storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena KZ (šesti odstavek 171. člena KZ), torej gre za izključitev protipravnosti zaradi upravičenega interesa. Tedaj pa bo obdolženec odgovarjal za kaznivo dejanje le, ko bo podan še dodatni pogoj, da je bilo dejanje storjeno z namenom zaničevanja (kar sodišče presoja glede na način izražanja ali glede na druge okoliščine obravnavanega primera).

7. V konkretnem primeru so 22. 12. 2009 v prostor, ki je bil zaradi tiskovne konference, ki jo je kot župan MO sklical A. A., kar je bila redna praksa v njegovem mandatu, poln ljudi, vstopili obsojenec in še več mlajših moških, ki so svoj prihod na tiskovno konferenco vnaprej najavili. Obsojenec je pristopil do A. A., se z njim rokoval in pri tem izjavil „Božiček nam je namignil, da vam letos verjetno ne bo prinesel ničesar, saj ste celo leto lagali in zapravljali premoženje prebivalcev najlepšega mesta na svetu“. Po izrečenih besedah ga je župan prekinil rekoč, naj se predstavi, po predstavitvi in županovem rokovanju z ostalimi predstavniki podmladkov različnih strank pa je obsojenec ponovil omenjeno izjavo. Dodal je še, da so se podmladki strank odločili, da županu podarijo monopoli kot njegovo najljubšo igro, da se bo prihodnje leto raje igral s to igro kot pa s premoženjem občanov. Nato je župan A. A. predstavnikom podmladkov pomladnih strank izročil knjigo (avtorja Mira Cerarja ml.) z naslovom „Kako sem otrokom razložil demokracijo“.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi navedbam vložnikov, da bi bilo treba obsojenčevo ravnanje opredeliti kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve iz 160. člena KZ-1. Obsojenčeve besede o tem, da naj bi oškodovanec celo leto lagal in zapravljal premoženje prebivalcev ..., so tako splošne in nekonkretizirane, da jih ni mogoče dokazovati. Iz obsojenčevih besed namreč ni razvidno, na katero županovo konkretno dejanje se nanašajo oziroma v zvezi s katerim konkretnim dogodkom ali dejstvom jih je obsojenec izrekel. Pravno relevantno pa je tudi, da je obsojenec na tiskovni konferenci izrazil svoje mnenje, resničnosti mnenj pa ni mogoče dokazovati. Zato je glede na stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v sodbi I Ips 115/2008 z dne 8. 1. 2009, treba presoditi, ali je v obravnavanem primeru obsojenec storil kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1. 9. V zadevi Lingens v. Austria je ESČP med drugim obrazložilo, da svoboda izražanja, kot je opredeljena v prvem odstavku 10. člena EKČP, predstavlja enega od temeljev demokratične družbe in enega od osnovnih pogojev za njen napredek in posameznikovo samoizpolnitev. Določba drugega odstavka 10. člena EKČP se ne nanaša samo na informacije ali ideje, ki so pozitivno sprejete in dojete kot nežaljive ali nevtralne, temveč tudi na tiste, ki so žaljive, šokantne ali moteče. Take so zahteve pluralizma, tolerance in široke miselnosti, brez katerih ni demokratične družbe. Nadalje je ESČP obrazložilo, da so omejitve sprejemljivega kritiziranja pri politikih širše kot pa pri posameznikih. Politiki so neogibno in zavestno podvrženi temeljitemu pregledu vsake njihove besede in dejanja, tako s strani novinarjev kot splošne javnosti, zato morajo imeti višjo stopnjo tolerance do kritik, izraženih v zvezi z njihovim delovanjem. Drugi odstavek 10. člena EKČP ščiti ugled vseh posameznikov, vključno s politiki in to tudi takrat, ko ne nastopajo v zasebnem življenju, vendar je v takih primerih treba tehtati med zaščito ugleda in interesi odprte razprave o političnih temah. Enako stališče je ESČP ponovilo v zgoraj navedenih odločbah, na katere se sklicujejo vložniki, pa tudi na primer v odločbi Mladina d.d. Ljubljana v. Slovenia.

10. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 med drugim obrazložilo, da svobodno izražanje misli in idej v demokratičnem sistemu zagotavlja kontinuirano razpravo o zadevah splošnega pomena, zato morajo osebe, udeležene v procesu političnega odločanja, bolj kot osebe, ki so z izjavami drugih prizadete v okviru zasebnega spora, sprejemati kritiko svojega ravnanja. Z vstopom v politični prostor se neogibno izpostavijo strogi presoji svojih besed in ravnanj. S tem prevzamejo tudi tveganje, da bosta tako njihovo ravnanje kot drža predmet ostrih, neprizanesljivih in tudi pretiranih mnenj, izraženih v neredko polemičnih razpravah v javnosti.

