Jedro

Upravnik večstanovanjske hiše je za izterjavo obratovalnih stroškov aktivno legitimiran, ker jih je pred tem poravnal iz lastnih sredstev. Pogodba o upravljanju, na podlagi katere stroške izterjuje, pa zaradi spremembe lastništva na stanovanjih v tej hiši ni prenehala veljati, saj imajo njene določbe v skladu z določbo četrtega odstavka 27. člena SZ pravni učinek tudi nasproti poznejšim lastnikom delov stanovanjske hiše.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. I 979/97 z dne 11.09.1997 in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 66.901,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je tožnica zoper njega vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave neplačanih zapadlih obveznosti, za kar pa ni aktivno legitimirana. Tožnica namreč svojo aktivno legitimacijo utemeljuje na začasni Pogodbi št. 6/92 z dne 26.02.1992, s katero jo je naročnik Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije določil kot upravnika in jo pooblastil za zagotavljanje storitev za naročnika v večstanovanjski hiši, v kateri so na podlagi Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91-I, v nadaljevanju SZ) lastniki stanovanj postali prejšnji najemniki le-teh, pogodbe o upravljanju pa v skladu z določbami 22. in nadaljnjih členov SZ nikoli niso sklenili. Upravnik je zakoniti zastopnik lastnikov stanovanj in deluje v imenu in na račun le-teh, torej tožnica tudi ne more nastopati sama kot stranka ter v svojem imenu in na svoj račun izterjati zapadlih neplačanih obveznosti lastnikov. Sredstva na računu tožnice niso njena lastna sredstva, saj tožnica le upravlja s sredstvi lastnikov. Tožnica končno tudi ni z ničemer dokazala, da so bila zaračunana dela opravljena, še manj, da jih je toženec kot lastnik stanovanja odobril. Glede na zapisano predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo "zavrže". V skladu z določbo 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja prišlo do pravilnega zaključka, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. S Pogodbo št. 6/92 z dne 26.02.1992 (priloga A2, v nadaljevanju Pogodba) je Ministrstvo za obrambo na podlagi določb ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v stanovanjskih hišah, stanovanjskih in poslovnih prostorih, s katerimi je razpolagalo na območju občine, tožnico določilo kot upravnika teh hiš in prostorov (prvi odstavek 1. člena Pogodbe). Iz seznama stanovanjskih hiš, ki je sestavni del te pogodbe, je pod točko 11 razvidna hiša na naslovu P... 3c, kjer je imel leta 1997 stanovanje tudi toženec. Pogodba je bila sklenjena začasno, stranki (Ministrstvo za obrambo in upravnik) pa naj bi jo dopolnili ali pa sklenili novo, ko bo na Republiko Slovenijo preneseno tudi lastništvo nad stanovanji in poslovnimi prostori (11. člen Pogodbe). Toženec smiselno meni, da tožnica v letu 1997, potem ko so na podlagi SZ v stanovanjski hiši postali lastniki stanovanj najemniki, ni imela več pooblastila za upravljanje te hiše. Pritožbeno sodišče se s takim stališčem pritožnika ne strinja, saj toženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni dokazal, da bi bila pogodba kakorkoli dopolnjena, niti da bi bila sklenjena nova, 12. člen Pogodbe pa poleg tega določa, da le-ta preneha veljati z dnevom razrešitve upravnika. Vse zapisano pomeni, da je odločitev sodišče prve stopnje, da je tožnica še vedno edini in zakoniti upravnik v predmetni hiši, materialnopravno pravilna. Pritožnik poudarja, da je po Pogodbi tožnica plačana za opravljanje pogodbenih storitev, naštetih v 2. členu Pogodbe, ki jih je dolžna zagotavljati naročniku Ministrstvu za obrambo, ne pa tudi lastnikom stanovanj. Aktivna legitimacija tožnice za izterjavo stroškov upravljanja po oceni pritožbenega sodišča zaradi navedenih določb Pogodbe ni izključena, saj imajo določbe v pogodbi o upravljanju v skladu z določbo četrtega odstavka 27. člena SZ pravni učinek tudi nasproti poznejšim lastnikom posameznih delov stanovanjske hiše. Sredstva, ki jih upravnik dobi iz naslova upravljanja, torej iz naslova opravljenega dela, so tudi sredstva, iz katerih poravna neizplačane stroške obratovanja lastnikov stanovanj. Ta sredstva upravnik "zasluži", ne pa upravlja z njimi, zato so njegova lastna, ker pa so njegova lastna, velja, da za njihovo povrnitev lahko nastopa v svojem imenu in za svoj račun. Končno izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje s trditvijo, da tožnica ni dokazala, da so bila dela opravljena ali da jih je toženec odobril, ni dovoljeno, saj toženec s tem izpodbija dejansko stanje zadeve, ki velja v sporu majhne vrednosti po izdaji sodbe sodišča prve stopnje za neizpodbitno. Odločitev sodišča prve stopnje je torej materialnopravno pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, zato je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.