Jedro

Davčni organ je z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdal po uradni dolžnosti, postopek davčne izvršbe ustavil, vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe pa razveljavil. Pravna posledica oz. učinek izpodbijanega sklepa je torej v tem, da tožnice na podlagi izvršilnega naslova, to je prej navedenega sklepa o davčni izvršbi, ni več mogoče terjati za poplačilo zapadlih davčnih obveznosti. Izpodbijani akt tako tožnici ne nalaga izpolnitve nobene obveznosti, saj se je prisilna izpolnitev obveznosti že izvršila. Cilj davčne izvršbe, to je poplačilo davčnega dolga je bil izpolnjen, zato so bili izpolnjeni pogoji za ustavitev davčne izvršbe. Ustavljeni postopek pa se tudi ne more več nadaljevati. Z izpodbijanim sklepom davčni organ tudi ni odločil o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) postopek davčne izvršbe, začet s sklepom davčnega organa DT 4934-46677/2015-1 08-713-14 z dne 16. 3. 2015, zoper tožnico ustavila, in sicer zaradi plačila s pobotom. Vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe je razveljavila (1. točka izreka). Davčnemu organu stroški niso nastali (2. točka izreka). Sklep DT 4934-46677/2015-12 z dne 17. 12. 2019 pa je nadomestila z izpodbijanim sklepom (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ zoper tožnico začel davčno izvršbo na tožničina denarna sredstva na podlagi sklepa z dne 16. 3. 2015 za poplačilo davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2014. Dne 17. 12. 2019 je bil izdan sklep, s katerim je bil postopek davčne izvršbe ustavljen, zoper navedeni sklep pa se je tožnica pritožila. Davčni organ je v skladu z določbo prvega odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovil, da je tožničina pritožba utemeljena in prvotno izdani sklep nadomestil z novim - izpodbijanim sklepom. Podlaga za odločitev je prvi odstavek 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da se davčna izvršba s sklepom ustavi, med drugim tudi, če je davek plačan. Pojasni, da sta obveznosti, navedeni v 4. točki sklepa o davčni izvršbi z dne 16. 3. 2015, pod zaporedno št. 1 in zaporedno št. 2, poravnani s pobotom. V knjigovodski evidenci je bilo evidentirano plačilo z dne 7. 3. 2019 v višini 278,69 EUR, iz katerega so se pobotale obveznosti iz naslova stroškov davčnih izvršb, poleg ostalih tudi stroški davčne izvršbe, ki se nanašajo na sklep o davčni izvršbi z dne 16. 3. 2015. Nadalje je bilo v knjigovodski evidenci dne 5. 2. 2019 evidentirano plačilo v skupni višini 2.409,95 EUR na kontu CA44, kjer so evidentirane obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz skupnega zneska preplačila na kontu CA44 v višini 88,70 EUR so se poravnale obveznosti iz naslova NUSZ za leto 2014 (glavnica in zamudne obresti). Nadalje se davčni organ sklicuje na prvi odstavek 97. člena in na 97.a člen ZDavP-2, ki ureja pobot in vrstni red pobota. Sklepno davčni organ zaključi, da so obveznosti po sklepu o davčni izvršbi z dne 16. 3. 2015 poravnave s pobotom, zato je bilo treba davčno izvršbo na podlagi 155. člena ZDavP-2 ustaviti in opravljena dejanja razveljaviti.