11. Prav imata sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da bi očitek enega posameznika drugemu posamezniku, da je celo leto lagal, lahko predstavljal kaznivo dejanje razžalitve iz prvega odstavka 158. člena KZ-1. Vendar pa je treba upoštevati vse pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera. Po ugotovitvah pravnomočnega sklepa je obsojenec pri izpolnjevanju politične dejavnosti (sodišče sicer uporablja besedno zvezo politično udejstvovanje) kot predsednik podmladka ... očitek o laganju z namenom zaničevanja izrekel oškodovancu kot županu MO in s tem uradni osebi pri opravljanju njegove službe (tretji odstavek 158. člena KZ-1). Sodišče je še ugotovilo, da je obsojenec očitek o laganju izrekel na županovi tiskovni konferenci, torej z drugim sredstvom javnega obveščanja (v razlogih pravnomočnega sklepa sodišče sicer navaja, da je šlo za javni shod, čeprav je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 297/2010 z dne 23. 6. 2011 obrazložilo tudi, da tiskovna konferenca ni javni shod). V demokratični družbi je utemeljeno pričakovati, da predstavniki politične stranke izpodbijajo stališča in ravnanja druge politične stranke ali njenih predstavnikov. Politično komentiranje in kritiziranje ni vedno korektno, temveč je lahko tudi pretirano, ostro, neprizanesljivo oziroma šokantno, žaljivo ali moteče. Pri političnem kritiziranju uporabljeni izrazi torej niso nujno na taki ravni kot v sporazumevanju med posamezniki, vendar so taki ne zaradi žaljenja političnih nasprotnikov, temveč zaradi ustvarjanja političnega ugleda. Politikom ni mogoče postavljati takih omejitev svobode izražanja, da bi bili pri izpolnjevanju politične dejavnosti zaradi izrečenih besed v strahu pred kazenskim pregonom. Svoboda izražanja seveda ni neomejena, zaradi česar je mogoče tudi pri izpolnjevanju politične dejavnosti storiti kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, kadar politikove izjave niso povezane s političnim delovanjem, temveč grobo posegajo v čast in dobro ime posameznika. Po presoji Vrhovnega sodišča obsojenčev očitek o laganju, ki ga je obsojenec izrekel pri izpolnjevanju politične dejavnosti, ni uperjen zoper oškodovanca kot posameznika, temveč je povezan z opravljanjem njegove (politične) funkcije župana MO. S tem, ko očitek o laganju ne predstavlja negativne vrednostne sodbe o A. A. kot posamezniku, temveč se nanaša na njegovo delovanje v funkciji župana MO, Vrhovno sodišče ni ugotovilo kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Še toliko bolj pa tak zaključek velja za očitek o zapravljanju premoženja prebivalcev MO. Po presoji Vrhovnega sodišča se take obsojenčeve besede ne nanašajo na A. A. kot posameznika, temveč izključno na njegovo delovanje kot župana MO, izražene v obliki mnenja oziroma dopustne politične kritike. Ta del obsojenčeve izjave torej ne predstavlja neupravičenega napada na županovo zasebno življenje, ampak se glede na kontekst celotnega dogodka omejuje na zadevo, ki je v javnem interesu. Po stališču Vrhovnega sodišča je bilo tako oškodovancu kot predstavnikom podmladkov pomladnih strank, ki so prišli na županovo tiskovno konferenco, jasno, da na šaljiv oziroma figurativen način (obravnavani dogodek se je namreč zgodil v predbožičnem času, točneje 22. 12. 2009) z izročitvijo družabne namizne igre izražajo svoje mnenje o županovi mestni politiki. Zaradi tega je tudi očitka o laganju in zapravljanju mogoče razumeti le v prenesenem smislu, in sicer kot posplošeno kritiko županove mestne politike, izraženo z retorično figuro pretiravanja. Tak zaključek je utemeljeno mogoče napraviti tudi glede na to, da se je župan pripravil na dogodek, saj je tudi sam predstavnikom podmladkov pomladnih strank izročil simbolično darilo (knjigo z naslovom „Kako sem otrokom razložil demokracijo“). Po presoji Vrhovnega sodišča zato tudi ni mogoče govoriti o obsojenčevem namenu zaničevanja. Zaradi povedanega je bilo treba na utemeljeno zahtevo zagovornikov B. F. uvodoma navedeni pravnomočni sklep z uporabo 1. točke 358. člena ZKP spremeniti in izreči oprostilno sodbo, ker dejanje, ki je predmet obtožbe in napadenega sklepa, ni kaznivo dejanje.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov B. F. in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijani pravnomočni sklep spremenilo tako, da je B. F. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je izpodbijani pravnomočni sklep spremenilo in B. F. oprostilo obtožbe, zaradi česar ni presojalo še v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

13. Izrek o stroških kazenskega postopka glede na njegov izid temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP.