8. 9. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah Boška Šrota, Laško, ki ga zastopa dr. Blaž Kovačič Mlinar, odvetnik v Ljubljani, in družbe ATKA-PRIMA, d. o. o., Celje, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin in partnerji, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 8. septembra 2022

odločilo:

Ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 6155/2013 z dne 5. 7. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 6155/2013 z dne 18. 12. 2015 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014 se zavrneta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 in 39/09 – v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je določilo kazen štirih let in dveh mesecev zapora ter upoštevaje pravnomočno izrečeno kazen petih let in desetih mesecev zapora iz drugega kazenskega postopka pritožnika obsodilo na devet let in devet mesecev zapora. Pritožnico je na podlagi 1. točke 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo in 65/08 – v nadaljevanju ZOPOKD) spoznalo za odgovorno istega kaznivega dejanja in ji izreklo 50.000,00 EUR denarne kazni. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbama pritožnika in njegovega zagovornika ter znižalo pritožniku določeno kazen na tri leta in deset mesecev zapora, enotno kazen pa na devet let in pet mesecev zapora. V preostalem delu je zavrnilo pritožbi pritožnika in njegovega zagovornika, v celoti zavrnilo pritožbo zagovornikov pritožnice ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahteve za varstvo zakonitosti pritožnika, njegovega zagovornika in zagovornika pritožnice.

2.Pritožnika v ustavnih pritožbah zoper navedene odločitve uveljavljata kršitve 22., 28. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), posebej točk b) in d) tretjega odstavka tega člena.

3.V neskladju s pravico do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave naj bi bilo stališče sodišč, da sprememba obtožbe, po kateri se pritožniku namesto delovanja zaradi lastnega okoriščanja očita namen pridobivanja koristi drugemu, pomeni zmanjšanje obtožbe. Z navedbo, da je državni tožilec zlorabil pooblastilo iz 344. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP), podobno zaključuje pritožnica glede spremembe prvotnega nanjo naslovljenega očitka, da je razpolagala s protipravno premoženjsko koristjo, v očitek, da je kaznivo dejanje pritožnika predstavljalo izvršitev njegovih protipravnih nalogov oziroma odreditev v vlogi direktorja pritožnice. Pri tem naj bi Vrhovno sodišče arbitrarno presodilo, da je bil očitek pritožnici po spremenjeni obtožnici implicitno vsebovan v prvotni obtožnici zoper pritožnika. Pritožnika zatrjujeta kršitev omenjenega ustavnega procesnega jamstva tudi v zvezi z razlago sodišč, da je drugačno vrednotenje pravnih institutov s strani državnega tožilca opravičljiv razlog za spremembo obtožbe.

4.Nadalje pritožnika uveljavljata poseg v pravico do izvedbe dokazov v svojo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Sodišča naj bi brez ustavno sprejemljivih razlogov zavrnila njuna predloga, naj se kot priči zaslišita Anton Romih in Matjaž Kovačič, ki sta bila v obravnavanem času predsednika uprav bank posojilodajalk prevzemne družbe Infond Holding, d. d. S tem naj bi sodišča odvzela obrambi možnost dokazovanja, da je pritožnik upravičeno pričakoval podaljševanje roka za zapadlost kreditov. Pritožnika naj bi bila neutemeljeno omejena v procesnih razpolaganjih tudi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje Dušana Mohorka, ki naj bi bil po lastnih trditvah prisoten pri sklepanju posojilnih pogodb in pri sestavljanju obremenilne izjave z dne 11. 9. 2009. V tej zvezi pritožnik opozarja, da obramba ne more vnaprej natančno napovedati, kaj posamezna priča ve, zato naj bi bila zahteva sodišča po večji konkretizaciji trditvene podlage pretirana.

5.Pritožnika očitata sodiščem kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave) z zavzetjem pravne ocene, da spada skrb poslovodstva obvladujoče družbe za interese odvisnih družb v obseg kazenskopravnega varstva po 240. členu KZ‑1. Sodišča naj bi prekoračila namen inkriminacije, kar se je po pritožnikovem mnenju pokazalo tudi v tem, da niso upoštevala, kakšne so bile koristi spornih poslov za celoten koncern. Pritožnik dopušča možnost, da je škodljivi vpliv obvladujoče družbe na odvisno družbo v okoliščinah, ko obvladujoča družba ne more nadomestiti prikrajšanja, pomemben z vidika kršitev pravil korporacijskega prava, ne sprejema pa utemeljitve sodišč, da je to dejstvo odločilno za uporabo predmetne inkriminacije. Ta se po njegovi oceni razteza samo na ravnanje, ki krši temeljno dolžnost člana poslovodstva, da zagotavlja dobiček za "lastnike" družbe, ki jo vodi. Pritožnica nekoliko drugače trdi, da je o zlorabi položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti mogoče govoriti izključno pri razpolaganju člana organa s premoženjem družbe, v nasprotju z njenim interesom. Navaja še, da sodišča niso konkretizirala opisa, da pomeni kaznivo dejanje pritožnika izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov. Opuščeni naj bi bili tako konkretizacija subjekta, ki je izdal to odločitev, kot tudi konkretizacija njene vsebine. Meni, da mora biti v skladu z 28. členom Ustave takšna odločitev zaznavno ločena od dejanja storilca, zato nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da posebne odločitve organa družbe ni treba opisati, če je storilec edini član tega organa.

6.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1026/17, Up-1028/17 z dne 21. 6. 2021 ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče.

B.

O zatrjevanih kršitvah človekovih oziroma ustavnih pravic v zvezi s spremembo obtožbe

7.Pritožnik zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do ustreznega časa in možnosti za pripravo obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, ker je sodišče pred zaključkom glavne obravnave dopustilo bistveno spremembo obtožbe, tako da je državni tožilec prvotni očitek, da je pritožnik "ravnal z namenom sebi pridobiti premoženjsko korist ali povzročiti škodo", spremenil v očitek, da "je bil njegov namen drugemu pridobiti premoženjsko korist". Sodišče naj bi pritožniku sicer dalo formalno možnost odgovoriti na spremembo obtožbe, ker pa se je to zgodilo tik pred koncem dokaznega postopka, naj ne bi imel možnosti učinkovite obrambe – na primer z zagovorom in s postavljanjem dodatnih vprašanj že zaslišanim pričam in izvedencem. Pritožnik meni, da očitki niso bili le zmanjšani, temveč spremenjeni, in sicer v bistvenem delu, to je glede obarvanega naklepa. Nasprotuje razlagi Vrhovnega sodišča, da je drugačno vrednotenje pravnih institutov s strani državnega tožileca opravičljiv razlog za spremembo obtožbe. Instančnima sodiščema očita, da se nista vsebinsko opredelili do prestavljenih stališč v ločenih mnenjih sodnikov k odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 165) in št. Up-328/03 z dne 12. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 56/05, in OdlUS XIV, 41).

8.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je državni tožilec iz obtožbe izpustil namen pritožnika pridobiti premoženjsko korist sebi in pritožnici ter s tem zmanjšal obtožbene očitke. Spremembo obtožbe, zato ker tožilec drugače vrednoti dejstva, dokazno gradivo in pravne institute, je ocenilo za sprejemljivo. Za presojo njene dopustnosti naj ne bi bilo bistveno, ali jo je tožilec ustrezno utemeljil, temveč ali je skladna z merili, oblikovanimi v ustavnosodni praksi. Pri tem je ugotovilo, da je bil pritožnik seznanjen s spremembo obtožbe ter je imel zadosten čas in možnosti za pripravo dodatnega zagovora. Zato naj ne bi bil prikrajšan za pravico do obrambe.

9.Sodišče prve stopnje je odločalo o obtožbi, ki jo je državni tožilec med postopkom glavne obravnave spremenil na podlagi pooblastila iz 344. člena ZKP.[1] Po ustaljeni ustavnosodni presoji pravica pristojnega tožilca, da spremeni obtožbo, sama po sebi ni v neskladju z ustavnimi jamstvi poštenega postopka. Iz nosilne odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 (10. točka obrazložitve) izhajata naslednja pogoja ustavne skladnosti spremembe obtožbe: (1) tožilec te pravice ne sme zlorabiti; (2) istočasno mora biti dopuščeno, da lahko tudi druga stranka v postopku – v tem primeru obdolženec – glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo.

10.Državni tožilec je v obtožnici z dne 2. 8. 2012 obtožencu očital, da je pri vodenju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi in drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabil svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem, pri tem pa je bila z dejanjem pridobljena velika premoženjsko korist in povzročena velika premoženjska škoda ter je pritožnik hotel sebi in drugemu pridobiti tako korist ali povzročiti tako škodo. Dejanje naj bi storil "primarno v svojstvu solastnika in direktorja družbe Atka-Prima d. o. o., podrejeno pa tudi v svojstvu direktorja družbe Pivovarna Laško d. d., predsednika nadzornega sveta družbe Pivovarna Union d. d., ter od 23. 12. 2008 dalje tudi predsednika nadzornega sveta družbe Radenska d. d.". Imel naj bi namen pridobiti premoženjsko korist družbi Infond Holding, d. d., "preko nje pa zatem tudi družbi Atka-Prima, d. o. o. in preko nje tudi sebi kot fizični osebi, ki je slednjo lastniško obvladoval". Z dejanjem naj bi povzročil družbam skupine Pivovarna Laško, d. d., škodo iz naslova neporavnanih obveznosti v višini 109,2 mio EUR in hkrati v isti višini pridobil premoženjsko korist družbama Center Naložbe, d. d., in Infond Holding, d. d., posredno pa tudi družbi Atka-Prima, d. o. o., in sebi kot njenem solastniku. Po pisni spremembi obtožnice 28. 10. 2014 je tožilec očital pritožniku, da je dejanje storil v svojstvu solastnika, direktorja pritožnice in družbe Pivovarna Laško, d. d., ter predsednika nadzornih svetov družb Pivovarna Union, d. d., in Radenska, d. d. Opustil je očitek, da je imel pritožnik namen preko družbe Infond Holding, d. d., posredno pridobiti korist tudi pritožnici in preko nje sebi kot fizični osebi.

11.Kakšen je primeren čas in kakšne so primerne možnosti, ki morajo biti obdolžencu na podlagi prve alineje 29. člena Ustave ob popolni enakopravnosti z nasprotno stranko zagotovljene v kazenskem postopku, je odvisno od okoliščin zadeve. Obrambi mora biti dan dodaten čas, da prilagodi zagovor, pripravi procesne zahteve, vloži pritožbo ipd., če v postopku nastopijo določeni dogodki, med katere spada tudi sprememba obtožnice.[2] Pri tem mora sodišče upoštevati prvi odstavek 23. člena Ustave, po katerem mora o obtožbah proti posamezniku odločiti brez odlašanja.[3] Vsaka nebistvena sprememba obtožbe ali celo sprememba v korist obdolženega še ne zahteva prekinitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe.[4] Možni negativni učinki spremembe obtožbe na pravice obrambe so odvisni od obsega in pomena vsebine spremembe.

12.Za pritožnika je sprememba obtožbe sporna v delu, ki se nanaša na namen pridobivanja premoženjske koristi z zlorabo položaja in zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Prvotna obtožnica mu je očitala, da je ta cilj zasledoval v korist treh oseb – družbe Infond Holding, d. d., preko nje pritožnice in preko nje samega sebe. Spremenjena obtožnica mu je očitala le še namen, da pridobi premoženjsko korist prvi navedeni družbi.[5] Ustavno sodišče se strinja z oceno Vrhovnega sodišča, da se je skrčil obseg obtožbe z opustitvijo očitka, da je bil cilj pritožnikovega ravnanja, naj premoženjsko korist pridobita pritožnica in on sam. Pri presoji vpliva te spremembe na položaj obrambe je treba upoštevati, da je upravičeni tožilec samostojen pri odločitvi, ali bo vztrajal pri kazenskem pregonu.[6] Dejstvo, da to počne tožilec in ne sodišče, je odraz pravice do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave). Državni tožilec lahko od pregona odstopi do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (51. člen ZKP) na podlagi svoje presoje dejanskih in pravnih vprašanj, in tega ni dolžan utemeljevati sodišču.[7] Umik obtožnega akta je izključno odvisen od volje upravičenega tožilca, kar poudarjeno velja za razpolaganje z delom obtožbe na način, da tožilec opusti navedbe določenih obremenilnih dejstev. Če tožilec spremeni obtožnico tako, da opusti nekatere očitke, to ne zahteva nobenih novih, dodatnih obrambnih aktivnosti; zgolj odpade potreba po tem, da bi obramba uporabila tiste, ki jih je imel pripravljene v zvezi z opuščenimi trditvami tožilstva. Glede na navedeno ni bilo poseženo v pravico pritožnika, da se mu zagotovijo primeren čas in možnosti za pripravo obrambe po prvi alineji 29. člena Ustave, saj mu je sodišče sodilo po spremenjeni obtožnici, s katero so se zmanjšali zoper njega naperjeni očitki.

13.Ker z obravnavano spremembo obtožbe ni prišlo do posega v pritožnikovo pravico iz prve alineje 29. člena Ustave, se Ustavnemu sodišču ni treba opredeliti do pritožnikovih navedb o ustavni skladnosti razlogov, s katerimi je tožilec utemeljeval spremembo obtožbe, oziroma do tega, kako je tožilčev motiv za spremembo obtožbe razumelo sodišče.

14.Po prvem odstavku 51. člena ZUstS morajo biti pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpana vsa pravna sredstva. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo pogoj izčrpanosti pravnih sredstev za vložitev ustavne pritožbe med drugim pomeni, da mora pritožnik pravna sredstva izčrpati tudi po vsebini (materialna izčrpanost).[8] Pritožnikovega očitka, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njegovih izvajanj o spremembi obtožbe, po oceni Vrhovnega sodišča ni bilo mogoče presoditi, ker naj bi bil premalo določen. Pritožnik ne oporeka temu stališču Vrhovnega sodišča, temveč zgolj vztraja pri trditvi, da sodišča niso odgovorila na povzeta stališča ločenih mnenj sodnikov k dvema odločbama Ustavnega sodišča. S tem je izostala substancirana trditvena podlaga, na kateri bi Ustavno sodišče lahko presojalo, ali so utemeljeni očitki o kršitvi človekovih pravic s sodbo Vrhovnega sodišča, ki je zadnja v verigi odločb, s katerimi se v sistemu rednega sodstva zagotavlja varstvo človekovih pravic. Ker ti očitki niso bili materialno izčrpani, niso upoštevni za odločanje o ustavni pritožbi.

15.Pritožnica trdi, da je tožilec zlorabil možnost, ki mu jo daje 344. člen ZKP, in kršil njene pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave, s tem da je prvotno obtožbo, "da je razpolagala s protipravno premoženjsko koristjo, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ki ga je v njenem imenu in za njen račun storil pritožnik", tik pred koncem postopka na prvi stopnji bistveno spremenil v obtožbo, "da je kaznivo dejanje pritožnika predstavljalo izvršitev njegovih protipravnih nalogov oziroma odreditev v vlogi direktorja pritožnice". Tega naj ne bi storil zaradi ugotovitve, da izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, temveč zato, ker je spoznal neutemeljenost očitka pritožnici, da je pridobila premoženjsko korist. Pritožnica je prepričana, da bi se sojenje po prvotni obtožbi zaključilo z ugotovitvijo, da ni kazensko odgovorna. Zanjo naj bi bilo to ugodnejše od rezultata sojenja po spremenjeni obtožbi, zato se ne strinja z oceno Vrhovnega sodišča, da so se s spremembo obtožbe zmanjšali obtožbeni očitki. Sprememba naj bi bila nedovoljena tudi zato, ker naj se ne bi nanašala na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Zavzetemu stališču Vrhovnega sodišča o tem vprašanju pritožnica očita arbitrarnost, enako tudi stališču, da je bil očitek njej po spremenjeni obtožnici implicitno vsebovan v prvotni obtožnici zoper pritožnika. To naj bi bilo tudi v nasprotju s pravico obtoženca, da je natančno seznanjen z dejansko in pravno podlago obtožbe (prva alineja 29. člena Ustave in točka b) tretjega odstavka 6. člena EKČP).

16.Prvotno je državni tožilec pritožnici očital odgovornost za kaznivo dejanje, "katerega je na način in v okoliščinah, opisanih pod 1. točko te obtožbe, storil njen takratni zakoniti zastopnik Boško Šrot, saj je očitano kaznivo dejanje storil v imenu in korist gospodarske družbe Atka-Prima, d. o. o., ki odtlej tudi razpolaga s protipravno premoženjsko koristjo v skupni višini 109.150.000 EUR".[9] Tožilec je spremenil obtožbo zoper pritožnico in trdil, da odgovarja za kaznivo dejanje, "ki ga je storil njen takratni zakoniti zastopnik Boško Šrot, saj je v tedaj danih okoliščinah, v katerih je bila družba Atka-Prima, d. o. o. krovna koncernska družba ter s tem obvladujoča družba vsem ostalim odvisnim družbam celotnega večstopenjskega dejanskega koncerna, predstavljalo s strani obdolženega Boška Šrota kot njenega direktorja storjeno kaznivo dejanje izvršitev tistih njegovih protipravnih nalogov oziroma odreditev, na podlagi katerih so zatem družbe iz skupine Pivovarna Laško, d. d. nezakonito preko posojilnih pogodb financirale družbe Center Naložbe, d. d. in Infond Holding, d. d., pri tem pa je lahko obdolženi Boško Šrot odredil takšno financiranje glede na korporacijsko pristojnost oziroma vlogo obvladujoče družbe v razmerju do odvisnih družb, zgolj in samo s pozicije direktorja družbe Atka-Prima, d. o. o., kot že omenjene krovne koncernske družbe.

17.V zvezi z vprašanjem, ali oziroma pod kakšnimi pogoji vodenje kazenskega postopka po spremenjeni obtožbi posega v procesni položaj obrambe, niso pomembni razlogi, zaradi katerih je tožilec spremenil obtožbo, razen če gre za zlorabo procesne pravice. Trditve o nedopustnosti spremembe obtožbe zaradi spremembe v pravnem pogledu tožilca na zadevo imajo podlago v pravilu iz prvega odstavka 344. člena ZKP, ne v normi ustavne narave. Z vidika odločitve o ustavni pritožbi niso pomembne, saj Ustavno sodišče presoja le stališča sodišča v izpodbijanih sodnih odločbah. Glede na navedeno pritožnica ni zadostila trditvenemu bremenu za utemeljitev očitka, da je bila postavljena v vsebinsko slabši položaj kot nasprotna stranka in da ji je bila iz tega razloga kršena pravica do enake obravnave v postopku (22. in 29. člen Ustave).

