Jedro

Volja, potrebna za veljavno sklenitev pogodbe, mora biti oblikovana in izjavljena svobodno in z resnim namenom povzročiti nastanek poslovnega obligacijskega razmerja, zajemati mora vse bistvene sestavine tega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na vrnitev zneska denarja, prejetega na podlagi posojilne pogodbe. Presodilo je, da tožnik ni dokazal, da je s toženko sklenil posojilno pogodbo.

2.V pravočasni pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in naložitvijo plačila pravdnih stroškov toženki. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Toženka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

3.Pritožbeni očitek, da „prvostopno sodišče ni opravilo pravilne presoje dokazov oziroma, da je zaključek, na katerega kažejo izvedeni dokazi, napačen“, ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), očitek o „notranjih protislovjih v sodbi zaradi nepravilne presoje izvedenih dokazov“ pa ne predstavlja kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po vsebini namreč ta dva očitka predstavljata kritiko dejanskega stanja.

Na trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, velja tako odgovoriti le, da kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni podana (drugi odstavek 350. člen ZPP).

4.Pritožba izpodbija prvostopno ugotovitev, da ni dokazan obstoj posojilne pogodbe. Trdi, da je prvostopno sodišče to dejstvo napačno ugotovilo, ker je toženka svojo izpovedbo spreminjala. Tako je na naroku v izvršilni zadevi izpovedala, da ji je tožnik sam od sebe prinesel denar in da se je zavezala, da mu ga bo vrnila, v tem postopku pa je izpovedala, da tožnik ni zahteval vračila denarja ter da v kolikor bi ji denar posodil, bi zagotovo morala podpisati pogodbo. Nadalje je napadeno dejstvo napačno ugotovljeno tudi iz razloga, ker je izpovedba toženke, podana v tem postopku, izmišljena, neresnična in prirejena potrebam tega postopka, saj je toženka sama pojasnila, da je sedaj bolje (kot izvršilnem postopku) pripravljena na to, kaj jo na sodišču čaka, poleg tega pa svoje izpovedbe, katero je podala v izvršilnem postopku, nikoli ni preklicala.

5.Na podlagi tožnikove izpovedbe, da je bil denar izročen kot posojilo ter da toženki izročenega zneska denarja ni podaril, katero sta potrdili tudi priči M. S. in D. S., bi lahko prvo sodišče ugotovilo, da je bil denar posojen. Poleg tega pa tudi iz obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča v Celju I 3225/2007 z dne 6.1.2009 izhaja, da je šlo med pravdnima strankama za posojilno pogodbo, ter gre zato za razsojeno stvar (res iudicata), ter bi moralo prvo sodišče obstoj posojilnega razmerja upoštevati že na tej podlagi.

6.Pritožnik si materialnopravno napačno razlaga tako pojem pravnomočnosti kot učinke pravnomočne odločbe. Obrazložitev odločbe ne postane pravnomočna, saj postane pravnomočen le izrek. Zatrjevana ugotovitev izvršilnega sodišča, da je šlo med pravdnima strankama za posojilno pogodbo, zato ne predstavlja že razsojene stvari (prim. 319. člen ZPP), na zatrjevano stališče o dejanskem vprašanju, zavzeto v obrazložitvi odločbe izvršilnega sodišča, pa pravdno sodišče ni vezano (prim. 13. člen ZPP in 3. člen Zakona o sodiščih).

7.Pritožba napačno trdi, da sta izpovedbi prič D. in M. S. potrdili tožnikovo izpovedbo o obstoju posojila. Iz razlogov prvostopne sodbe, katerih pa pritožba ne izpodbija, namreč izhaja, da priči nista potrdili, da bi se toženka zavezala vrniti denar tožniku (peti odstavek na tretji strani sodbe).

8.Izseka iz toženkinih izpovedb sama po sebi ne moreta kazati na napačnost prvostopnega zaključka, da toženka izpovedbe ni spreminjala. Lahko kažeta le na različen način opisovanja istega dejstva. Dejstvo, da priča na različen način podaja informacijo o določenem dogodku, namreč še ne more pomeniti, da priča o določenem dejstvu spreminja vsebino svoje izpovedbe.

9.Pritožba ima prav, da je toženka kot stranka v postopku gotovo zainteresirana, da v postopku uspe. Vendar gola trditev, da določena izpovedba ni resnicoljubna iz razloga, ker je priča izjavila, da je pripravljena na podajo izpovedbe na sodišču, še ne more napotovati na sklep, da prvo sodišče svojih ugotovitev na izpovedbo toženke ne bi smelo opreti.

