Jedro

Gre za dvostransko obvezno pogodbo, iz katere izhaja na eni strani obveznost prenosa zemljišč v last prevzemnika in na drugi strani obveznost opravljanja storitev in dajatev v korist izročevalca. To pa sklenjeno pogodbo opredeljuje kot preužitkarsko pogodbo oziroma kot pogodbo o izročitvi premoženja s prevladujočimi elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, za katero pride v poštev uporaba določil zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD). Takšno razlago je sprejela tudi tožeča stranka sama.

Odklanjanje pomoči, čeprav je njen dajalec pripravljen obveznost izpolniti, ne more biti razlog za razvezo pogodbe.

Sodišči sta ugotovili, da je bila pogodba pri overitvi pri sodniku v skladu s 5. odstavkom 117. člena ZD prebrana, pogodbenika pa opozorjena na njene posledice. Smisel tega pravila je ravno v tem, da stranki ne bi bili v zmoti glede njene vsebine. Tožnica zato ne more zahtevati razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki ne izhaja iz vsebine sporne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izročilne pogodbe, ki sta jo sklenila tožnica (izročevalka) in toženec (prevzemnik) dne 29.6.1988 in za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se tožnica vknjižila kot lastnica nepremičnin, vpisanih v vl.št. 138 k.o. I. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma, da ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da ne soglaša z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje. V letu 1990 toženec ni hotel pomagati tožnici pri spravilu otave in ni res, da naj bi mu to preprečila tožnica. Jeseni istega leta ji je odklonil tudi pomoč pri spravilu njivskih pridelkov. Toženec tudi ni redno plačeval prispevkov iz kmetijstva za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov. Tožnica je morala sama plačati 3.731,00 SIT in še dodatnih 380,00 SIT, kar je zanjo predstavljalo precejšnje breme. Obseg obveznosti tožene stranke iz izročilne pogodbe je majhen, zato enkratna odklonitev spravila otave, ter neredno plačevanje prispevkov, nikakor ne predstavlja neizpolnitev neznatnega dela obveznosti. Določila 131. člena ZOR in 120. člena ZD so bila zato zmotno uporabljena. Ob sklepanju izročilne pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec pomagal toženki tudi pri kmečkih opravilih na njivah. To izhaja iz izročilne pogodbe in iz dejstva, da je toženec navedena dela do jeseni leta 1990 opravljal. Zaradi napačne ocene navedenih dejstev je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Tožnica se je z izročilno pogodbo zavezala izročiti tožencu tri parcele in mu dovolila vknjižbo lastninske pravice. Do svoje smrti si je pridržala pridelek trave in pravico razpolaganja z drevjem, rastočim na teh parcelah. Tožena stranka pa se je zavezala pomagati tožeči stranki pri spravilu sena in otave iz izročenih zemljišč in ji do upokojitve plačevati davke in prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje kmetov. Gre torej za dvostransko obvezno pogodbo, iz katere izhaja na eni strani obveznost prenosa zemljišč v last prevzemnika in na drugi strani obveznost opravljanja storitev in dajatev v korist izročevalca. To pa sklenjeno pogodbo opredeljuje kot preužitkarsko pogodbo oziroma kot pogodbo o izročitvi premoženja s prevladujočimi elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, za katero pride v poštev uporaba določil zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD). Takšno razlago je sprejela tudi tožeča stranka sama. V tožbi zatrjevano neizpolnjevanje toženčevih obveznosti, zaradi česar naj bi bila tožnica upravičena zahtevati razvezo pogodbe, je bilo zato treba presojati po določilu 3. odstavka 120. člena ZD, kar sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali.

Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ne omogočajo sklepanja, da toženec svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval. Tako je prevzel od tožnice plačevanje prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za najnižjo pokojninsko osnovo in to obveznost do tožničine upokojitve (kot je bilo dogovorjeno s sporno pogodbo) tudi izpolnjeval. Dejstvo, da je tožnica v letu 1990 začela še sama plačevati prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje po višji pokojninski osnovi, ne more iti na račun toženčevega neizpolnjevanje prevzetih obveznosti. Za plačevanje po višji pokojninski osnovi ni tožnica izkazala nikakršnega dogovora med pogodbenikoma, navsezadnje pa to tudi ni vplivalo na končno odmero pokojnine. Sodišči sta tudi ugotovili, da toženec spravila sena in otave ni mogel opraviti, ker mu je to preprečevala tožnica. Odklanjanje pomoči, čeprav je njen dajalec pripravljen obveznost izpolniti, ne more biti razlog za razvezo pogodbe. Te ugotovitve predstavljajo dejansko podlago revizijskemu odločanju. Zato jih z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Ravno to pa poskuša tožnica z revizijskima navedbama, da ji toženec ni hotel pomagati pri spravilu otave in da ji ni plačeval prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Glede na navedeno teh navedb ni mogoče upoštevati.

Enako velja tudi za revizijsko razlago obsega toženčevih obveznosti pomoči pri delu, ki naj bi izhajale iz sporne pogodbe in po kateri naj bi obsegale tudi pomoč pri kmečkih opravilih na njivah. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je po pogodbi toženčeva obveznost pomoči pri delu omejena na pomoč pri spravilu sena in otave. Ugotovili sta tudi, da je bila pogodba pri overitvi pri sodniku v skladu s 5. odstavkom 117. člena ZD prebrana, pogodbenika pa opozorjena na njene posledice. Smisel tega pravila je ravno v tem, da stranki ne bi bili v zmoti glede njene vsebine. Tožnica zato ne more zahtevati razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki ne izhaja iz vsebine sporne pogodbe.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako pa tudi ne revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).