18.Ustavno sodišče ne presoja pravilnosti uporabe zakonskega prava v sodnih postopkih, razen če je ta uporaba samovoljna. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja tudi jamstvo prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. To jamstvo je prekršeno, če je sodna odločba očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve.[10] Obdolženec mora biti seznanjen z obtožnim aktom – to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave obtožbe, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Ta predpostavka pomeni sestavni del pravice iz prve alineje 29. člena Ustave, ki jo tudi EKČP varuje posebej in izrecno v točki a) tretjega odstavka 6. člena.[11]

19.Pravno vprašanje, glede katerega naj bi instančni sodišči sprejeli arbitrarno odločitev, je, ali je sprememba opisa dejanja v predmetni obtožbi v skladu s pravilom, določenim v prvem odstavku 344. člena ZKP, da se mora sprememba obtožbe nanašati na isti predmet. Zakoniti zastopnik je oseba, ki je na temelju zakona ali drugega pravnega akta upravičena izjavljati voljo v imenu in za račun drugega; v primeru gospodarske družbe je to organ vodenja. Izvorna obtožba, ki je pritožnici očitala odgovornost za kaznivo dejanje zlorabe položaja, ki naj bi ga pritožnik storil kot njen zakoniti zastopnik,[12] vsebuje trditev, da je pritožnik storil kaznivo dejanje z izvrševanjem upravičenja, da zastopa družbo – pritožnico. V naravi stvari je, da je opisano ravnanje, s katerim je pritožnik navzven nastopal v imenu pritožnice, z vidika notranjega razmerja med pravno osebo in njenim zastopnikom posledica odločitve – naloga oziroma odreditve direktorja (uprave družbe). Zato ni očitno nerazumno, če se šteje, da je z navedbo o tem, da je šlo za odreditev nezakonitih posojil v vlogi direktorja pritožnice, sporočeno tudi to, da isto dejanje predstavlja izvršitev nalogov oziroma odreditev pritožnika. Glede na navedeno ne držita pritožničini trditvi o arbitrarnosti razlage Višjega in Vrhovnega sodišča. Iz tega nadalje sledi, da je bila pritožnica že s prvotno obtožbo seznanjena z očitkom, da predstavlja njen prispevek h kaznivemu dejanju dejstvo, da to kaznivo dejanje pomeni izvršitev náloga njenega vodstvenega organa. Ves čas kazenskega postopka se je pritožnica imela možnost braniti zoper bistveno nespremenjene obtožbe, zato ji ni bilo kršeno jamstvo do podrobne seznanitve o naravi in vzrokih obtožbe (točka a) tretjega odstavka 6. člena EKČP).

O zatrjevanih kršitvah pravice do izvedbe dokazov

20.Sodišča naj bi posegla v pravico pritožnikov do izvedbe dokazov v njuno korist (tretja alineja 29. člena Ustave) z zavrnitvijo predloga za zaslišanje Antona Romiha in Matjaža Kovačiča (prvi je bil v času obravnavanega kaznivega dejanja predsednik uprave banke Hypo Alpe Adria Bank, drugi je bil predsednik uprave banke NKBM, d. d.), ki naj bi potrdila, da nobena od omenjenih bank, pomembnih kreditodajalk družbe Infond Holding, d. d., v prvi polovici leta 2009 ni izražala pomislekov glede podaljševanja roka za vračilo posojil te družbe. Pritožnika nasprotujeta stališču Vrhovnega sodišča, da dokaz ni bil pravno pomemben, ker podaljšanje zapadlosti glavnice ne vpliva na obseg pogodbenih obveznosti, posledično pa tudi ne na stopnjo prezadolženosti. Poudarjata, da bi se pritožnik z njegovo izvedbo obranil očitka naklepa, o katerem naj bi sodišča med drugim sklepala iz okoliščine, da ni mogel upravičeno računati na podaljševanje kratkoročnih posojil s strani bank.

21.Po tretji alineji 29. člena Ustave ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti pravico, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Ustavno sodišče je o tem procesnem jamstvu že navedlo, da: (1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) morajo biti predlagani dokazi pravno upoštevni; (4) mora obramba obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; ter da (5) je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.[13] Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.[14]

22.Po oceni Vrhovnega sodišča obramba ni zadostila tretjemu merilu iz navedenih odločitev Ustavnega sodišča, namreč pravni upoštevnosti dokaza. To se kaže v ugotovitvi, da bi imela posojilojemalka, družba Infond Holding, d. d., tudi ob morebitnem podaljšanju zapadlosti glavnic iz kreditnih pogodb nespremenjen obseg pogodbenih obveznosti, zaradi česar bi bila njena prezadolženost enaka. Pritožnika nista izkazala, zakaj naj bi bilo napačno sklepanje sodišča, da morebitno pričakovanje podaljšanja zapadlosti kredita pritožnika ne bi moglo razbremeniti očitka, ki ga je sodišče štelo za odločilnega v zadevi. To ni očitek, ki mu je nasprotoval pritožnik – da ni mogel računati na nadaljnje podaljševanje zapadlosti kreditov –, temveč očitek, da je odredil sklepanje posojilnih pogodb kljub zavedanju, da zaradi prezadolženosti posojilojemalka ne bo sposobna vrniti izposojenih sredstev odvisnim družbam. Ustavno sodišče se je v svoji presoji že izreklo, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev po razumni oceni tega sodišča niso bistveni.[15] Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je obramba s predlaganim dokazom skušala dokazovati dejstvo, ki je bilo po oceni pristojnega sodišča pravno nepomembno. Pritožnika ob tem v ustavni pritožbi niti ne zatrjujeta, da bi bila ta ocena nerazumna. Z zavrnitvijo predloga za dokazovanje drugega dejstva tako sodišče ni kršilo njune pravice do izvajanja dokazov v lastno korist.

23.Pritožnika zatrjujeta, da jima je sodišče kršilo pravico do obrambe tudi zato, ker ni omogočilo, da bi z zaslišanjem Dušana Mohorka izpodbijala verodostojnost obremenilnih dokazov. Dušan Mohorko naj bi bil prisoten pri sklepanju posojilnih pogodb, ki so bile predmet kazenskega postopka. Prisoten naj bi bil tudi pri sestavljanju notarske izjave z dne 11. 9. 2009, na katero naj bi se sodišče sklicevalo pri oceni verodostojnosti prič, ki naj bi na pritožnika preložile odgovornost za odločitve o dajanju finančne asistence znotraj koncerna. Glede na navedeno pritožnika zavračata stališče Vrhovnega sodišča, da nista izkazala materialnopravne upoštevnosti dokaza. Pritožnik nasprotuje oceni sodišč, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna, ker druge priče niso potrdile navzočnosti Mohorka na sestankih.

24.Pri presoji zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje Dušana Mohorka je Vrhovno sodišče izhajalo iz podmene, da je obramba dokaz predlagala za ugotavljanje treh dejstvenih sklopov: (1) o dajanju navodil pritožnika za sklepanje posojilnih pogodb – priča naj bi izpovedala, da ni res, da so člani poslovodstev odvisnih družb vse delali po navodilih pritožnika, (2) o okoliščinah sklepanja posojilnih pogodb in (3) o tem, da se je pritožnik posvetoval s pravnimi in finančnimi strokovnjaki. S pomenom tega dokaza za ugotavljanje okoliščin priprave notarske izjave se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo. Pritožnika tega sodišču izrecno ne očitata, zato presoja te trditve ne more biti odločilna za uspeh ustavnih pritožb.

25.Za sodišče ni bilo sporno, da se je pritožnik o določenih poslih posvetoval s strokovnjaki, zato izvedba dokaza v tej smeri ni bila potrebna. Glede dajanja navodil s strani pritožnika ni mogoče pritrditi stališču Vrhovnega sodišča, da to dejstvo ni bilo v korist pritožniku. Drži, da imajo tako poslovodstva odvisnih družb kot vodstvo obvladujoče družbe vsako svoje dolžnosti pri upravljanju znotraj dejanskega koncerna[16] in da se kršitve teh obveznosti medsebojno ne izključujejo,[17] vendar to ne izključuje pomena predlaganega dokaza. Obtožba je trdila, da je pritožnik predstavnikom odvisnih družb odredil kontinuirano dajanje finančne pomoči, zato bi dokaz, da so ti (v celoti ali deloma) delovali na svojo pobudo, učinkoval kot negacija pravno odločilnega dejstva (da so bila škodljiva posojila posledica izvrševanja koncernskega vpliva). Dodati pa je treba, da obramba ni nakazala nobene podrobnejše vsebine "okoliščin sklepanja posojilnih pogodb", ki naj bi jih opisala predlagana priča. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je pričakovanje obrambe glede tega, da bo Dušan Mohorko izpovedal o okoliščinah nastanka obremenilne izjave, slonelo na izsekih njegovega literarnega dela Kriminalist in odvetnik, ki je izšlo januarja 2014, in sicer "da politika ni dovolila prodaje Mercatorja", da je bil "blizu dogajanjem med delovanjem Šrota in po njegovem koncu", da je imel "priložnost opazovati spreobrnjenost nekaterih posameznikov, ter da so mu praviloma tisti, ki so mu slepo sledili, ob njegovem padcu najprej obrnili hrbet … eden takšnih pa je bil tudi direktor Fructala Toni Balažič", da je bil "seznanjen s sistemom financiranja t. im. tajkunskih kreditov" in da so se med osumljenci, ki so kasneje postali priče, "odvijali pogovori, kaj in koliko povedati in ali sploh". V notarsko overjeni izjavi, ki jo je obramba predložila sodišču, je Dušan Mohorko še navedel, da je bil "prisoten na sestankih, na katerih so se dogovarjale podrobnosti glede sestave izjave z dne 11. 9. 2009". Ustavno sodišče nima pomislekov glede ocene sodišča prve stopnje, da iz utemeljitve dokaznega predloga niso dovolj razvidni konkretni dogodki, na katerih naj bi bila prisotna priča, in njeno svojstvo, da bi si ustvarilo dovolj zanesljivo predstavo o tem, ali bi priča izražala kaj več kot lastno mnenje o zadevi. Ne drži, da je sodišče zahtevalo od obrambe, naj natančno pove, kaj priča ve in lahko izpove. Opozorilo je na pomanjkljivost pri navedbi objektivnih okoliščin, ki bi kazale na verjetnost, da je priča osebno seznanjena z dejstvi, ki so se ugotavljala v postopku. Ustavno sodišče ponovno poudarja, da mora obramba upoštevati vsa ustavnopravna merila, pomembna za odločanje sodišč o njenih dokaznih predlogih.[18] V primeru, ko se sodišča različnih stopenj sklicujejo na različne razloge za zavrnitev dokaznega predloga obrambe, z vidika zahtev, ki izvirajo iz procesnega jamstva tretje alineje 29. člena Ustave, zadošča, da je utemeljen eden od njih. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog, ne da bi obrambo postavilo v slabši položaj, zato ni kršilo pravice do izvedbe dokaza v korist obdolženca.

O zatrjevanih kršitvah načela zakonitosti v kazenskem pravu

26.Iz pritožnikovih trditev izhaja očitek, da naj bi sodišča preširoko razlagala zakonski znak zloraba položaja, ker so štela, da se pravni standard skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika iz prvega odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, 60/06 – popr., 10/08 in 68/08 – v nadaljevanju ZGD-1), s katerim so dopolnjevala pomen tega znaka, razteza na varstvo "interesov, povezanih s položajem družbe v ekonomskem in družbenem sistemu, v katerega je vpeta". Pritožnica poleg tega poudarja, da so na posamezen položaj v gospodarski družbi vezani specifične pravice, dolžnosti in pooblastila, zato bi se po njenem mnenju očitek pritožniku o zlorabi položaja lahko nanašal izključno na razpolaganje s premoženjem družbe v nasprotju z njenim interesom. Z obsodbo za dejanje, v katerem ta zakonski znak ni podan, naj bi sodišče kršilo pravico pritožnice iz 28. člena Ustave. Pritožnik navaja, da so ga sodišča tudi s sklicevanjem na 545. člen ZGD-1 o odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pravil koncernskega prava obsodila za ravnanje, ki ne posega v pravne interese, zaščitene s kazensko določbo 240. člena KZ-1. Prekoračitev namena inkriminacije naj bi se kazala tudi v zavračanju stališča, da bi bilo treba v skladu z omenjeno dolžnostjo člana vodstvenega organa družbe pritožnikovo ravnanje presojati s stališča koristi celotnega koncerna, na pa zgolj njegovih sestavnih delov. Ustavno sodišče je očitek presojalo v okviru načela zakonitosti v kazenskem pravu iz prvega odstavka 28. člena Ustave, ki ga zagotavlja tudi 7. člen EKČP.[19]

27.Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da ne bo nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zakon predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Določba naslavlja tudi sodnika kot razlagalca zakona. Ta sme posameznika obsoditi za kaznivo dejanje le, če njegovo ravnanje izpolnjuje znake, ki jih zakon jasno in pomensko določljivo opredeljuje. Pri presoji, ali obdolženčevo ravnanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja, sodišče v polje kaznivosti ne sme vnašati ničesar, česar ni v to polje z opredelitvijo znakov posameznega kaznivega dejanja na splošni ravni vnesel že zakonodajalec.[20] V kaznovalnem pravu sta prepovedani zakonska in pravna analogija, dopustne pa so metode razlage, ki ostajajo znotraj možnega besednega pomena zakona (npr. jezikovna, logična, sistematična in namenska razlaga).[21] Ker je določanje kaznivih dejanj ustavno dopustno samo, če je namenjeno varstvu temeljnih pravnih dobrin, bo prepoved kaznovanja posameznika za dejanje, za katero "ni zakon določil, da je kaznivo", prekršena tudi takrat, ko bo razlaga kazenskega sodišča prekoračila namen inkriminacije, čeprav bo še vedno znotraj jezikovnega pomena kazenske določbe. Na ta način vstopa namen inkriminacije (ratio legis), ki se kaže v kazenskopravno zavarovani dobrini, v načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Pogoj je seveda, da gre za namen, ki ga izraža že pravno besedilo, ali pa ga je iz njega in njegovega vrednotnega konteksta vsaj mogoče določno razbrati.[22]

28.Osrednji predmet kazenskopravnega očitka, katerega utemeljenost je ugotovilo sodišče s pravnomočno sodbo, je bilo ravnanje pritožnika v obdobju po t. i. menedžerskem prevzemu družbe Pivovarna Laško, d. d. (v nadaljevanju prevzeta družba), ki jo je obvladoval tako s položaja direktorja krovne koncernske družbe Atka-Prima, d. o. o. (v nadaljevanju obvladujoča družba), kot tudi s položaja direktorja prevzete družbe. Obvladoval jo je preko naslednjih kapitalskih povezav: obvladujoča družba je imela 100-odstotni delež družbe Kolonel, d. o. o., ki je imela 78-odstotni delež družbe Center Naložbe, d. d., ki je imela 70-odstotni delež družbe Infond Holding, d. d. (v nadaljevanju prevzemna družba), ki je imela 53-odstotni delež prevzete družbe, ki je imela 92-odstotni delež družbe Radenska, d. d., 25-odstotni delež družbe Delo, d. d., in 96-odstotni delež družbe Pivovarna Union, d. d., slednja pa je imela 91-odstotni delež družbe Fructal, d. d. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je pritožnik (neposredno in posredno) odvisnim družbam, med katere spadajo prevzeta družba, Radenska, d. d., Pivovarna Union, d. d., Delo, d. d., in Fructal, d. d., odredil kontinuirano nudenje finančne pomoči prevzemni družbi, neposredno in posredno preko družbe Center Naložbe, d. o. o. V času od 7. 11. 2008 do 30. 6. 2009 so odvisne družbe z družbama posojilojemalkama sklenile pogodbe za skupno 109,6 mio EUR finančne pomoči, in sicer 7,6 mio EUR prevzeta družba, 7 mio EUR družba Delo, d. d., 9,75 mio EUR družba Fructal, d. d., 44,75 mio EUR družba Pivovarna Union, d. d., in 40,5 mio EUR družba Radenska, d. d. Od nakazanih posojil je bilo vrnjenih 0,5 mio EUR. V vrednosti razlike med prejetimi posojili – brez tistih, ki so predstavljala obnove predhodno sklenjenih posojilnih pogodb – in vrnjenimi posojili sta družbi posojilojemalki pridobili premoženjsko korist (77,5 mio EUR). Z delom teh sredstev v višini 20 mio EUR je prevzemna družba poravnala družbi Fidina, d. d., dolgovano kupnino iz naslova nakupa delnic prevzete družbe (PILR), in sicer tako, da je v prvem koraku prevzela dolg družbe Fidina, d. d., do družbe Zvon Ena Holding, d. d., v naslednjem koraku pa dolg slednje do družb Union, d. d., in Radenska, d. d., ki je bil nato pretvorjen v posojilo prevzemni družbi. Sodišče je ugotovilo, da so morale odvisne družbe nakazovati vedno nove zneske posojil brez ustreznih zavarovanj, čeprav družbi posojilojemalki nista vračali predhodno prejetih posojil. Predstavnikom posojilodajalcev je pritožnik lažno zatrjeval, da se sredstva uporabljajo za potrebe tekočega poslovanja družb posojilojemalk in da bodo v celoti povrnjena, čeprav se je že v času odreditve posojil zavedal, da je prevzemna družba prezadolžena in da prevzetih obveznosti ne bo sposobna izpolniti. Posojila so bila namenjena le reševanju prevzemne družbe in posredno pritožnikovega zasebnega prevzemnega projekta.

29.Z opisanim dejanjem je pritožnik po presoji sodišč pri vodenju gospodarske dejavnosti zlorabil svoj položaj in dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, zato da bi komu drugemu pridobil veliko premoženjsko korist; z dejanjem je tudi pridobil takšno korist. Sodišča so ocenila, da je pritožnik s tem dejanjem prekršil dolžnost, ki mu jo je kot članu organa vodenja gospodarskih družb – uprave – nalagal prvi odstavek 263. člena ZGD-1, in sicer da pri opravljanju svojih nalog ravna v dobro prevzete družbe in njenih odvisnih družb (Pivovarna Union, d. d., Radenska, d. d., Delo, d. d., in Fructal, d. d.) s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. O transakcijah v zvezi z izpolnitvijo obveznosti iz nakupa delnic PILR od družbe Fidina, d. d., so presodila, da pomenijo uporabo premoženja odvisnih družb za nakup delnic njihove obvladujoče družbe (prevzete družbe) s strani tretje osebe (prevzemne družbe) in da je to v nasprotju s prepovedjo nudenja finančne pomoči delniške družbe oziroma od nje odvisne družbe tretji osebi pri pridobivanju njenih delnic po 248. členu ZGD-1. V izreku prvostopenjske sodbe je pritožnikovo ravnanje opredeljeno tudi kot zloraba zaupanja pri razpolaganju s tujim premoženjem, vendar so sodišča utemeljila kaznivost izključno z oceno, da ravnanje ustreza zakonskemu znaku zloraba položaja, zato se je Ustavno sodišče osredotočilo na to obliko izvršitve kaznivega dejanja.

30.Kaznivost pritožnikovega dejanja je sodišče utemeljilo na zakonskih določbah z naslednjo vsebino:

Člen 240 KZ-1 (Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti) "1) Kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, se kaznuje z zaporom do petih let. 2) Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

Člen 263 ZGD-1 (skrbnost in odgovornost) "1) Član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. […]

Člen 248 ZGD-1 (fiktivni posli) "1) Pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ali drug posel s primerljivim učinkom, je ničen. […]

Člen 545 ZGD-1 (obseg vplivanja in poročilo poslovodstva) "1) Če ni sklenjena pogodba o obvladovanju, obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi zase opravila škodljiv pravni posel ali da bi kaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če se prikrajšanje nadomesti. […]

Člen 547 ZGD-1 (odgovornost obvladujoče družbe in njenih zakonskih zastopnikov) "1) Če obvladujoča družba pripravi odvisno družbo do tega, da opravi zase škodljiv pravni posel ali da v svojo škodo kaj stori ali opusti, ne da bi se prikrajšanje dejansko nadomestilo do konca poslovnega leta ali ne da bi se zagotovila pravica do ugodnosti, določenih za nadomestilo, mora odvisni družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo. Zahtevek za povrnitev njim nastale škode imajo tudi delničarji ali družbeniki družbe ne glede na škodo, ki jim je povzročena z oškodovanjem družbe. 2) Poleg obvladujoče družbe odgovarjajo kot solidarni dolžniki tisti zastopniki obvladujoče družbe, ki so odvisno družbo pripravili do pravnega posla ali drugega dejanja. […]

31.Na navedbe pritožnika iz zahteve za varstvo zakonitosti o tem, da kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 varuje le interese družbenikov, ne pa širših družbenih interesov, je Vrhovno sodišče odgovorilo, da je pritožnik spregledal, da se mu očita prav škodovanje interesom družbenikov odvisnih družb, in poudarilo, da družbe, kapitalsko povezane s krovno obvladujočo družbo, niso bile edine družbenice družb posojilodajalk. S trditvami, da so lahko ravnanja vodstva družbe, ki kršijo pravice na primer zaposlenih, upnikov ali poslovnih partnerjev te družbe, obravnavana na podlagi drugih kazenskih določb (npr. kot kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1), nikakor pa ne po 240. členu KZ-1, pritožnik ni določno in v luči navedenega očitka iz sodbe Višjega sodišča upoštevno utemeljil, kje sam postavlja ločnico med "subjekti izven kroga družbenikov" in "lastniki" konkretne gospodarske družbe. Glede na te navedbe je pritožnik nasprotoval temu, da bi se predmetna inkriminacija uporabila za varstvo širših družbenih interesov (torej tistih izven notranje družbine sfere), medtem ko se je po presoji sodišč konkretna zadeva nanašala na razmerja znotraj koncerna. To pomeni, da je bila bistvena vsebina pritožnikovega očitka o širjenju varstvenega obsega kaznovalne norme pravno nepomembna za odločitev sodišč, zato ni mogoče pritrditi očitkom pritožnika, da Vrhovno sodišče nanj ni odgovorilo.

32.Sodišča so pri presoji, ali je bilo pritožnikovo dejanje protipravno in ali je ustrezalo pojmu zloraba položaja, upoštevala tudi pravila korporacijskega prava. Ravnala so v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse, da gre v primeru 240. člena KZ-1 za "tiho blanketno normo", katere bistvo je smiselno sklicevanje kazenske norme na pravne vire z drugega pravnega področja. Stališče je bilo potrjeno v ustavnosodni presoji in pravni teoriji.[23] Ustavni pritožnik je torej v času očitanega dejanja lahko zanesljivo predvideval, da za določene kršitve pravil korporacijskega prava na položaju direktorja krovne obvladujoče družbe in ene od odvisnih družb tvega kazensko odgovornost, med drugim tudi za obravnavano kaznivo dejanje.

33.Pri tem je treba spomniti na vlogo, ki jo tudi ESČP priznava sodni razlagi pri izpolnjevanju zahteve po jasni opredelitvi kaznivih dejanj v zakonu.[24] Ne glede na jasnost zakonske določbe je sodna razlaga neizogiben sestavni del vsake pravne panoge, vključno s kazenskim pravom. Vedno obstaja nujnost razjasnitve dvoumnih točk in prilagoditve različnim okoliščinam.[25] Razvoj sodne prakse v zvezi z opredelitvijo nekega kaznivega dejanja ni v neskladju s 7. členom EKČP, če je tak razvoj skladen z bistvom kaznivega dejanja in ga je mogoče razumno predvideti.[26]

34.Pritožnikova trditev, da je bil obsojen v zvezi s kršitvijo pravic tretjih subjektov – odvisnih družb posojilodajalk, čeprav uporabljena inkriminacija varuje le lastnike podjetja v notranjem razmerju z zastopnikom, meri na to, da rezultat sodne razlage ni skladen z bistvom kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Z vidika načela zakonitosti v kazenskem pravu je v konkretnem primeru odločilno: (1) ali se namen inkriminacije, kot so ga opredelila sodišča, izraža v besedilu zakonske določbe in njenega gospodarskopravnega konteksta ter (2) ali so sodišča z razlago pravil gospodarskega prava pri razumevanju znaka zloraba položaja ostala v okviru napotitve kazenske norme in njenega namena.[27]

35.Kot izhodiščno normo področnega prava, ki je urejala položaj pritožnika pri opravljanju gospodarske dejavnosti, so sodišča uporabila prvi odstavek 263. člena ZGD-1. Gre za kogentne dolžnosti člana organa vodenja in nadzora pri opravljanju nalog za družbo. Pritožnica pravilno navaja, da je pravni položaj storilca po 240. členu KZ-1 v tem primeru opredeljen s pravicami in dolžnostmi člana uprave, to pa implicira kazenskopravno varstvo gospodarske družbe kot samostojnega subjekta pred ravnanji s strani članov njenega poslovodstva.[28] Sodišča so torej v ospredje premisleka o kaznivosti po predmetni določbi postavila razmerje storilca z družbo, v kateri storilec zaseda položaj člana poslovodnega oziroma nadzornega organa. Po oceni Ustavnega sodišča konkretna inkriminacija in korporacijskopravni kontekst ne podpirata stališča pritožnika, da predstavlja obravnavano kaznivo dejanje nezvestobo vodstva do "lastnikov" podjetja. To stališče pritožnika ne loči med interesi družbenikov in interesi same gospodarske družbe, kar je, vsaj kar zadeva pomen za presojo razmerja med članom uprave in družbo,[29] v očitnem nasprotju z institutom pravne osebnosti družb iz 4. člena ZGD-1.[30] To je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče. V kazenskem zakonu ni elementov, zaradi katerih bi bilo treba zavzeti drugačno razlago tega instituta od tiste, ki je ustaljena v pravu družb. Za obsodbo pritožnika so bili bistveni naslednji zakonski znaki po 240. členu KZ-1: storilec (kdor je na položaju, ki mu omogoča vodenje gospodarske dejavnosti), premoženjsko pridobitni namen, izvršitveno dejanje (zloraba položaja) in pridobitev premoženjske koristi drugemu. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da so imela sodišča pri ugotavljanju namena inkriminacije trdno podlago v besedilih KZ-1 in spremljajočega področnega predpisa ZGD-1.

36.Pritožnikova navedba, da izraba vpliva obvladujoče družbe na odvisno družbo (navkljub morebitnemu nasprotovanju prepovedi iz 545. člena ZGD-1) ne upravičuje pravne kvalifikacije tega vpliva po 240. členu KZ-1, pa je povezana predvsem z vprašanjem, ali gre v konkretnem primeru za notranje varstvo gospodarskega subjekta.[31] Za odgovor na to vprašanje je treba razčleniti in proučiti več pravnih razmerij, ki se pojavljajo v konkretnem primeru: na eni strani odnos med udeleženimi gospodarskimi subjekti – krovno obvladujočo družbo Atka-Prima, d. d., in več stopnjami odvisnih družb, organiziranih v obliki dejanskega koncerna,[32] na drugi strani pa položaj pritožnika kot člana poslovodstva v obvladujoči in prevzeti družbi.

37.Sodišče prve stopnje je odrejanje zagotavljanja posojil prevzemni družbi razumelo kot uporabo vpliva obvladujoče družbe na odvisne družbe v smislu prvega odstavka 545. člena ZGD-1. Tako kot ostala pravila koncernskega prava je ta določba namenjena varstvu interesov manjšinskih družbenikov in upnikov odvisne družbe.[33] Enotno vodstvo koncerna je omejeno pri tem, da bi ob zasledovanju interesov celotnega koncerna (kar je tipičen gospodarski smoter povezovanja družb) z uporabo odločujočega vpliva škodilo odvisni družbi. Pravilo določa razmerje med interesi celotnega koncerna in njegovih sestavnih delov, zato pritožnik nima prav, ko sodiščem očita, da so pri presoji njegovega ravnanja zanemarila pomen celote.

38.Res je sicer, da ne gre za pravilo, ki bi predpisovalo dolžnost upravljanja premoženja drugega, kar bi lahko kazalo na to, da njegova kršitev ne učinkuje v "notranjem razmerju". Vendar se sodišča niso ukvarjala samo z opisanim razmerjem obvladujoče družbe do odvisnih družb. Upoštevala so, da mora ravnanje člana uprave pri opravljanju nalog za družbo na podlagi prvega odstavka 263. člena ZGD-1 ustrezati standardu poštenega gospodarstvenika, ki od njega zahteva spoštovanje pravnih in etičnih norm (zakonodaje, splošnih aktov družbe, sklenjenih pogodb in poklicne etike).[34] Izhajajoč iz dolžnosti poštenega vodenja družbe, so 545. člen ZGD-1 naslovila na vodstvo obvladujoče družbe, tako da temu prepoveduje uporabo škodljivega vpliva na odvisne družbe v okoliščinah, ko jim ne bo mogoče nadomestiti prikrajšanja. Utemeljitev sodišč sledi temeljnim pravilom korporacijskega prava, da se obveznosti družbe, ki nastanejo pri opravljanju gospodarske dejavnosti v razmerju do tretjih, na položaju oseb, ki zasedajo funkcijo poslovodstva, kažejo kot sestavni del njihovih dolžnosti do same družbe. Razmerju med obvladujočo in odvisnimi družbami, v katerem prvenstveno učinkuje prepoved iz 545. člena ZGD-1, sicer ni mogoče pripisati zaupnega, notranjega značaja, katerega temeljna značilnost bi bila skrb za interese zastopanega subjekta.[35] Vendar to ni bistveno za presojo ravnanja pritožnika v krogu njegovih vodstvenih dolžnosti. V skladu s predmetno inkriminacijo je kaznivost omejena na ravnanje, ki pomeni zlorabo položaja pri vodenju poslov družb, v katerih je imel storilec določen položaj. Pritožnica navaja, da bi se smela pritožniku očitati zloraba samo v zvezi z razpolaganjem s premoženjem družb, ki ju je vodil v nasprotju z njunim interesom. Pri tem pa spregleda, da se je pritožniku prav to očitalo. Vodenje poslov namreč zajema tudi upravljanje kapitalske udeležbe v drugih družbah: poslovodstvo uresničuje korporacijska upravičenja v teh družbah, v katerih ima družba kapitalski delež. Različen obseg korporacijskih upravičenj omogoča različen obseg vpliva, slabosti ali uspeh pri vodenju drugih družb pa se pokažejo v vrednosti kapitalske udeležbe. Ta je sestavni del premoženja obvladujoče družbe, kar pomeni, da se spremembe v vrednosti kapitalske udeležbe neposredno dotikajo interesa obvladujoče družbe.[36] Pritožnik je bil kot član poslovodstva dveh obvladujočih družb, ki sta imeli zaradi obsega korporacijskih upravičenj možnost vpliva na vodenje odvisnih družb, dolžan zaščititi interese obvladujočih družb, seveda v zakonsko zahtevanih mejah, ki jih zarisujejo pravila koncernskega prava. To je izhajalo iz njegove dolžnosti skrbnega in poštenega ravnanja v dobro družb. Uporaba pravil koncernskega prava nikakor ne vodi do zaključka, da dejanja pritožnikov niso kazniva po 240. členu KZ-1. Takšnih dejanj v razmerju med obvladujočimi in odvisnimi družbami ZGD-1 ne dopušča.

