Jedro

Odločitev je v skladu s sprejetim pravnim mnenjem občne seje 21. 6. 2013, po katerem obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja, z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne prenehajo, prav tako pa tudi ne obveznosti takšne družbe, ki je prenehala zaradi izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije. V obrazložitvi tega mnenja je Vrhovno sodišče pojasnilo, kakšen je vpliv prepozne prijave terjatve v stečajnem postopku tako na obstoj obveznosti stečajnega dolžnika kot tudi na obstoj na te obveznosti vezanih akcesornih pravic. In povsem enake so tudi posledice opustitve prijave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je prenehala hipoteka, vknjižena 17. 7. 2009 na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 1526/09 za zavarovanje terjatve v višini 250.000,00 EUR z dospelostjo 14. 7. 2016 v korist upnika N. d. d. na ½ nepremičnine parc. št. 2086/2 k. o. ... v lasti tožeče stranke in odločilo, da se pri tej parceli vknjiži izbris te hipoteke in izbriše zaznamba neposredne izvršljivosti.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica pravočasno vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je hipoteka prenehala, ker tožena stranka ni prijavila svojih terjatev do glavnega dolžnika v stečajnem postopku, zaradi česar je prenehala njena terjatev do glavnega dolžnika. Višje sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, hkrati pa odstopilo od dosedanje ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Višje sodišče je bilo očitno pod vplivom sklepa III Ips 121/2011, s katerim je Vrhovno sodišče v sicer drugačni zadevi spremenilo svoje dotedanje stališče, da s prenehanjem pravne osebe po zaključku stečaja prenehajo terjatve do glavnega dolžnika. V tej zadevi pa je sodišče odločalo o prenehanju terjatve zaradi neprijave v stečajnem postopku in ne zaradi izbrisa pravne osebe. Višje sodišče je zmotno izenačilo pravne položaje porokov in zastaviteljev in zagovarja analogno uporabo določbe 1022. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja poroštvo. Ključno pravno relevantno dejstvo je, da tožena stranka kot upnik ni prijavila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v postopku stečaja nad glavnim dolžnikom. Po petem odstavku 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v primeru zamude roka za prijavo terjatve (in še toliko bolj v primeru neprijave terjatve) njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. Terjatev ne postane neizterljiva, naturalna, pač pa do glavnega dolžnika v celoti in absolutno preneha obstajati. Za razliko od prenehanja pravne osebe z izbrisom iz sodnega registra, za kar je šlo v zadevi III Ips 121/2011, ko noben predpis ne določa, da s prenehanjem pravne osebe absolutno prenehajo vse njene obveznosti, za primer neprijave v stečaju glavnega dolžnika obstaja povsem jasna zakonska določba petega odstavka 296. člena ZFPPIPP, ki pa jo je višje sodišče zmotno uporabilo. Višje sodišče tudi zmotno interpretira drugi odstavek 296. člena ZFPPIPP in v njem vidi pravno podlago, da zastavitelj odgovarja za dolg glavnega dolžnika tudi še po začetku stečajnega postopka, čeprav upnik ne prijavi terjatve do glavnega dolžnika v stečajnem postopku. Ta določba ureja dolžnost pogojnih upnikov, da tudi oni v zakonskem roku prijavijo terjatev v stečaju, niti neposredno niti posredno pa ne določa preboja načela akcesornosti pri hipoteki. Hipoteka je urejena izključno v Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ). Hipoteka je akcesorna pravica, odvisna od glavne pravice, to je zavarovane terjatve. Prenehanje zavarovane terjatve kot glavne pravice tako avtomatično pripelje do prenehanja akcesorne zastavne pravice. Zastavni dolžnik nima do upnika nobene obligacijske pravice oziroma upnik nima do njega nobene obligacijske terjatve. Drugi odstavek 154. člena SPZ jasno določa, da hipoteka preneha, če terjatev, zavarovana s hipoteko, preneha, eden od načinov prenehanja terjatve pa je prenehanje terjatve v stečajnem postopku, ker terjatev do glavnega dolžnika ni bila prijavljena v prekluzivnem roku. Numerus clausus stvarnih pravic pomeni tudi, da vsebina pravic ne sme bistveno odstopati ali biti v nasprotju z zakonsko ureditvijo. Pri zastavni pravici so prepovedani in nični vsi dogovori, ki bi bili v nasprotju z njeno zakonsko naravo. Nedopustno je, da bi sodišče kar po analogiji z obligacijskimi pravicami spreminjalo vsebino stvarnih pravic. Akcesornosti zastavne pravice ne sme zaobiti. Izjeme od načela akcesornosti so taksativno in izrecno določene v SPZ in jih je že po splošnih interpretacijskih pravilih treba tolmačiti restriktivno, ne pa širiti in to celo z analogijo. Višje sodišče je tudi zmotno uporabilo določbe OZ o poroštvu in zmotno izenačuje pravne učinke poroštva s pravnimi učinki hipoteke. Gre za dva različna instituta, ki nimata enakih pravnih učinkov. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožeči stranki tako ni jasno, na kakšni pravni podlagi in na podlagi katerih razlogov je višje sodišče naredilo popolno analogijo med poroštvom in zastavno pravico. V tem delu so razlogi v očitnem nasprotju z materialnopravno ureditvijo, poleg tega pa pomenijo odstop od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato bi morala biti obrazložitev bolj natančna in podrobna. Prenehanje glavnega dolžnika sploh ni bilo ključno, ključna je bila neprijava terjatve tožeče stranke v stečaju glavnega dolžnika in posledice take neprijave. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica neutemeljeno trdi, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi sodbe med seboj v nasprotju oziroma ker naj bi obstajale pomanjkljivosti v njeni obrazložitvi. Sodišče druge stopnje je celotno obrazložitev namenilo analizi ključnega materialnopravnega vprašanja v zadevi, to je vprašanja, ali je hipoteka po načelu akcesornosti prenehala zaradi prenehanja terjatve, za zavarovanje katere je bila ustanovljena. Sodba je razumljiva, popolna in jasno obrazložena, njen zaključek pa je, da glavna terjatev oziroma dolg stečajnega dolžnika ni prenehal, zato tudi ne hipoteka kot akcesorna pravica. Naj bo že na tem mestu navedeno, da sodišče druge stopnje ne izenačuje učinkov in vsebine hipoteke s poroštvom, pač pa s primerjavo določb, ki urejajo poroštvo, le dodatno argumentira svoje stališče, zakaj obveznost gospodarske družbe s končanjem stečajnega postopka in njenim izbrisom iz sodnega registra ne preneha; z enakim namenom se je sklicevalo tudi na določbo drugega odstavka 295. člena ZFPPIPP.

