Jedro

Prilivi na TRR, ki jih predlagatelj prejema v pretežno podobnih zneskih in v enakih časovnih obdobjih (enkrat mesečno), so periodični dohodki (tretji odstavek 21. člena ZSVarPre) in ne občasni, neperiodični dohodki, za katere je značilno, da jih je upravičenec prejel samo enkrat (in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela; četrti odstavek 23. člena ZSVarPre). Sodišče prve stopnje jih je zato pri izračunu lastnega dohodka predlagatelja pravilno upoštevalo v celoti kot redne, periodične dohodke.

Seveda se tudi pri fizičnih oseba presoja njihov celotni materialni položaj, torej tudi premoženje, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Ker pa lastni dohodek drugega toženca presega dohodkovni cenzus za oprostitev plačila sodne takse, do nje, ne glede na to, da nima premoženja, ni upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Drugi toženec sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog drugega toženca za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek z dne 27. 12. 2023 (točka I izreka), ugodilo pa je predlogu za obročno plačilo in mu dovolilo plačati sodno takso v višini 1.671,00 EUR v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 167,10 EUR (točka II izreka). Plačilni nalog za plačilo sodne takse VI Pg 1473/2022 z dne 12. 12. 2023 je razveljavilo (točka III izreka).

2. Zoper točki I in II izreka sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil drugi toženec. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi oziroma spremeni na način, da ugodi predlogu za oprostitev plačila sodne takse, podredno sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožeči stranki v plačilo naloži pritožbene stroške drugega toženca skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugi toženec samska oseba, ki nima premoženja, prejema pokojnino v višini 640,33 EUR na mesec, poleg tega pa iz prometa na njegovem bančnem računu izhaja, da prejema še druge prilive, v upoštevnem obdobju v višini od 82,00 EUR do 300,00 EUR.1 Izračunalo je, da cenzus znaša 737,02 EUR in zaključilo, da ob upoštevanju vseh dohodkov drugi toženec ni upravičen do oprostitve plačila sodne takse, saj z njenim plačilom ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, njegovo socialno stanje pa zaradi stroškov sodnega postopka ne bo ogroženo.

5. Pritožnik očita, da je izpodbijani sklep zaradi pomanjkljive obrazložitve obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tem navedbam ne sledi, saj je iz mestoma sicer res skromnejše obrazložitve izpodbijanega sklepa vseeno mogoče razbrati razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njegov preizkus. Moč je namreč ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh dohodkov, ki jih drugi toženec prejema, njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa.

6. Ugotovitev sodišča prve stopnje o prejemanju pokojnine in prej naštetih prilivov ter o njihovi višini pritožnik ne izpodbija, prav tako ne oporeka upoštevanju ne le pokojnine, temveč tudi omenjenih prilivov kot dohodka drugega toženca. Navaja pa, da prilivi ne predstavljajo rednih oziroma periodičnih, pač pa občasne, neperiodične dohodke, s čimer pravzaprav problematizira način njihovega upoštevanja pri izračunu lastnega dohodka.

7. Pritožbena trditev predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), za katero pritožnik ni pojasnil, zakaj je ni mogel navesti v predlogu za taksno oprostitev pred sodiščem prve stopnje, tudi sicer pa ni utemeljena. Iz izpisa prometa na računu drugega toženca (priloga B5) izhaja, da je od A. A. dne 14. 9. 2023 prejel znesek 82,00 EUR (nakazilo), dne 13. 10. 2023 znesek 270,00 EUR (plačilo obveznosti) in dne 15. 11. 2023 znesek 300,00 EUR (vračilo), od B. B. pa dne 15. 9. 2023 znesek 145,00 EUR (vračilo dolga), dne 12. 10. 2023 znesek 159,00 EUR (vračilo dolga) in dne 13. 11. 2023 znesek 155,00 EUR (vračilo). Periodične in neperiodične dohodke opredeljuje Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), opredelitev vrste dohodka pa, kot že rečeno, vpliva na to, kako se le-ta upošteva pri izračunu lastnega dohodka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugi toženec od svoje bivše žene in odraslega sina (e-RISK, priloga C4) dobiva prilive iz naslova vračila dolga, kar izhaja tudi iz same pritožbe, prejema pa jih v pretežno podobnih zneskih in v enakih časovnih obdobjih (enkrat mesečno), zato gre za periodične dohodke (tretji odstavek 21. člena ZSVarPre) in ne za občasne, neperiodične dohodke, za katere je značilno, da jih je upravičenec prejel samo enkrat (in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela; četrti odstavek 23. člena ZSVarPre). Sodišče prve stopnje je zato vse navedene prilive na TRR drugega toženca v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge pravilno upoštevalo v celoti, kot redne periodične dohodke. Povprečni mesečni dohodek drugega toženca (lastni dohodek) je tako seštevek vseh rednih dohodkov (3.031,99 EUR), deljen s 3, kar je 1.010,66 EUR.