39.Glede na navedeno ni videti razumnih razlogov za dvom o ustavnosti stališča Vrhovnega sodišča, da skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika v položaju vodenja dejanskega koncerna vključuje zahtevo po varstvu interesov odvisnih družb.[37] Pritožnika je ta dolžnost – v obsegu prepovedi škodljivega koncernskega vpliva – zavezovala v odnosu do krovne obvladujoče družbe, pa tudi do odvisnih družb. Skrb za zakonitost delovanja kot ena temeljnih vodstvenih dolžnosti članov poslovodstva vsake družbe se namreč v koncernskih razmerjih razširi tudi na podrejene družbe, in to ne glede na to, da koncern ni samostojna pravna oseba, ki bi imela lastne organe vodenja ali nadzora. Odgovornost uprave obvladujoče družbe za zakonitost delovanja v takem primeru ni omejena le na "lastno" družbo, ampak se razširi na celoten koncern, vključno z odvisnimi družbami.[38] Ustavno sodišče zato ocenjuje, da sodišča s stališčem, da se pri določanju pomena zakonskega znaka "položaj" po 240. členu KZ-1 upoštevajo dolžnosti, ki jih ima član poslovodnega organa obvladujoče družbe, v okviru teh pa dolžnosti do odvisnih družb, kot jih izraža prepoved izvrševanja škodljivega vpliva v dejanskem koncernu, niso prestopila namena kazenske norme in napotitve na pravila gospodarskega prava.[39] Pomensko odprt pojem vestnega in poštenega gospodarstvenika, ki ga pritožnik napačno vidi kot vrednostno merilo, so določneje opredelila s sklicevanjem na 547. člen ZGD-1. Pritožniku tako ni mogoče pritrditi v oceni, da iz predpisov, na podlagi katerih je bil obsojen, ni mogel spoznati, kakšno konkretno ravnanje mu je pravo zapovedovalo. Kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave tako ni podana.

40.Zastopani družbi sta odškodninsko odgovorni za kršitev prepovedi uporabe škodljivega vpliva na odvisne družbe,[40] zato že v temelju ni mogoče trditi, da je šlo v pritožnikovem primeru za ravnanje, ki bi bilo skladno z njunimi interesi.[41] Vrhovno sodišče je ustrezno zavrnilo pritožnikov očitek o ustavno spornem izenačevanju protipravnosti iz 545. člena ZGD-1 in 240. člena KZ-1. Iz odkazila, naj se vprašanje, ali je storilec pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabil svoj položaj, presoja na podlagi aktov gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi storilec protipravno deloval, lahko sklepamo, da gre za isto razsežnost protipravnosti, torej za ravnanje, ki nasprotuje pravu kot celovitemu sistemu pravnih pravil in vrednot, le da ima ta element v matičnem pravu vlogo ene od predpostavk civilnega delikta, v kazenskem pravu pa sestavine splošnega pojma kaznivega dejanja. Kot je opozorilo Višje sodišče, je treba za kaznivo dejanje v primerjavi s civilnim deliktom izkazati dodatne, predvsem subjektivne znake. V konkretnem primeru se dodaten subjektiven element dejanja kaže v ugotovitvi, da je pritožnik že ob izvrševanju obvladujočega vpliva vedel, da odvisnim družbam ne bo mogoče vrniti posojil. S tem, da so sodišča to ravnanje štela za zlorabo položaja direktorja krovne obvladujoče in prevzete družbe, po presoji Ustavnega sodišča niso razširila pomena tega zakonskega znaka onkraj tega, kar izhaja iz besedila in namena kazenskega zakona in področnega zakona.

41.Vrhovno sodišče je odklonilo vsebinsko presojo pritožnikovih in pritožničinih navedb, da pritožnik ni nastopal kot direktor družbe Atka Prima, d. o. o.; da sta se sodišči oprli na pomanjkljivo mnenje izvedenca pri ugotavljanju, katera sredstva je mogoče povezati z nakupi delnic; da je imel skupaj z ženo kot stoodstotni lastnik družbe Atka-Prima, d. o. o., soglasje družbenikov za svoje ravnanje na podlagi ocene, da gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Za trditve, da opis "odrejanja" dajanja posojil ni dovolj konkretiziran in da sodišča niso pojasnila, v čem naj bi bila podana obarvanost njegovega "naklepa", je Vrhovno sodišče ugotovilo, da jih pritožnik ni vsebinsko izčrpal. Glede trditev, da ni podan zakonski znak pridobitve protipravne premoženjske koristi in da sodišča niso upoštevala dodatnih meril tako imenovanega pravila podjetniške presoje, je štelo za zadostne razloge, ki jih je navedlo Višje sodišče. Navedene očitke pritožnik ponovno uveljavlja z ustavno pritožbo, ne da bi se opredelil do njihove presoje s strani Vrhovnega sodišča. Za odločitev o ustavni pritožbi zoper izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča te navedbe ne morejo biti upoštevne.

O konkretizaciji pogojev odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje

42.Ugovor pritožnice, da bi morala sodišča konkretizirati navodila, ki jih je vodstveni organ pritožnice dal pritožniku, njihova izvršitev pa je pomenila kaznivo dejanje, je Vrhovno sodišče presodilo z navedbo, da je z opredelitvijo ravnanja pritožnika opredeljen tudi sklep organa. Uveljavljena kršitev procesnega jamstva iz 22. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do obrazložene sodne odločbe, po oceni Ustavnega sodišča ni podana.

43.Očitek pritožnice, da sodišča niso konkretno opisala, kdo je kot njen vodstveni ali nadzorstveni organ naložil pritožniku ravnanje, katerega izvršitev naj bi predstavljala kaznivo dejanje, za katero bi lahko kazensko odgovarjala, in kakšna naj bi bila vsebina takega naloga, je treba presojati v okviru načela zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave). Enako kot presoja, ali ravnanje, ki naj bi ga storila fizična oseba, ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja, tudi spoznanje kazenske odgovornosti pravne osebe predpostavlja, da so v sodbi (njenem izreku ali obrazložitvi) zakonski znaki, ki omogočajo uveljavljanje te odgovornosti, izraženi s konkretnimi dejstvi.[42] Kateri so ti zakonski znaki, je odvisno od ustavnoskladne razlage kazenskega zakona. Zato je najprej treba z razlago smisla in elementov kazenske odgovornosti pravnih oseb odgovoriti na vprašanje, ali je v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu stališče Vrhovnega sodišča, da za zagotovitev prispevka pravne osebe v primeru, ko je storilec član njenega organa, ni potrebnega kakšnega drugega ravnanja razen ravnanja storilca.

44.Pritožnica je bila spoznana za kazensko odgovorno na podlagi 4. člena ZOPOKD z naslovom Temelji odgovornosti pravne osebe, ki je umeščen v splošni del zakona, podpoglavje Pogoji, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Določba se glasi:

"Za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, je ta pravna oseba kazensko odgovorna: 1. če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov; 2. če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje; 3. če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali predmete, nastale s kaznivim dejanjem; 4. če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev."

45.V izreku sodbe sodišča prve stopnje je navedeno, da je pritožnica odgovorna za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 4. člena ZOPOKD, "ki ga je storil njen takratni zakoniti zastopnik Boško Šrot, saj je v tedaj danih okoliščinah, v katerih je bila družba, Atka-Prima d. o. o., krovna koncernska ter s tem obvladujoča družba vsem ostalim odvisnim družbam celotnega večstopenjskega dejanskega koncerna, predstavljalo s strani Boška Šrota kot njenega direktorja storjeno kaznivo dejanje izvršitev tistih njegovih protipravnih nalogov oziroma odreditev, na podlagi katerih so zatem družbe iz skupine Pivovarna Laško, d. d. nezakonito preko posojilnih pogodb financirale družbi Center Naložbe, d. d. in Infond Holding, d. d. [ … ]"

46.Zgradba 4. člena ZOPOKD vseskozi pojmovno loči na eni strani storilca kaznivega dejanja ter na drugi strani pravno osebo in organe vodenja in nadzora, ki zanjo izražajo voljo v zunanjem svetu. V uvodu določba opredeljuje, kakšna povezava mora biti podana med ravnanjem storilca in pravno osebo, da je sploh mogoče govoriti o odgovornosti slednje za kaznivo dejanje (storilec mora storiti kaznivo dejanje v imenu, za račun ali v korist pravne osebe). Vendar ta povezava ne nudi zadostne podlage za negativen vrednostni očitek pravni osebi, ki je temelj vsakega sodobnega sistema kazenskega sankcioniranja. Naslov tega člena in vsebino 1. do 4. točke navedene določbe je treba razumeti tako, da je pravni osebi mogoče pripisati odgovornost za kaznivo dejanje fizične osebe le na podlagi njenega lastnega (subjektivnega) prispevka. Prispevek pravne osebe se kaže v štirih vrstah ravnanj, ki jim je skupno, da z njimi njeni organi ustvarjajo pogoje za kaznivo ravnanje storilca.

47.V skladu s 4. členom ZOPOKD so fizične osebe, na katere so naslovljene norme tega zakona, prav člani vodstvenih in nadzornih organov pravne osebe, saj je od njihovega dolžnega nadzorstva nad zakonitostjo ravnanja podrejenih delavcev odvisno, ali bo pravna oseba odgovarjala za kaznivo dejanje storilca, ki ga je ta izvršil v njenem imenu, za njen račun ali v njeno korist.[43] Ker je pravno-etični temelj kaznovanja pravnih oseb v graji prispevanja članov njenih organov h kaznivemu dejanju nekoga drugega, je očitek kazenske odgovornosti pravne osebe toliko bolj upravičen, ko ravnanje člana organa predstavlja kaznivo dejanje sámo.

