Jedro

Glede na obstoj oporoke zapustnice je le-ta močnejši pravni naslov za dedovanje od zakona.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr.št. D 26/98-39 z dne 28.2.1998 zapuščinski postopek po pok. A. P. prekinilo ter nujne dediče M. P., A. B. in Al. P. napotilo na pravdo zoper oporočnega dediča Ale.

P. z njihovim zahtevkom, da zapustničina oporoka z dne 12.9.1996 ni veljavna. Tožbo bi morali vložiti v roku 60 dni po pravnomočnosti tega sklepa. S sklepom opr.št. D 26/98-40 z dne 28.12.1998 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog zapustničine hčerke A. B. za izdajo začasne odredbe, s katero bi se odvetniku F. G. prepovedalo karkoli spreminjati v odvetniškem spisu v zadevi bivšega Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, opr.št. P 408/85 ter mu naložiti, da v roku 48 ur ta svoj spis predloži sodišču v zapuščinski postopek, sicer se mu izreče denarna kazen.

Zoper sklep o napotitvi na pravdo sta se pravočasno pritožila dediča A. B. in Al. P. Prva v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 353. čl. ZPP v zvezi s čl. 37 ZD. Navaja, da nihče od dedičev ni zatrjeval formalne neveljavnosti oporoke, pač pa zatrjujejo in dokazujejo neveljavnost oporoke po čl. 60. ZD - zaradi napak volje, vključno z oporočiteljičino zmoto o dejstvih, ki so jo nagnila k takim razpolaganjem (zmota v nagibu). Ker sklep o teh odločilnih dejstvih nima niti besede, je obremenjen z bistveno kršitvijo postopka po 13. tč. 354. čl. ZPP v zvezi s čl. 37. ZD.

Prekinitev postopka in napotitev na pravdo je tudi preuranjena.

Sodišče bi moralo najprej ugotoviti obseg zapuščine, ki je med dediči očitno tudi sporna. Odločiti bi moralo o predlogu za popis zapuščine ter rešiti druga vprašanja, od katerih je odvisna pravica do dediščine in deleža vsakega od dedičev. Opozarja, da bi moralo sodišče dediču A. P. naročiti, da predloži sodišču tudi vse druge oporoke zapustnice, posebej pa bi moralo oceniti tudi obotavljanje tega dediča ob zahtevi sodišča, da predloži oporoko v zapuščinski spis. Šele na podlagi uspeha tako celovitega obravnavanja bo moč pravilno in zakonito odločiti o tem, katerega dediča je treba napotiti na pravdo, ker je njegovo pravico šteti za manj verjetno.

Dedič A. P. v pritožbi tudi uveljavlja vse pritožbene razloge.

Navaja, da je sklep nezakonit, ker bi bilo pred sklepom izvesti popis in cenitev aktive in pasive premoženja po 184. in 185. čl. ZD, kot je predlagal že na prvi obravnavi. Šele ko bo vedel, kolika bo vrednost premoženja, ki se ima dedovati, lahko odloči, če se splača iti v procesiranje.

Proti sklepu o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se je pritožila predlagateljica začasne odredbe dedinja A. B. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 353. čl. ZPP ter navaja, da je prvostopno sodišče spregledalo določbo 165. čl. ZD, ki nalaga sodišču obveznost, da se pravice strank čimpreje ugotovijo in zavarujejo.

Zato pritožnica pravilno in utemeljeno predlaga izdajo začasne odredbe s ciljem zavarovanja njene dediščinske pravice. Predlog za izdajo začasne odredbe izpolnjuje vse pogoje, ki jih določa zakon v 272. čl. ZIZ ter v 3. odst. 270. čl. ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Prav to pa je stvar v danem primeru. Za dolžnika ne bi nastala prav nobena škoda, več kot z verjetnostjo izkazana terjatev upnice kot hčerke zapustnice pa bi bila s tem zavarovana. Namen predloga je preprečiti spremembe v odvetnikovem spisu, in ta spis kot dokaz zavarovati za potrebe pritožničinega uveljavljanja pravice do zakonitega dedovanja.

Pritožnici tudi ni razumljivo, kako je sodišče z vpogledom oporoke lahko ugotovilo, da je zapis oporoke odraz prave volje zapustnice. V primeru napadenega sklepa sodišče ni upoštevalo nobenega dokaza, ki so jih predlagali dediči, napoteni na pravdo in tudi ni nobene dokazne ocene, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Pritožbe niso utemeljene.