3. Pritožbeni organ (v nadaljevanju tudi drugostopenjski organ) je pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno. Sklicuje se na prvi odstavek 143. člena in na 155. člen ZDavP-2 ter na 135. člen ZUP, katerih vsebino navaja. Glede na pritožbene navedbe pa ugotavlja, da je za tožnico sporno predvsem evidentiranje in razporeditev plačil na kontu za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (konto CA44), s katerimi se niso poplačale obveznosti za obdobja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za katera so bila vplačana. V nadaljevanju pritožbeni organ pojasnjuje, da iz vpogleda v register davčnih zavezancev izhaja, da je bila tožnica od 1. 3. 2005 do 15. 12. 2009 za 40 ur zavarovana iz naslova samostojne dejavnosti na zavarovalni podlagi 005. Navedeno obdobje zavarovanja pa je bilo nato stornirano (1. 3. 2019), zato je prvostopenjski organ je v postopku obnove odmere prispevkov za socialno varnost samostojnih podjetnikov za obdobje od 1. 12. 2007 do 15. 12. 2009 izdal sklep in odločbo z dne 29. 10. 2019. S sklepom je dovolil obnovo postopka odmere prispevkov za socialno varnost, z odločbo pa odločil, da se v izreku navedene odločbe za obračun prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2008, vse z dne 27. 8. 2010, in za obdobje od 1. 1. 2009 do 15. 12. 2009, vse z dne 18. 6. 2010, odpravijo (in da torej obveznost plačila prispevkov za zadevno obdobje več ne obstaja) ter nadomestijo z zadevno odločbo. Z odločbo ZPIZ z dne 18. 1. 2019 je bilo namreč odločeno, da tožnica nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti v obdobju od 1. 3. 2005 do 15. 12. 2009 in pri tem tožnica poučena, da mora sama vložiti obrazec M-3 (storno obdobja zavarovanja) v 8 dneh po dokončnosti te odločbe. To je bilo 21. 2. 2019 tudi storjeno in na podlagi citiranega obrazca 1. 3. 2019 vpisano storno obdobje zavarovanja. Na podlagi vpogleda v knjigovodsko evidenco pa pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnica 5. 2. 2019 na kontu CA44 (prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) vplačala 19 zneskov, v skupni višini 2.409,95 EUR. Iz potrdila o namenu plačila je razvidno, da so bili zneski vplačani na podlagi 68. člena ZPIZ-1, ki določa minimalno pokojninsko dobo za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Poleg tega iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Psp 26/2018 z dne 15. 2. 2018 izhaja, da ima tožnica skupaj 6 let, pet mesecev in 18 dni pokojninske dobe in ji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine manjka še 19 mesecev, zato nima pravice do invalidske pokojnine in tudi nima lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti (odločba ZPIZ z dne 18. 1. 2019). Po povedanem ni podane pravne podlage za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti. Tožnica je plačilo z dne 5. 2. 2019 opravila prostovoljno, čeprav se je, glede na predhodno navedeno, izkazalo, da ni bilo podlage, da bi se tovrstne obveznosti sploh odmerile in naložile v plačilo, saj so bile odmerne odločbe odpravljene. Posledično je na kontu CA44 prišlo do preplačila, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker je torej na podlagi opravljenih plačil, ki so pojasnjena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, nastalo preplačilo, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je preveč plačani davek, kamor sodijo tudi prispevki za socialno varnost, pobotal z drugimi davki, ki jim je potekel rok za plačilo (97.a člen ZDavP-2).

4. Tožnica zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, ker se ne strinja z ustavitvijo davčne izvršbe ter prvenstveno ugovarja pobotu preplačila na kontu CA44 z drugimi davki, ki jim je potekel rok za plačilo. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica 5. 2. 2019 opravila plačilo v višini 2.409,95 EUR na konto CA44, kjer so evidentirane obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nadalje izhaja, da so se iz preplačila na konto CA44 v višini 241,59 EUR poravnale obveznosti iz naslova NUSZ. Tožnica meni, da je davčni organ zlorabil pooblastila, saj je odločal o prispevkih za socialno varnost (o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) in jih upošteval kot preplačilo ter jih samovoljno storniral s konta CA44, čeprav lahko o tem odloča le ZPIZ, ki pa odločbe o stornaciji plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni izdal. Nadalje navaja ugotovitve pritožbenega organa, ki so izhajale iz vpogleda v knjigovodsko evidenco. Kljub invalidnosti I. kategorije tožnica nima pravice do minimalne invalidske pokojnine, zato je manjkajočih 19 mesecev zavarovanja tudi (do)plačala z vplačili na konto CA44. Davčni organ pa je neznanega dne v neznanih okoliščinah in na nepojasnjen način storniral vse plačane zneske na konto CA44 in jih danes še vedno terja preko sodišč z vloženimi izvršbami. To naj bi storil na podlagi odločbe ZPIZ z dne 18. 1. 2019, po kateri tožnica nima lastnosti zavarovanke. Davčni organ je samovoljno zaključil, da lahko vplačane zneske stornira, odločbe o tem pa ni izdal. Odločba ZPIZ z dne 18. 1. 2019 je postala pravnomočna 21. 2. 2019, storno obdobja zavarovanja pa ni bilo izvedeno. Zoper to odločbo je bila vložena pritožba 12. 10. 2020, ki še ni rešena. Tožnica poudarja, da so bili vsi zneski na kontu CA44 vplačani v času, ko odločba ZPIZ z dne 18. 1. 2019 tožnici še ni bila vročena. Gre za grobo kršenje človekovih pravic. Tožnica sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, vplačane zneske na kontu CA44 pa prizna kot vplačane zneske, ki štejejo v delovno dobo tožnice, invalidke I. kategorije.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne. Pripominja, da ima tožnica vselej možnost preveriti svoje knjigovodsko stanje z vpogledom v eKartico. Pojasni, da se pobot opravi pred izvedbo vračila ali na zahtevo zavezanca oz. v sklopu urejanja knjigovodskih stanj, pri čemer potekajo poboti med konti in v primeru usklajevanja knjigovodskih stanj, torej kot v obravnavanem primeru, avtomatično, kar je na eKartici označeno kot „avtomatično čiščenje“. V primeru plačila brez obstoja obveznosti (torej, ko se izvrši plačilo, ni pa na kontu knjiženih terjatev, kar se je dejansko zgodilo v obravnavanem primeru s plačilom z dne 5. 2. 2019 na konto CA44), se po 30 dneh avtomatično porabijo sredstva za zapiranje drugih zapadlih terjatev. Gre za preknjižbo plačil, s katero se poravnavajo najstarejše neporavnane zapadle obveznosti, ki so tudi predmet davčnih izvršb, zato je izpolnjen pogoj iz 155. člena ZDavP-2 za ustavitev postopka davčne izvršbe. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na sodne izvršbe, predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, sicer pa je iz naknadno pridobljene dokumentacije razvidno, da je Okrajno sodišče v Ljubljani dva izvršilna postopka ustavilo ter da se vodi le še en postopek izvršbe zaradi plačila stroškov zavarovanja, kar pa je povsem brezpredmetno za ta postopek.

6. Tožnica v prvi pripravljalni vlogi navaja, da je izvršila plačilo prispevkov, ki je imelo podlago. V času plačila so bili vsi izvršilni postopki zoper njo še aktivni. Meni, da navedbe davčnega organa, da terjatve takrat niso obstajale, vsebujejo elemente kaznivega dejanja, toženka pa je ravnala nezakonito. Terjatve na kontu CA44 so morale obstajati, saj ni bilo nobene pravne podlage, da ne bi obstajale. Poleg tega ni bilo predloženega nobenega dokaza, da pravna podlaga na dan 5. 2. 2019, torej na dan, ko je tožnica vplačala sporni znesek na konto CA44, ne bi obstajala. Toženka bi vplačane zneske morala upoštevati kot plačane obveznosti tožnice za zapiranje manjkajočih mesecev pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa tega toženka ni storila. Gre za kršenje človekovih pravic, za nezakonito ravnanje toženke in za zlorabo pooblastil. Tožnica prilaga sklep FURS z dne 30. 3. 2021, s katerim se je ustavil postopek odmere NUSZ za leto 2020. Sklicuje se na mnenje MOL z dne 24. 3. 2021. Takšno dejansko stanje (tj. napačni podatki glede uporabe stavbnega zemljišča) je dokazljivo obstajalo že leta 2016. Iz tega izhaja, da je bilo NUSZ odmerjeno nezakonito. Terjatve iz tega naslova za leta 2016, 2017, 2018 in 2019 pa so bile terjane nezakonito in neupravičeno. V zvezi s tem je tožnica tudi predlagala obnovo postopka odmere NUSZ.

7. Toženka v pripravljalni vlogi navaja, da sklep FURS z dne 30. 3. 2021 predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto, sicer pa pojasni, da bo v posledici izdaje sklepa o ustavitvi odmere NUSZ v knjigovodski evidenci urejeno knjigovodsko stanje, vendar kasneje evidentirani dogodki v knjigovodski evidenci ne morejo vplivati na odločitev v tem postopku.