10.Dejstvo, ali je toženkina izpovedba verodostojna, je prvo sodišče presojalo vsebinsko, torej upoštevaje notranjo konsistentnost toženkinih izpovedb danih v tem postopku in v postopku izvršbe, pa tudi skladnost z že drugimi znanimi dejstvi (8. člen ZPP). Tako je zaključilo, da je povsem verjetno, da ni šlo za posojilo, kot je to trdila toženka, ter pri tem navedlo razloge za takšno odločitev (drugi in četrti odstavek na četrti strani sodbe). Da bi bilo to sklepanje prvega sodišča nelogično in izkustveno nesprejemljivo, pa pritožba ne trdi.

11.Ker je bilo tako v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da sta pravdni stranki bivša izvenzakonska partnerja, da se je toženka s skupno hčerko odselila od tožnika, da sta se po razpadu skupnosti toženka in hčera težko preživljali, (dejstva, da sta odšli brez vsega, ker tožnik ni pustil toženki odnesti ničesar, tožnik ni prerekal), da je toženka potrebovala avto, ker je morala hčerko voziti v šolo, da bi zato v primeru odvzema avtomobila toženkin dolg do leasingodajalca predstavljal problem tudi za hčerko, da je tožnik potem, ko ga je toženka seznanila z dolgom, toženki sam od sebe prinesel denar, da je denar prinesel zato, da bi toženka in hčera lažje živeli, ter da je tožnik vedel, da mu toženka denarja ne more vrniti, pritožbena kritika pravilnosti prvostopnega zaključka, da tožnik ni dokazal, da se je toženka zavezala denar vrniti, ni izpodbila. Pri tem velja pojasniti, da na podlagi določenega dela izjave namreč še ni moč sklepati o volji, ki je potrebna za veljavno sklenitev pogodbe. Taka volja mora biti namreč oblikovana in izjavljena svobodno in z resnim namenom povzročiti nastanek poslovnega obligacijskega razmerja. Zajemati mora vse bistvene sestavine tega razmerja (prim. 18. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). V ugotovljenih okoliščinah dejstvo, da je toženka dejala tožniku, da mu bo denar vrnila, še ne more pomeniti, da sta se pogodbeni stranki sporazumeli o bistvenih sestavinah posojilne pogodbe. Poleg tega pa morata biti izjavi volj po vsebini enaki (prim. 15. člen OZ), na to pa tožnikova izjava toženki, da mu bo morala denar vrniti, če ga ne bo upoštevala za plačilo preživninskih obveznosti, tudi ne kaže.

12.Odločitev sodišča v pravdnem postopku ni odvisna le od resničnosti zatrjevanih dejstev, pač pa tudi od materialnega prava. Pritožba sicer pravilno opozarja, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, saj v skladu s pravilom iura novit curia sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo. Vendar je sodišče v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) vezano na zatrjevano dejansko podlago, ter zato ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali.

13.Tožnikova izpovedba, da je toženki dejal, da bo morala denar vrniti, če ga ne bo upoštevala za plačilo preživninskih obveznosti, ne more nadomestiti v tožbi zatrjevanega dejanskega stanja. Tožnik je tako zatrjeval le, da je s toženko sklenil posojilno pogodbo. Zato sodišče ni smelo presojati tožbenega zahtevka z vidika, ali se je toženka zavezala denar vrniti, če ga ne bo upoštevala kot plačilo preživnine, torej ali se je morebiti izpolnil pogoj, pod katerim je bila sklenjena posojilna pogodba (prim. 59. člen OZ). Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo prvo sodišče zahtevek presojati na podlagi 190. člena OZ, saj tožnik kakšnih dejstev, da je bila toženka obogatena na njegovo škodo brez pravnega temelja, torej dejstev, na podlagi katerih bi se lahko zahtevek izkazal za utemeljenega na tej pravni podlagi, ni zatrjeval. Pritožbene trditve, da je toženka prejela dvakratno plačilo, ker je tožnik z izročenim zneskom denarja v naprej plačal preživninske obroke, preživninski obroki pa so bili poplačani tudi v izvršbi, predstavljajo pritožbene novote, katerih ni dovoljeno upoštevati, saj pritožba niti ne pojasnjuje, zakaj teh dejstev ni navedla že predhodno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14.Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme obstoja zatrjevanega dejstva, ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da je prišlo do sklenitve posojilne pogodbe, kot je to zatrjeval v tožbi, saj je toženka izpodbila njegovo navedbo, da se je denar zavezala vrniti (prim. 212. člen ZPP). Tako je prvo sodišče tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnilo (569. člen OZ).

15.Pritožba se je izkazala za neutemeljeno, ker ni podana niti kakšna od uveljavljanih kršitev, niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora stroške, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe, nositi sam (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. člena ZPP).

Zveza:

OZ člen 15, 18, 59, 190, 569. ZPP člen 7, 319, 337, 337/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.