V konkretni zadevi je med dediči v zapuščinskem postopku po pokojni A. P. sporno, ali je lastnoročna oporoka zapustnice veljavna. Na pravdo napoteni dediči so namreč neveljavnost oporoke uveljavljali.

Skladno z določbo 210. čl. Zakona o dedovanju (Ur. list SRS št.15/76, s spremembami- v nadaljevanju ZD) je moralo prvostopno sodišče prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo, saj gre za sporno dejstvo, ki je kot tako izrecno opredeljeno v 1. tč. 2. odst. 210. čl. ZD. Na pravdo sodišče napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odst. 213. čl. ZD). Ker ZD ne vsebuje meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna, sodišče o tem odloči v vsakem konkretnem primeru posebej. V danem primeru je, glede na obstoj oporoke zapustnice, le-ta močnejši pravni naslov za dedovanje od zakona. Tista pravica, ki temelji na šibkejšem pravnem naslovu, pa se šteje za manj verjetno. To velja ne glede na to, iz katerih razlogov dediči izpodbijajo veljavnost oporoke, torej bodisi zaradi napak v obliki ali napak v volji oporočitelja.

Odločitev prvostopnega sodišča o tem, da se na pravdo napoti dediče M. P., A. B. in Al. P., je pravilna, obrazložitev izpodbijanega sklepa pa vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so podlaga za odločitev sodišča. Neutemeljeno zato očita pritožiteljica A. B., da je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s čl. 163. ZD. Tudi v ostalem obe pritožbi ne vsebujeta argumentov, ki bi kazali na nepravilno ali preuranjeno odločitev sodišča o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo. Tudi v kolikor bi dedič A. P. podal precizen in pravilen predlog za popis in cenitev pokojničinega premoženja, kot se zahteva po določbah členov 184-190 ZD, pa tega doslej ni storil in tudi v kolikor bi dediči konkretno zatrjevali spor tudi o obsegu zapuščine, odločitev sodišča ne bi mogla biti drugačna, saj je materialnopravno v celoti pravilna.

Proti sklepu o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je pritožbo vložila predlagateljica, dedinja A. B. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in se sklicuje na določbi 162. in 165. čl. ZD, pri čemer slednja določba nalaga sodišču obveznost, da se pravice strank čimpreje ugotovijo in zavarujejo.

Glede na predlagano vsebino začasne odredbe pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča predlog za začasno odredbo sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker za izdajo takšne začasne odredbe ni podlage v določbah členov 266-273 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki urejajo začasne odredbe. Začasna odredba je sredstvo zavarovanja terjatve, ki ima pomen v zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe, v določenih primerih pa je mogoče izdati začasno odredbo tudi, ko je ta potrebna, da se zaradi preprečitve nasilja ali nastanka nenadomestljive škode začasno, do dokončne rešitve v sodnem postopku, uredijo sporna pravna razmerja. Vsebinsko predlagana začasna odredba, s katero naj bi se odvetniku F. G. prepovedalo karkoli spreminjati v svojem odvetniškem spisu oziroma predložiti ta spis sodišču, ne pomeni zavarovanja dediščinske pravice dedinje A. B., pač pa lahko pomeni le predlog dedinje za ustrezno izvedbo listinskega dokaza, bodisi v okviru določbe 234. čl. ZPP/77, ali pa kot predlog za zavarovanje dokazov (čl. 272-276 ZPP/77).

V okviru preizkusa po določbi 365. čl. ZPP/77 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in povsem pravilno uporabilo materialno pravo, hkrati pa ni zagrešilo procesnih kršitev, ki se očitajo v pritožbi oziroma na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljene pritožbe obeh pritožnikov zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP/77 v zvezi z določbo 15. čl. ZIZ in določbo 163. čl. ZD). Navedbe pritožnika Al. P., da "bi bilo v interesu slovenskega sodstva primerno, da se zadevo poveri drugemu sodišču, ker je zaradi osebnih interesov sodišče Kranj v neprijetnem položaju" pritožbeno sodišče ni obravnavalo, ker ni mogoče razbrati, kakšno procesno varstvo uveljavlja pritožnik, torej ali izločitev sodnika, določitev drugega krajevno pristojnega sodišča zaradi kakšnih razlogov po določbi 68. čl. ZPP/77 ali obravnavanje zadeve pred drugim sodiščem glede na določbo 371. čl. ZPP/77.