Jedro

Določbe 4. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da prehod premoženja v državno last zaradi ukrepa državnega organa brez pravnega naslova, ki je lahko podlaga za denacionalizacijo, ni časovno vezan. To določbo je mogoče razlagati le tako, da je denacionalizacija možna v zvezi s tistim ukrepom, ki ga je državni organ izvršil do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, to je do 7. 4. 1963.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 18. 2. 2002, se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A z dne 15. 1. 2002, s katero je prvostopni organ odločil, da je Slovenska odškodninska družba dolžna v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti v korist pok. denacionalizacijske upravičenke AA svoje obveznice v višini 74.976,36 DEM za dele podržavljene stavbe v njeni izključni lasti, sezidane na parc. št. 104 k.o. B, ki so bili neodplačno podržavljeni z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe ugotavlja, da so bili posamezni deli predmetne stavbe izvzeti iz nacionalizacije, do njihovega dejanskega podržavljenja pa je prišlo s samovoljnim ukrepom državnega organa brez pravnega naslova okoli leta 1970, ko je bila celotna stavba porušena. Odvzem oziroma podržavljenje je bilo pripravljano in izvedeno v letu 1969, kar kaže dokumentacija v spisih. Tožena stranka se sklicuje na 4. člen zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). V tej določbi vsebovana podlaga za denacionalizacijo - ukrep državnega organa brez pravnega naslova, po njenem mnenju ni vezan na časovno omejitev. Zato je prvostopni organ, ki je dejansko stanje podrobno raziskal, pravilno odločil, da oškodovanki pripada odškodnina v višini, kot je navedena v cenitvenem poročilu, ki je izdelano po metodologijah, predpisanih z ZDen.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča RS sprejeto stališče časovne meje iz 4. člena ZDen. Po sodni praksi velja ta časovni okvir tako pri predpisih, kot tudi pri ukrepih državnih organov brez pravnega naslova, sicer bi bili v denacionalizacijo zajeti vsi ukrepi državnih organov, storjeni do leta 1991. V obravnavanem primeru je bil ukrep storjen šele leta 1970, torej izven časovnega okvira, ki ga določa 4. člen ZDen. Po mnenju tožeče stranke bi upravičenka oziroma njeni pravni nasledniki ukrep državnega organa (rušenje) lahko preprečili oziroma bi nanj lahko ustrezno reagirali po sodni poti. Leta 1970 je že obstojal nek pravni sistem, ki je upravičenki nudil možnost, da zaščiti svojo lastnino oziroma izterja pravično odškodnino. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev svoje odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku, BB v odgovoru na tožbo meni, da časovni okvir iz 4. člena ZDen velja samo za predpise, ne pa tudi za ukrepe državnih organov brez pravnega naslova. Taki ukrepi so bili veliko hujša kršitev pravnega reda kot sama sklenitev pravnega posla na način, opisan v 5. členu ZDen. V obeh primerih je šlo za tako hude kršitve pravic državljanov, ki so bile v nasprotju tudi s takratnimi predpisi in se morajo enako obravnavati. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z izjavo z dne 24. 4. 2002. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila stavba, zgrajena na parc. št. 104 k.o. B, ki je bila na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč podržavljena AA, iz podržavljenja pa izvzeti prostori v pritličju, v celoti porušena po letu 1963, konkretno glede na podatke v upravnih spisih, leta 1969 ali 1970. Sporno pa je, ali je lastnica iz podržavljenja izvzetih prostorov denacionalizacijska upravičenka na podlagi 4. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US), ki kot podlago za denacionalizacijo določa tudi ukrep državnega organa brez pravnega naslova. Sodišče se s stališčem tožene stranke, da na podlagi te določbe pripada AA odškodnina za porušene prostore, ker ukrep državnega organa ni vezan na časoven omejitve iz ZDen, ne strinja iz naslednjih razlogov: Kot izhaja iz zakonodajnih gradiv za ZDen (Poročevalec št. 7/91 in 21/91), je zakonodajalec s sprejemom tega zakona zasledoval namen popraviti krivice zaradi odvzemov zasebnega premoženja, ki jih je izvajala država kot posledico revolucionarne in sistemske preobrazbe družbenoekonomskih odnosov po drugi svetovni vojni. Krivični odvzemi zasebnega premoženja so se po njegovi oceni izvajali predvsem od leta 1945 do leta 1958, ko je bilo sistemsko podržavljenje zasebnega premoženja zaključeno. Po izteku tega obdobja naj bi bila podržavljenja že praviloma zakonita, legitimna in v skladu s standarnimi pravnimi in civilizacijskim načeli. Namen ZDen torej ni bilo zagotoviti vrnitev vsega, do uveljavitve tega zakona odvzetega premoženja, temveč tistega, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen).

