Jedro

Ne drži trditev, da iz opisa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ne izhaja zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin, saj je navedeno, da je obdolženec sklenil štiri naročniška razmerja in podpisal štiri naročniške pogodbe, s katerimi se je zavezal, da bo na podlagi izstavljenih računov redno poravnaval stroške koriščenih storitev, česar pa ni storil. Goljufivi namen je konkretiziran z navedbo v opisu, da obdolženec doslej ni poravnal nobenega izstavljenega računa in da takega namena ni imel že ob samih sklenitvah naročniških razmerij.

Izrek

Zahtevi državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18.02.2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.04.2002 podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 18.02.2002 na podlagi določbe 1. odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog zoper obd. M.Z. zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 16.04.2002 pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovna državna tožilka B.B. je priporočeno po pošti dne 25.07.2002 vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil s pravnomočnim sklepom prekršen zakon. Obd. M.Z. je v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP bila vročena zahteva za varstvo zakonitosti, na katero ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da sta nižji sodišči v obravnavani zadevi prekršili kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Po stališču zahteve so v obtožnem predlogu konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. člena KZ, tudi lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, s katerimi je obdolženec predstavnika M. spravil v zmoto in ga zavedel, da mu je odobril uporabo GSM omrežja. Te okoliščine v opisu dejanja predstavlja opis, da je obdolženec sklenil kar štiri naročniška razmerja in za vsa podpisal tudi naročniške pogodbe, s katerimi se je zavezal pravočasno plačevati obveznosti, ki jih nikoli ni plačal. Podpis navedenih pogodb predstavlja tisto konkludentno ravnanje obdolženca, s katerim je ustvaril vtis, da bo redno poravnaval obveznosti in s tem zavedel predstavnika oškodovanca k odobritvi uporabe GSM omrežja.

Obtožni predlog očita obdolžencu storitev kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Opis poleg uvodnega pravnega stavka vsebuje navedbe, da je obdolženec v času od 09.11.1999 do 29.11.1999 v Ljubljani ob sklenitvi štirih naročniških razmerij z družbo M. d.d. za uporabo njihovega GSM omrežja, in sicer ob podpisu naročniških pogodb z dne 09.11.1999 ter naročniških pogodb z dne 29.11.1999, ustvaril pri njenem predstavniku lažno predstavo, da bo na podlagi izstavljenih računov redno poravnaval stroške koriščenih storitev ter ga s tem zavedel, da mu je le-ta odobril uporabo njihovega GSM omrežja, sam pa zatem oškodovani družbi iz naslova tako sklenjenih naročniških razmerij vse do danes ni poravnal nobenega izstavljenega računa, takega namena pa ni imel že ob samih sklenitvah obravnavanih naročniških razmerij, s katerimi je zasledoval zgolj to, da si na račun oškodovane družbe pridobi protipravno premoženjsko korist v skupni višini 313.199,58 SIT.

Po stališču sodišča prve stopnje je takšen opis kaznivega dejanja abstrakten, ker ne konkretizira lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin. Ne pove, s čim oziroma s kakšnimi trditvami in na kakšen način naj bi obdolženec predstavnika oškodovane družbe M. d.d. spravil v zmoto. Sodišče druge stopnje se je pridružilo temu stališču ter še poudarilo, da iz opisa dejanja tudi ne izhajajo okoliščine o goljufivem namenu obdolženca ob sklenitvi naročniških pogodb.

Po določbi 1. odstavka 434. člena ZKP mora obtožni predlog med drugim tudi obsegati opis kaznivega dejanja. To določbo je treba razumeti, da mora opis vsebovati vse elemente, ki jih zakon določa za posamezno kaznivo dejanje. Obsegati mora njihov zanesljiv prikaz z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin.

Bistvo kaznivega dejanja goljufije je v storilčevem posebno motiviranem ravnanju, ki se kaže v njegovem namenu, da zase ali za koga drugega pridobi protipravno premoženjsko korist z ustvaritvijo zmotne predstave o določenih okoliščinah pri oškodovancu ali s puščanjem v zmoti, ki izvira iz kakšnega drugega razloga. V obravnavanem primeru se obdolžencu kot oblika ravnanja očita spravljanje oškodovane družbe M. d.d. v zmoto z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin. Kot konkretizacijo tega zakonskega znaka je treba razumeti trditev, da je obdolženec sklenil štiri naročniška razmerja in podpisal štiri naročniške pogodbe, s katerimi se je zavezal, da bo na podlagi izstavljenih računov redno poravnaval stroške koriščenih storitev. Takšen očitek se povezuje z navedbo, da je obdolženec s tem ustvaril vtis pri oškodovani družbi o rednem poravnavanju storitev in tako zavedel njenega predstavnika, da mu je odobril uporabo GSM omrežja. Opis kaznivega dejanja v nadaljevanju vsebuje tudi trditev, s katero je opredeljen obdolženčev namen, da si pridobi protipravno premoženjsko korist (goljufivi namen), z navedbo, da obdolženec doslej ni poravnal nobenega izstavljenega računa in da takega namena ni imel že ob samih sklenitvah naročniških razmerij. S tako konkretiziranim opisom je obdolžencu dejansko očitano, da je s konkludentnim ravnanjem, to je s sklenitvijo naročniških razmerij, na podlagi katerih je uporabljal storitve GSM omrežja, zapeljal v zmoto družbo M. v pogledu njegovega namena poravnavanja izstavljenih računov za izkoriščene storitve.

Opis kaznivega dejanja obd. M.Z. v obtožnem predlogu vsebuje vse znake kaznivega dejanja goljufije iz 1. odstavka 217. člena KZ. Zato ni mogoče pritrditi stališču izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da opis nima znaka lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in da v posledici tega obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Takšen opis predmetnega kaznivega dejanja, kot je vsebovan v obtožnem predlogu, je sklepčen in daje podlago za obravnavanje zadeve pred pristojnim sodiščem, ki z oceno obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov ter njihovo presojo ugotavlja, ali je obdolženec ravnal tako, kot se mu očita in ali je podano kaznivo dejanje goljufije ali ne.

Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi državne tožilke za varstvo zakonitosti (1. odstavek 426. člena ZKP). Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo, je Vrhovno sodišče ugotovilo le, da je bil s pravnomočnim sklepom kršen kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP (2. odstavek 426. člena ZKP).