8. Do oprostitve plačila sodne takse je upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč (prvi v zvezi s šestim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1)). Po drugem odstavku 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je do te pomoči upravičena oseba, katere mesečni dohodek (lastni dohodek) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. T. i. cenzus je torej opredeljen kot dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, in ne izračuna zneska minimalnega dohodka za drugega toženca, ki ga je sodišče prve stopnje dobilo z množenjem osnovnega zneska minimalnega dohodka s količnikom 0,76 (5. točka prvega odstavka 26. člena ZSVarPre), kar utemeljeno problematizira pritožnik. V času odločanja sodišča prve stopnje je osnovni znesek minimalnega dohodka znašal 484,88 EUR, njegov dvakratnik pa 969,76 EUR. Cenzus za drugega toženca torej predstavlja znesek 969,76 EUR (in ne 737,02 EUR), vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zmota pri uporabi materialnega prava, zaradi katere je sodišče prve stopnje napačno izračunalo cenzus, ni vplivala na pravilnost odločitve v izpodbijanem sklepu, saj se tudi bi ob pravilni uporabi materialnega prava odločitev sodišča prve stopnje pokaže kot pravilna. Lastni dohodek drugega toženca (1.010,66 EUR) namreč presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (969,76 EUR), zato je odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka izpodbijanega sklepa pravilna.

9. Pritožnik s sklicevanjem na sklep VSL I Cpg 569/2023 z dne 7. 12. 2023 očita, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev poleg okoliščin likvidnosti upoštevati tudi premoženjsko in finančno stanje stranke. Pojasnjuje, da končno mesečno stanje na TRR drugega toženca nikoli ni preseglo 660,00 EUR, kar prikazuje s pomočjo tabele, v kateri navaja začetno in končno mesečno stanje ter njuno razliko, drugi toženec pa mora že za zagotovitev osnovnih življenjskih potrebščin črpati iz svojih prihrankov, zato plačila sodne takse, niti obročno, ne bi zmogel. 10. Peti odstavek 11. člena ZST-1 v drugi povedi določa, da mora sodišče pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks iz tretjega in četrtega odstavka istega člena upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke, tretji in četrti odstavek 11. člena ZST-1 pa se izrecno nanašata na samostojnega podjetnika posameznika; na fizično osebo, ki ni samostojni podjetnik posameznik in kot poklic opravlja določeno dejavnost, v postopkih v zvezi z njuno dejavnostjo; ter na pravne osebe. Ker je drugi toženec fizična oseba (upokojenec), ki ne sodi v nobeno od naštetih kategorij, se pritožbeno zavzemanje za uporabo navedenih kriterijev pri presoji pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse pokaže kot zgrešeno. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na sklep naslovnega sodišča, ki se prav tako nanaša na taksno razbremenitev stranke, ki je pravna oseba.

11. Seveda se tudi pri fizičnih oseba presoja njihov celotni materialni položaj, torej tudi premoženje, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Ker pa lastni dohodek drugega toženca presega dohodkovni cenzus za oprostitev plačila sodne takse, do nje, ne glede na to, da nima premoženje, ni upravičen. Dejstvo, da drugi toženec "za osnovne življenjske potrebščine" tekoče porablja vse svoje mesečne dohodke, kakšen mesec pa jih s porabo tudi preseže, na to nima relevantnega vpliva. Posebnih okoliščin, ki bi upravičevale (vsaj delno) taksno oprostitev, drugi toženec ne navaja. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da drugemu tožencu ne gre taksna oprostitev.

12. Upoštevaje višino lastnega dohodka (1.010,66 EUR), premoženjsko stanje in znesek sodne takse (1.671,00 EUR) pa je drugi toženec upravičen do njenega obročnega plačila, to je v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 167,10 EUR (točka II izreka izpodbijanega sklepa). Te odločitve sicer pritožnik, razen iz razloga, da se zavzema za oprostitev plačila sodne takse, ne izpodbija.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), zato je pritožbo drugega toženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Drugi toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške.

1 Izpis prometa na transakcijskem računu (TRR) drugega toženca pri Banki X. d. d., za obdobje od 1. 9. 2023 do 4. 12. 2023 (priloga B5).