8. Tožnica v drugi pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah. Podatki Mestne občine Ljubljana glede temelja izračuna NUSZ so bili napačni, zato je dejansko stanje napačno evidentirano že vse od leta 2016. V primeru drugače odmerjenega NUSZ za leta 2016, 2017, 2018 in 2019 bi tako moralo priti do storna zdajšnjih odmer, ki so predmet tega postopka. To pa ne pomeni, da ta uskladitev ne more vplivati na ta postopek, pač pa ravno nasprotno, uskladitev vpliva na odločitev v obravnavani zadevi.

9. Tožba ni dovoljena.

10. Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Merilo za obstoj pravnega interesa je odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožeča stranka z uspehom v upravnem sporu izboljšala svoj pravni položaj. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče pa je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1)

11. Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes. Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora. Navedeno pomeni, da mora tožnik ves čas upravnega spora izkazovati pravovarstveno potrebo, da je poseg sodišča potreben, ker drugače njegove pravice oziroma na zakon oprte koristi ne bi bile zavarovane. Povedano drugače to pomeni, da mora tožnik ves čas postopka izkazovati, da upravni spor za tožnika pomeni možnost izboljšanja pravnega položaja, ki ga brez tega upravnega spora ne bi mogel doseči. 12. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, da postopek davčne izvršbe ustavi, in sicer je sporen zgolj razlog za ustavitev davčne izvršbe, tj. zaradi plačila s pobotom. Natančneje, tožnica oporeka pobotu zapadlih terjatev iz naslova NUSZ s plačilom, ki ga je izvedla 5. 2. 2019 v skupnem znesku 2.409,95 EUR na konto CA44, kjer se evidentirajo plačila iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

13. Davčni organ je z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdal po uradni dolžnosti, postopek davčne izvršbe, ki se je začel s sklepom o davčni izvršbi z dne 16. 3. 2015 zoper tožnico, ustavil, vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe pa razveljavil. Pravna posledica oz. učinek izpodbijanega sklepa je torej v tem, da tožnice na podlagi izvršilnega naslova, to je prej navedenega sklepa o davčni izvršbi, ni več mogoče terjati za poplačilo zapadlih davčnih obveznosti. Izpodbijani akt tako tožnici ne nalaga izpolnitve nobene obveznosti, saj se je prisilna izpolnitev obveznosti že izvršila.1 Cilj davčne izvršbe, to je poplačilo davčnega dolga je bil izpolnjen (in sicer s pobotom), zato so bili izpolnjeni pogoji za ustavitev davčne izvršbe. Ustavljeni postopek pa se tudi ne more več nadaljevati. Z izpodbijanim sklepom davčni organ tudi ni odločil o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Četudi bi torej sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, se pravni položaj tožnice ne bi izboljšal (kar je cilj sodnega varstva zoper odločitev upravnega organa v upravnem sporu), celo več, pravni položaj tožnice bi se z ugoditvijo tožbi in odpravo izpodbijanega sklepa lahko poslabšal, saj bi to pomenilo, da se prisilna izterjava davčnega dolga iz naslova NUSZ in iz denarnih sredstev tožnice lahko nadaljuje.

14. Sodišče dodatno pojasnjuje, da tožnica ugovora, da je davčni organ nepravilno opravil pobot ter da je obstala pravna podlaga za njeno plačilo na konto CA44, ne more uspešno uveljavljati v postopku (ustavitve) davčne izvršbe. Davčni organ namreč z izpodbijanim aktom ni odločil o (ne)upravičenosti plačila iz naslova prispevkov, ki je podlaga za pobot. O tem je bilo odločeno v drugem postopku, tj. postopku odmere. Tožnica, v kolikor meni, da je obstajala pravna podlaga za vplačila na konto CA44 in da torej ima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti, bi morala to uveljavljati v postopku zoper odločbo ZPIZ z dne 18. 1. 2019, s katero je bilo odločeno o njeni lastnosti zavarovanca, vsekakor pa ti tožničini ugovori ne morejo biti uveljavljeni v postopku ustavitve davčne izvršbe, kar je predmet presoje v tem upravnem sporu.

15. Iz navedenih razlogov je moralo sodišče tožbo v skladu s prej navedeno 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot nedovoljeno zavreči. Sodišče je pri tem odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

16. Glede na to, da je izpodbijani akt po vsebini procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta, je sodišče v zadevi odločalo po sodniku posamezniku skladno z 2. alinejo drugega odstavka 13. člena v zvezi s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1. 1 Prim. sklep VSRS X Ips 157/2014 z dne 20. 4. 2016.