Jedro

Najkasneje v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka, v katerem je sodišče kot podlago za odločitev štelo umik predloga za izvršbo, bi morala upnica uveljavljati, da ima do dolžnice še stroškovno zahtevo, in opozoriti, da ji izvršitelj še ni posredoval obračuna plačila za delo in stroškov izvršitelja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni tako, da se upničin zahtevek za povrnitev izvršilnih stroškov v višini 2.385,96 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi, podan z vlogo z dne 26. 6. 2012, zavrže. II. Upnica mora dolžnici v osmih dneh povrniti 123,72 EUR stroškov pritožbenega postopka, višji zahtevek dolžnice pa se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora dolžnica v osmih dneh povrniti upnici 2.385,96 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se je dolžnica po pooblaščencu pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zavrne predlog upnika z dne 26. 6. 2012, ki ga je prejelo 27. 6. 2012, v katerem je upnik priglasil nadaljnje stroške izvršilnega postopka, ki so nastali z deložacijo 10. 11. 2011, podredno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni in podrobno obrazloženi pritožbi poudarja, da je dokončen obračun izvršitelja lahko podlaga za stroškovno obremenitev dolžnika, vendar pa ne predstavlja izvršilnega naslova zoper njega in je pri odločanju o stroških v razmerju med upnikom in dolžnikom treba upoštevati 60. in 61. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja in 38. člen ZIZ. Nadalje kot nesporno izpostavlja, da je izvršitelj 10. 11. 2011 opravil deložacijo in zaključil z dejanji izvršbe 15. 11. 2011, o čemer je upnici poslal poročilo (dopis izvršitelja z dne 29. 11. 2011), v njem pa navedel, da bo račun za stroške in delo izvršitelja izstavil ob koncu dejanj izvršbe. Kdaj je izvršitelj obračun posredoval upnici, dolžnici ni popolnoma znano, meni pa, da očitno po 18. 6. 2012. Izvršitelj je po izteku osemdnevnega roka iz prvega odstavka 60. člena Pravilnika izgubil materialnopravno upravičenje po povrnitvi stroškov. Glede na to, da dolžnica ni mogla ugovarjati obračunu, mora sodišče predlog upnice v zvezi z dokončnim obračunom presojati glede vseh pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih izvršitelju ne bi bilo mogoče priznati plačila za delo in stroškov, če bi upnica glede na določbo 38.c člena ZIZ vložila zahtevo, da o obračunu odloči sodišče. Upničinemu predlogu za priznanje stroškov očita neopredeljenost v smislu 163. člena ZPP. V zahtevi namreč ni podrobneje navedla stroškov, za katera dejanja izvršitelja jih zahteva, niti njihove višine, zgolj je navedla, da zahteva povračilo stroškov izvršilnega postopka, ki so nastali v zvezi z deložacijo 10. 11. 2011, in se pri tem sklicevala na obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja z dne 18. 6. 2012. Že zato bi bilo treba predlog upnice zavrniti kot neutemeljen. Sklepu očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih glede potrebnosti stroškov za izvršbo. Podrobneje razlaga, zakaj stroški izvršitelja za izvršbo niso bili potrebni. Izpodbija tudi višino stroškov po izvršiteljevem stroškovniku. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je dolžnica z vlogo z dne 7. 12. 2011 predlagala ustavitev postopka zaradi izpolnitve obveznosti iz izvršilnega naslova. Sodišče v tistem času ni razpolagalo z izvršiteljevimi poročilom o izvršilnem dejanju deložacije dne 10. 11. 2011 (o tem je bilo sodišče seznanjeno z vlogo dolžnice, ki jo je prejelo po faksu 9. 11. 2011 in nato še po pošti 11. 11. 2011). Dolžničin predlog za ustavitev izvršilnega postopka je sodišče posredovalo v odgovor upnici, ki je po pooblaščenki sodišču sporočila, da se strinja z ustavitvijo izvršilnega postopka (list. št. 89 spisa). Sodišče prve stopnje je nato 14. 5. 2012 izdalo sklep, da se izvršilni postopek ustavi, z obrazložitvijo, da je upnik umaknil predlog za izvršbo po izdaji sklepa. Ta sklep je bil upnici po pooblaščenki vročen 15. 5. 2012 in je postal 29. 5. 2012 pravnomočen. Sodišče prve stopnje je upničino izjavo, da se strinja z ustavitvijo postopka, štelo kot umik predloga za izvršbo, čemur upnica ni nasprotovala, saj se zoper sklep z dne 14. 5. 2012 ni pritožila. Izpolnitev obveznosti po izvršilnem naslovu, do katere je prišlo z uspešno deložacijo dne 15. 11. 2011, ko je izvršitelj zaključil z dejanji izvršbe, kar je razvidno iz izvršiteljevega končnega poročila o opravljeni izvršbi z dne 23. 7. 2012 (red. št. 57 spisa), pomeni uspešen konec izvršbe v skladu s pravnomočnim sklepom o izvršbi z dne 3. 3. 2010. 5. Upnica je šele z vlogo z dne 26. 6. 2012, ki jo je sodišče prejelo 27. 6. 2012, priglasila nadaljnje izvršilne stroške, in sicer stroške, ki so nastali z deložacijo 10. 11. 2011, po računu izvršitelja št. 03453-2012 z dne 18. 6. 2012. 6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ocenilo, da je upnica v skladu s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ priglasila stroške izvršitelja pravočasno. Ta ocena pa je nepravilna. V skladu s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ se mora namreč povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. Tridesetdnevni rok po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, je skrajni objektivni rok, v katerem je treba zahtevati izvršilne stroške, če tega ni bilo mogoče storiti že prej.