48.Za obsodbo pritožnice ni bilo odločilno, ali je kot njen prispevek h kaznivemu dejanju pritožnika označena izvršitev ali sprejem protipravnega naloga. Kot je že bilo navedeno, je lastni temelj kazenske odgovornosti pravne osebe ravnanje članov njenih vodstvenih ali nadzornih organov, ki prispeva k storilčevemu dejanju.[44] Vse oblike prispevka pravne osebe iz 1. do 4. točke 4. člena ZOPOKD morajo biti vsebinsko povezane s storilčevim kaznivim dejanjem.[45] V konkretnem primeru je položaj člana organa pritožnice pritožniku omogočal izvršitev gospodarskega kaznivega dejanja. To pomeni, da je imela ista fizična oseba obe pravno pomembni lastnosti subjektov kazenskopravnih norm, ki določajo pogoje za kaznivost pravne osebe – torej lastnost storilca kaznivega dejanja v imenu pravne osebe in lastnosti člana organa vodenja te pravne osebe. Ker je ravnanje prve osebe hkrati ravnanje druge osebe, je prispevek pritožnice v obliki protipravnega sklepa njenega organa vsebovan v ravnanju, ki ga je podvzel pritožnik kot član tega organa. Iz tega izhaja, da presoja z vidika elementa načela zakonitosti po prvem odstavku 28. člena Ustave, ki prepoveduje, da bi se konkretizacija enega znaka kaznivega dejanja nadomestila s konkretizacijo drugih znakov,[46] v navedenem primeru ne pride v poštev. Jezikovna, logična in namenska razlaga določb ZOPOKD utrjujejo sklep, da lahko pravna oseba kazensko odgovarja za dejanje, ki ga izvrši član njenega organa pri opravljanju svojih nalog, ne da bi se zahtevala še kakšna predhodna, ločena oblika delovanja tega organa. Tisto, kar je bistveno za kazenskopravni očitek pravni osebi, se v primeru zlorabe položaja člana njenega organa kaže v najintenzivnejši možni obliki, saj isto ravnanje izpolnjuje oba zakonsko predpisana elementa kaznivosti – prispevek pravne osebe in kaznivo dejanje storilca.

49.Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da so konkretizirano opisani vsi pogoji iz 4. člena ZOPOKD, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje: kaznivo dejanje storilca ter t. i. formalni in materialni temelj odgovornosti.[47] Jasno je navedeno, da pritožnica odgovarja za kaznivo dejanje, "ki ga je storil" pritožnik; opisana je povezava med pritožnikom in pravno osebo z navedbo, da je pritožnik dejanje storil v imenu pritožnice "kot direktor"; s tem pa je hkrati opredeljen prispevek pritožnice h kaznivemu dejanju v smislu, da je pomenilo izvršitev protipravnega sklepa njenega organa (pritožnika). Pri razumevanju pomena opisa, da je kaznivo dejanje pritožnika predstavljalo izvršitev njegovih nalogov oziroma odreditev družbam posojilodajalkam, je treba upoštevati, da je pritožnik ravnal v svojstvu člana organa pritožnice – poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo. V okviru ustavnoskladne razlage kazenskega zaklona je Vrhovno sodišče štelo, da se v tem primeru prekrivata dejanje pritožnika in prispevek pritožnice. Pod to predpostavko prispevka pritožnice ni treba posebej opisati, saj so vsa kazenskopravno upoštevna dejstva zajeta v ravnanju pritožnika kot njenega direktorja. Ker pomeni kaznivo dejanje pritožnika izvršitev njegovega lastnega sklepa, za konkretizacijo temelja pritožničine kazenske odgovornosti iz 1. točke 4. člena ZOPOKD zadošča navedba, da je pritožnik sprejel sklep kot direktor, sam sklep – odločitev pritožnika – pa je istoveten z njegovim kaznivim dejanjem in v celoti opisan v delu izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na pritožnika. Tudi v tem delu so očitki pritožnice o kršitvi jamstva v materialnem kazenskem pravu iz prvega odstavka 28. člena Ustave neutemeljeni.

50.Sodišča so ugotovila, da je pritožnik "odredil sklepanje posojilnih pogodb". Odrejanje sklepanja pogodb je nedvomno akt posameznika, ki pušča zaznavne učinke v zunanjem svetu, zato ni mogoče pritrditi pritožnici v oceni, da so sodišča prekršila zahtevo iz načela zakonitosti v kazenskem pravu, da je lahko kaznivo samo človekovo dejanje kot objektivno zaznaven dogodek.[48]

51.Pritožnica zatrjuje tudi kršitve procesnih jamstev iz 22. člena Ustave, ki po oceni Ustavnega sodišča prav tako niso podane. Glede navedbe, da bi moralo biti dejanje pritožnika pravno opredeljeno kot napeljevanje poslovodij odvisnih družb h kaznivim dejanjem, je Vrhovno sodišče sklenilo, da na presojo pritožnikove krivde – za odrejanje sklepanja posojilnih pogodb – ne vpliva vprašanje, ali so omenjeni poslovodje tudi sami izvršili kazniva dejanja. S tem stališčem se je vsebinsko soočilo z očitkom stranke, zato kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe ni podana. Enako velja za trditev o pavšalni zavrnitvi očitka glede zatrjevane samovoljne presoje Višjega sodišča, da sprememba obtožbe v delu, ki se nanaša na prejemnika premoženjske koristi, ni spremenila očitanega naklepa pritožnika. V ustavni pritožbi pritožnica spregleda, da je Vrhovno sodišče opozorilo tudi na to, da bi morala zatrjevati morebiten vpliv uveljavljane kršitve na nezakonitost sodbe sodišča prve stopnje in da tega ni storila. Razlog, zakaj pritožnica ni uspela z očitkom v pravnem sredstvu, je dovolj konkretno naveden, da je mogoče ravnanje sodišča oceniti kot skladno s pravico pritožnice do izjave.

52.Iz navedenih razlogov sta ustavni pritožbi neutemeljeni, zato ju je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

53.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Rok Čeferin in sodnica dr. Špelca Mežnar sta bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jaklič. Sodnik Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Določba se glasi: "1) Če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. (2) Za pripravo obrambe sme sodišče v takem primeru prekiniti glavno obravnavo. (3) Če senat dovoli prekinitev glavne obravnave zaradi priprave nove obtožnice, določi rok, v katerem mora tožilec vložiti obtožnico. Izvod nove obtožnice se vroči obtožencu; zoper to obtožnico ni ugovora. Če tožilec v danem roku ne vloži obtožnice, nadaljuje senat glavno obravnavo na podlagi prejšnje."

[2]Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Miminoshvili proti Rusiji z dne 28. 6. 2011, 141. točka obrazložitve.

[3]Tako Ustavno sodišče v navedeni odločbi št. U-I-289/95, 12. točka obrazložitve.

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-328/03, 14. točka obrazložitve.

[5]To izhaja iz zapisa v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe, da so bila posojila namenjena reševanju prezadolžene družbe Infond Holding, d. d.

[6]Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 1/07, in OdlUS XV, 84), 111. točka obrazložitve, št. U-I-42/12 z dne 7. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 17/13, in OdlUS XX, 1), 26. točka obrazložitve, št. U-I-214/19, Up-1011/19 z dne 8. 7. 2021 (Uradni list RS, št. 130/21), 78. točka obrazložitve.

[7]Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 121.

[8]Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-645/17 z dne 7. 2. 2018.

[9]Točka 16 obtožnice št. Kt(1)-S-15/08 z dne 2. 8. 2012.

[10]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-100/00, Up-199/00 z dne 3. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 70/03, in OdlUS XII, 103).

[11]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-818/14 z dne 26. 1. 2017, 10. točka obrazložitve.

[12]Tako je bilo dejanje, opisano pod točko 1 te obtožbe v delu, ki se nanaša na pritožnika.

[13]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129) in sklep Ustavnega sodišča št. Up-11/00 z dne 25. 4. 2002, 6. točka obrazložitve.

[14]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-203/97 z dne 16. 3. 2000 (OdlUS IX, 133), 10. točka obrazložitve.

[15]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-537/01 z dne 27. 3. 2003.

[16]V dejanskem koncernu ima poslovodstvo odvisne družbe na podlagi splošnih pravil o odgovornosti iz 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo in nasl.) pomembno dolžnost, da z vidika možnosti nadomestitve prikrajšanja pozorno oceni škodljivi vpliv obvladujoče družbe oziroma ukrep, ki naj ga odvisna družba izvede na njeno pobudo. P. Podgorelec, Instrumenti varstva manjšinskih delničarjev/družbenikov in upnikov v koncernskem pravu, v: P. Podgorelec, L. Hauptmen (urad.), Koncerni, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 104. Prav tako mora izvesti vse ukrepe, ki so potrebni, da bi obvladujoča družba dejansko nadomestila prikrajšanje oz. da bi se ustanovil izravnalni zahtevek v korist odvisne družbe. Če ne ravna temu ustrezno oz. če na pobudo ali po navodilih obvladujoče družbe sklene pravni posel, ki bi bil kot nezakonit prepovedan, poslovodstvo odvisne družbe krši standard poštenega in vestnega izpolnjevanja dolžnosti in odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. M. Kocbek, Odškodninski in drugi zahtevki znotraj povezanih družb v dejanskem ter pogodbenem koncernu, Podjetje in delo, št. 6–7 (2010), str. 993. Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu št. III Ips 52/2018 z dne 13. 11. 2018.

[17]Sodba in sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 52/2018 z dne 13. 11. 2018, 12. točka obrazložitve. Enako Višje sodišče v Mariboru v sodbi št. I Cpg 142/2021 z dne 4. 11. 2021.

[18]Merila so navedena v 21. točki obrazložitve te odločbe.

[19]Prvi odstavek tega člena z naslovom "Ni kazni brez zakona" se glasi: "Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno."

[20]Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-879/14 z dne 20. 4. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15, in OdlUS XXI, 13), 17., 18. in 20. točka obrazložitve, št. Up-550/14 z dne 13. 4. 2017 (Uradni list RS, št. 24/17, in OdlUS XXII, 20), 6. točka obrazložitve, in št. Up-911/15 z dne 14. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 55/17, in OdlUS XXII, 26), 6. točka obrazložitve.