Kot akte podržavljenja oziroma dejansko podlago denacionalizacije ZDen določa predpise, konkretne pravne akte državnih organov, materialna dejanja državnih organov - ukrepe brez pravnega naslova in po državnem organu oziroma predstavniku oblasti izsiljen pravni posel (3., 4., 5. in 8. člen ZDen). Navedenih načinov podržavljenja pri vračanju na njihovi podlagi podržavljenega premoženja ne obravnava različno. Ne glede na kateri podlagi upravičenci uveljavljajo svoje denacionalizacijske zahtevke, so v svojih pravicah in položaju izenačeni in za vse veljajo ista materialnopravna pravila ZDen. S tega vidika torej ni sprejemljivo mnenje, da je bilo podržavljenje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova bolj krivično od drugih oblik podržavljenja.

Odločitev, da je ZDen lahko podlaga za vračanje premoženja v časovno omejenem obdobju, ki jasno izhaja iz zakonodajnih gradiv, je zakonodajalec v zakonskem besedilu izrecno zapisal le v zvezi s predpisi, ki so bili podlaga za podržavljenje. V 3. členu ZDen so ti predpisi našteti taksativno, v 4. členu pa opredeljeni z blanketno normo, s tem da so to predpisi, izdani do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, št. U-I-34/98 z dne 2. 4. 1998 (Uradni list RS, št. 31/98), s katero je presojalo skladnost 4. člena ZDen z ustavo Republike Slovenije, presodilo, da je odločitev zakonodajalca, da so podlaga za denacionalizacijo predpisi, sprejeti pred uveljavitvijo ustave SFRJ iz leta 1963, ne pa tudi predpisi, sprejeti po njeni uveljavitvi (razen tistih, ki so v 3. členu ZDen izrecno našteti), razumna ter skladna z namenom zakona, in da neustavnosti ni. To je utemeljijo z ustavno zagotovljenimi pravicami in tedanjo zakonsko regulativo ter z družbenimi razmerami, ki so že omogočale tudi dejansko uveljavljanje pravic. Glede pravnih poslov, ki so podlaga za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, kateri časovne opredelitve ne daje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji dne 22. in 23. 6. 1993 sprejelo pravno mnenje, da so to le tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen. Po mnenju tega sodišča tudi določbe 4. člena ZDen kot podlage za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, ni mogoče razlagati neodvisno od drugih določb ZDen, saj morajo vse sestavljati konsistentno celoto. Tudi te določbe ni mogoče uporabiti tako, da prehod premoženja v državno lastnino z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova ne bi bil časovno vezan. Sprejemljivih razlogov, zakaj glede ukrepov časovna meja ne bi veljala, v določbah ZDen ni najti, kot je bilo že navedeno, pa je bil tudi namen zakonodajalca, da se na podlagi ZDen popravijo krivice, storjene v določenem obdobju po drugi svetovni vojni. Razlaga, da glede ukrepov časovne meje za denacionalizacijo ni, bi bila torej tudi v nasprotju z namenom zakona. Oceno zakonodajalca, da so splošne družbene razmere po letu 1963 omogočale uveljavljanje pravic, sta sprejela že ustavno in vrhovno sodišče v svojih odločitvah glede obdobja podržavljanja, ki je podlaga za denacionalizacijo. Te razmere pa so omogočale tudi odpravo oškodovanj, ki so bila posledica protipravnega materialnega ravnanja državnih organov. Pravno podlago za uveljavljenje povrnitve škode so dajala pravna pravila ODZ (paragraf 1295 in naslednji). Glede na to, da je zakonodajalec ukrep državnega organa brez pravnega naslova kot podlago za denacionalizacijo umestil v 4. člen ZDen, ki je tudi temelj za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega po predpisih, izdanih do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, je po mnenju sodišča treba to določbo tudi glede ukrepa razlagati tako, da je denacionalizacija možna v zvezi s tistim ukrepom, ki ga je državni organ izvršil do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, to je do 7. 4. 1963. Z razlago, da za podržavljenje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova po 4. členu ZDen ni časovnih omejitev, je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, kar tožeča stranka v tožbi utemeljeno ugovarja. Sodišče pritrjuje mnenju, da porušenje stavbe, skupaj s prostori, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije, v letu 1970, ne more biti ukrep, ki bi lahko bil podlaga za denacionalizacijo. Zaradi napačne materialno-pravne presoje je zato moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala upoštevati v tej sodbi navedeno stališče glede uporabe 4. člena ZDen.

Ker je sodišče presodilo, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabila materialno pravo, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) izpodbijano odločbo odpravilo in v smislu drugega in tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.