7. Tako revizija kot sodba sodišča prve stopnje se sklicujeta na zadevo, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da terjatev upnika do dolžnika, ki je gospodarska družba, z zaključkom stečajnega postopka nad družbo - glavnim dolžnikom preneha, s tem pa tudi obveznosti zastavitelja (hipotekarnega dolžnika), katerega obveznosti so glede na glavno terjatev zgolj akcesorne narave.(1) Vendar pa je bilo takšno stališče spremenjeno - najprej v sklepu III Ips 121/2011, ki ga omenja revizija, takšna usmeritev sodne prakse pa nato potrjena na občni seji Vrhovnega sodišča 21. 6. 2013 s sprejemom načelnega pravnega mnenja,(2) po katerem obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja, z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne prenehajo, prav tako pa tudi ne obveznosti takšne družbe, ki je prenehala zaradi izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije. Odločitev višjega sodišča je v skladu s tem sprejetim pravnim mnenjem občne seje, ki zavezuje senat Vrhovnega sodišča tudi pri tokratnem odločanju (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih).

8. Tožnica v reviziji poudarja, da je njen primer bistveno drugačen, ker naj bi obveznost glavnega dolžnika prenehala zaradi neprijave terjatve v stečajnem postopku nad njim, ne pa zaradi prenehanja glavnega dolžnika in izbrisa iz sodnega registra. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta okoliščina v ničemer ne vpliva na odločitev v zadevi. V obrazložitvi načelnega pravnega mnenja je Vrhovno sodišče natančno pojasnilo, da je za stečajni postopek nujno, da so formalno, pravočasno, s sankcijo prekluzije prijavljene terjatve zoper stečajnega dolžnika, ne le zaradi dokončne ureditve njegovih pravnih razmerij z upniki in zadostitvi hitrosti in koncentraciji postopka, pač pa tudi zaradi dokončne ureditve razmerij med stečajnimi upniki, ki jih (z izjemo priviligiranih upnikov) varuje načelo enakomernega poplačila upnikov v stečajnem postopku kot generalni izvršbi. In le do tu sega razlagalni domet določb stečajnega postopka. Zato je pravočasna prijava terjatev (le) pogoj, da se v stečajnem postopku v razumnem času dokončno določi, katere terjatve bodo poplačane iz stečajne mase in v kolikšnem deležu. Terjatve, ki so prijavljene prepozno, ne prenehajo, le iz stečajne mase jih ne bo mogoče poplačati. Posledice prepozne prijave določa peti odstavek 295. člen ZFPPIPP: Če upnik zamudi rok za prijavo terjatve, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve. Upoštevaje naravo in smisel stečajnega postopka, predvsem načelo koncentracije, se pristavek „v razmerju do stečajnega dolžnika“ lahko logično razloži le tako, da izpolnitve terjatve ni mogoče več zahtevati z izplačilom iz stečajne mase. Stečajni dolžnik sicer preneha, njegove obveznosti pa s tem oziroma zaradi tega (še) ne, in v posledici tega tudi ne akcesorne, na obstoj teh obveznosti vezane pravice upnikov.(3)

9. Vrhovno sodišče je torej že zavzelo stališče in pojasnilo, kakšen je vpliv prepozne prijave terjatve v stečajnem postopku tako na obstoj obveznosti stečajnega dolžnika kot tudi na obstoj na te obveznosti vezanih akcesornih pravic. In povsem enake, kot so posledice prepozne prijave terjatve v stečajnem postopku, so tudi posledice opustitve prijave. Povedano drugače, v obeh primerih terjatev upnika preneha (le) v razmerju do stečajnega dolžnika, kar pomeni, da izpolnitve take obveznosti ni več mogoče zahtevati z izplačilom iz stečajne mase; ni pa ovire, da se ne poplača iz hipoteke (zastave) od tretje osebe, torej dolžnika, ki je zastavil svojo stvar za tuj dolg.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): II Ips 120/2007. Op. št. (2): Pravna mnenja I/2013. Op. št. (3): Prav tam, stran 10, 11.