[21]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 33/2000 in 39/2000 – popr., in OdlUS IX, 58), 21. točka obrazložitve.

[22]M. Pavčnik, A. Novak, Teorija prava, 6., pregledana in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2020, str. 390.

[23]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-268/05 z dne 5. 7. 2007, 17. točka obrazložitve. L. Selinšek, Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 369.

[24]Zahteva po jasni zakonski opredelitvi kaznivega dejanja je izpolnjena, če lahko posameznik iz besedila zadevne določbe, po potrebi z razlago sodišča ugotovi, zaradi katerih dejanj in opustitev dejanj bo spoznan za kazensko odgovornega in kakšna je zagrožena kazen. Glej sodbo ESČP v zadevi Del Rio Prada proti Španiji z dne 21. 10. 2013, 79. točka obrazložitve.

[25]Sodba ESČP v zadevi Kafkaris proti Cipru z dne 12. 2. 2008, 141. točka obrazložitve.

[26]Tako sklep Ustavnega sodišča št. U-I-290/19, Up-657/19, Up-660/19 z dne 12. 12. 2019, 14. točka obrazložitve.

[27]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 16), 15. točka obrazložitve.

[28]Sodobna teorija priznava kot zavarovano dobrino kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 izključno premoženje družbe, medtem ko vidi kršitve dolžnega ravnanja, poslovne zvestobe oziroma skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika zgolj kot načine, ki jih mora izpolniti storilec oškodovanja oziroma nezakonitega transferja, izvršenega bodisi v svojo korist bodisi v korist katere druge osebe. Glej J. Kozina v: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta, Ljubljana 2018–2019, str. 972–978. Enako stališče je zastopal že P. Novoselec, Zloraba položaja ali pravic kot nosilno kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, v: P. Novoselec, Ustreznost klasičnega kazenskega prava v pogojih tranzicije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 152–153.

[29]Plavšak ugotavlja, da "pravo družbi ne priznava kakšne lastne interese, ki bi bili neodvisni oziroma drugačni od interesov njenih delničarjev oziroma upnikov", vendar je predmet njene razprave vprašanje, komu lahko nastane škoda zaradi korporacijskih dejanj (torej dejanj družbenikov), ne ukvarja pa se z vidiki učinkovanja ravnanja poslovodstva. N. Plavšak, Pripojitev s povečanim finančnim vzvodom, Podjetje in delo, št. 2 (2015), str. 252.

[30]Bistvo pravne osebnosti civilnega prava je v tem, da doložena družbena tvorba (katere stvarni in osebni substrat realno obstaja) pridobi priznanje samostojnega subjekta civilnega prava. Ta subjekt je torej ločen od članov družbenikov, pripadnikov pravne osebe. Tako B. Zabel v: M. Kocbek in drugi (ur.), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah – 2., dopolnjena izd. z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 132.

[31]Prim. Predlog za izdajo Kazenskega zakonika Republike Slovenije z osnutkom zakonika – EPA 290, str. 65: "Notranje kazensko-pravno varstvo podjetij in drugih gospodarskih subjektov je omejeno le na določene hujše oblike zlorab, ostalo pa je prepuščeno delovnopravni in odškodninski odgovornosti. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 241. členu obsega tako klasično nezakonito obogatitev, kot tudi oškodovanje lastnika podjetja s strani zaposlenih z določenimi pravicami ali na določenem položaju."

[32]Dejanski koncern je oblika povezanih družb, ki jo sestavljajo ena obvladujoča družba in ena ali več odvisnih družb, povezanih pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe (prva alineja prvega odstavka 530. člena ZGD-1). Obstajati morata dva elementa: a) razmerje nad-/podrejenosti družb in b) enotno vodstvo s strani obvladujoče družbe. Domneva se, da je prvi element izpolnjen, če je družba v večinski lasti (to je tista, katere večina deležev ali glasovalnih pravic pripada drugi družbi) odvisna od družbe, ki ima v njej večinski delež (prvi odstavek 528. člena in prvi odstavek 529. člena ZGD-1).

[33]P. Podgorelec, Uvod v koncernsko pravo, v: P. Podgorelec in drugi (ur.), Koncerni, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 28 in 29.

[34]Prim. R. Bohinc, B. Bratina, P. Podgorelec v: M. Kocbek in drugi (ur.), 2014, nav. delo, str. 73.

[35]Prevzemi, ki pomenijo enega od načinov nastanka dejanskega koncerna, ne potekajo zaradi zasledovanja interesov prevzete družbe, ampak zato, ker želi prevzemna družba z izkoriščanjem kapacitet odvisnih družb izboljšati uspešnost svojega poslovanja.

[36]Prim. P. Podgorelec, Odgovornost uprave obvladujoče družbe za zakonitost poslovanja odvisnih družb, Podjetje in delo, št. 6–7 (2018), str. 1025.

[37]Točka 20 obrazložitve sodbe.

[38]O tem v teoriji korporacijskega prava in tudi v primerljivi tuji sodni praksi ni upoštevnih dvomov, različne so le pravnodogmatične utemeljitve omenjene razširitve. Glej P. Podgorelec, nav. delo, 2018, str. 1025.

[39]V konkretnem primeru je ta napotitev verižna.

[40]Solidarno z obvladujočo družbo, ki je pripravila odvisno družbo do tega, da je opravila zase škodljiv posel, in ji ni nadomestila prikrajšanja (prvi odstavek 547. člena ZGD-1), odgovarjajo tudi zastopniki obvladujoče družbe (drugi odstavek 547. člena ZGD-1) in člani organov odvisne družbe (548. člen ZGD-1).

[41]Navsezadnje se delovanje v nasprotju z interesi pritožnice kaže tudi v tem, da je bilo pritožnici (solidarno s pritožnikom) v korist dveh odvisnih družb posojilodajalk naloženo plačilo odškodnine zaradi škodljivega vpliva. Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 52/2018 z dne 13. 11. 2018.

[42]Prim. 25. točko odločbe Ustavnega sodišča št. Up-879/14.

[43]Prim. 4. točko 4. člena ZOPOKD, po kateri pravna oseba kazensko odgovarja, če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev. Enak sklep podpirajo pogoji za uporabo 11. člena ZOPOKD, ki dopuščajo milejše kaznovanje ali odpustitev kazni pravni osebi za prispevek h kaznivemu dejanju iz 4. točke 4. člena, če organ vodenja ali nadzora prostovoljno naznani storilca.

[44]Prim. V. Jakulin, Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja v Sloveniji, Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta u Rijeci, Pravni fakultet Sveučilišta, Reka, št. 2 (2000), str. 732.

[45]I. Bele v: I. Bele, M. Deisinger, V. Balažic, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD): s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 30.

[46]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-879/14, 30. in 40. točka obrazložitve.

[47]Prim. M. Deisinger, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Založba WD, Maribor 2020, str. 83.

[48]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-758/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 66/05, in OdlUS XIV, 96), 8. točka obrazložitve.

3. 10. 2022

PRITRDILNO LOČENO MNENJE

SODNIKA DR. MATEJA ACCETTA

K ODLOČBI ŠT. Up-1026/17, Up-1028/17 Z DNE 8. 9. 2022

Po moji oceni je bilo pri presoji pričujočih zadev po vsebini eno ključnih vprašanj vprašanje, ali gre pri razmerju ustavnega pritožnika do odvisnih družb v okviru dejanskega koncerna oziroma pri presoji njegovih ravnanj v razmerju do njih za "notranje" ali "zunanje" razmerje, saj bi to lahko vplivalo na presojo glede upoštevnosti predmetne inkriminacije iz 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

2.Ustavna pritožba namreč med drugim, kot (v 31. in naslednjih točkah obrazložitve) povzema tudi odločba, problematizira uporabo te inkriminacije za varstvo širših družbenih interesov oziroma za nadzor ravnanj posameznika v razmerju do tretjih oseb (denimo, kot navaja ustavna pritožba, delavcev, upnikov ali poslovnih partnerjev družbe). Tovrstni pomisleki bi tudi po moji oceni terjali podrobnejšo presojo, če bi se na upošteven način zastavili v konkretni zadevi. Kje je – med drugim ob upoštevanju historiata te inkriminacije, katere izvor oziroma prvotno pojmovanje vsaj deloma sega še globoko v prejšnjo pravno-politično ureditev – treba postaviti mejo oziroma stopnjo povezanosti med subjekti, do katere je ravnanja posameznika ustrezno presojati kot "zlorabo položaja",[1] je tudi zame vsaj do določene mere lahko sporno.

3.Vendar pa, in to je zame ključno, je šlo v obravnavani zadevi za razmerje do odvisnih družb znotraj dejanskega koncerna, to razmerje pa je kvalitativno drugačno od primeroma navedenih razmerij do tretjih subjektov. Ob upoštevanju dejanskih okoliščin te zadeve in pravil korporacijskega prava, ki urejajo razmerja v dejanskem koncernu, tudi po moji presoji ni nerazumno stališče sodišč, da je šlo pri odnosu pritožnika do odvisnih družb za "notranje" razmerje. Povedano drugače, tudi po moji presoji ni nerazumno zavzeto stališče sodišč, oprto na razumevanje v doktrini in praksi korporacijskega prava, da se v okoliščinah dejanskega koncerna odgovornost (članov) uprave obvladujoče družbe za zakonitost delovanja razširi na celoten koncern, vključno z odvisnimi družbami, enako pa velja za prepoved izvrševanja škodljivega vpliva.

4.Glede na navedeno pričujoča zadeva tudi po moji presoji ni upoštevno odprla vprašanja potencialne spornosti uporabe inkriminacije iz 240. člena KZ-1 v razmerju do tretjih subjektov, zato sem odločbo brez zadržkov lahko podprl.

dr. Matej Accetto

[1]In ne kot druga potencialno upoštevna kazniva dejanja, denimo v primeru poslovnih partnerjev kot poslovno goljufijo po 228. členu KZ-1 ali v primeru upnikov družbe kot oškodovanje upnikov po 227. členu KZ-1 (tako spet že 31. točka obrazložitve odločbe).