7. Glede na to, da se je upnica strinjala z ustavitvijo izvršilnega postopka, brez pridržka v zvezi s stroški postopka, in tudi ni s pritožbo nasprotovala ugotovitvi sodišča prve stopnje v sklepu z dne 14. 5. 2012, da je po izdaji sklepa o izvršbi umaknila predlog za izvršbo, v tem izvršilnem postopku ne more več zahtevati povrnitve nadaljnjih izvršilnih stroškov. Najkasneje v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka, v katerem je sodišče kot podlago za odločitev štelo umik predloga za izvršbo, bi namreč morala uveljavljati, da ima do dolžnice še stroškovno zahtevo, in opozoriti, da ji izvršitelj še ni posredoval obračuna plačila za delo in stroškov izvršitelja v skladu z 38.c členom ZIZ, če tega od izvršitelja do takrat še ni prejela. Opozoriti bi torej morala na oviro za ustavitev postopka, ki hkrati pomeni tudi konec tega izvršilnega postopka v celoti, česar pa ni storila.

8. Glede na navedeno ni pomembno, da je izvršitelj šele po pravnomočno ustavljenem postopku upnici poslal račun za stroške in delo izvršitelja, ki temelji na stroškovniku z dne 10. 11. 2011 (stroškovnik pomeni obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja v skladu z 38.c členom ZIZ, za katerega pa iz podatkov v spisu ni mogoče nedvomno ugotoviti, ali oziroma kdaj je bil upnici vročen in ali je postal dokončen). To dejstvo ne opravičuje uporabe sedmega odstavka 38. člena ZIZ, ki omogoča, da se povrnitev izvršilnih stroškov zahteva v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku.

9. Višje sodišče je zaradi nepravilne uporabe sedmega odstavka 38. člena ZIZ pritožbi ugodilo in sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Višje sodišče je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1.). Kot podlago za odmero je upoštevalo vrednost terjatve, ki je predmet izpodbijanja v tem pritožbenem postopku, to je višina stroškov 2.385,96 EUR. V skladu z ZOdvT je priznalo je nagrado za pritožbo po tar. št. 3468 v višini 63,00 EUR (105,00 EUR x 0,6), izdatke po tar. št. 6002 v višini 20% od nagrade (12,60 EUR), oboje povečano za 20% DDV po tar. št. 6007, kar skupaj znese 90,72 EUR. Priznalo je tudi plačano sodno takso v višini 33,00 EUR, skupaj torej 123,72 EUR. Za višji zahtevek dolžnica v določbah ZOdvT in ZST-1 nima podlage.