Jedro

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik tako v času vložitve obravnavanega zahtevka kot tudi v času izdaje izpodbijane odločbe prejemnik izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka, zato glede na določbo petega odstavka 74. člena ZIUZEOP ne izpolnjuje pogojev za pridobitev finančnega nadomestila po 74. členu ZIUZEOP, četudi se je naknadno mesečnemu temeljnemu dohodku odpovedal in ga tudi vrnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 33021-872/2020/2 z dne 12. 6. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) zavrnila tožnikov zahtevek za finančno nadomestilo zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi epidemije COVID-19. Odločila je še, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. in 3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe Agencija pojasni, da je glede na določbo petega odstavka 74. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP) preverila, ali je tožnik uveljavljal izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka iz podpoglavja 1.3 ZIUZEOP (v nadaljevanju temeljni dohodek). Ker je ugotovila, da je tožnik temeljni dohodek uveljavljal, in do 1. 6. 2020 na Finančno upravo Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) ni posredoval obrazca "Izjava o vračilu MTD in oproščenih plačil prispevkov", na podlagi katere bi se temeljnemu dohodku odpovedal zaradi uveljavljanja pomoči po 74. členu ZIUZEOP, je Agencija zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 74. člena ZIUZEOP za dodelitev predmetnega nadomestila, zato je odločila kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo, št. 33021-4/2020/5 z dne 22. 9. 2020, zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe drugostopenjski organ citira določbe 74. člena ZIUZEOP in poudarja, da po določbi petega odstavka navedenega člena, oseba, ki uveljavlja izredno pomoč v obliki temeljnega dohodka, ni upravičena do finančnega nadomestila po 74. členu ZIUZEOP. Tožnik je v vlogi z dne 14. 5. 2020, s katero je uveljavljal predmetno nadomestilo, izjavil, da ni in ne bo uveljavljal izredne pomoči v obliki temeljnega dohodka. Agencija je po tem, ko je ugotovila, da je tožnik temeljni dohodek uveljavljal, pri FURS preverila, ali se je je tožnik do 1. 6. 2020 temeljnemu dohodku odpovedal. Drugostopenjski organ ugotavlja, da rok 1. 6. 2020 za predložitev obrazca "Izjava o vračilu MTD in oproščenih plačil prispevkov" na FURS, v materialnih predpisih ni določen, zato je treba izpolnjevanje pogojev za finančno nadomestilo, skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku in načelom zakonitosti, preverjati ob izdaji prvostopne odločbe. Drugostopenjski organ je zato (ponovno) pri FURS opravil poizvedbe, ali je tožnik uveljavljal temeljni dohodek in ali je podal izjavo o vračilu le tega. Iz odgovora FURS, št. DT 0211-65428/2020-2 z dne 31. 8. 2020, izhaja, da je tožnik uveljavljal mesečni temeljni dohodek, glede katerega je bilo izvedeno tudi izplačilo za meseca marec in april, izjavo o vračilu pa je na FURS podal dne 18. 6. 2020. Z navedenimi ugotovitvami je organ tožnika seznanil. Tožnik se je na seznanitev odzval z odgovorom z dne 16. 9. 2020, vendar po oceni drugostopenjskega organa v njem ni podal navedb, ki bi lahko vplivale na odločitev v zadevi, saj 74. člen ZIUZEOP jasno določa, da oseba, ki uveljavlja izredno pomoč v obliki temeljnega dohodka, ni upravičena do finančnega nadomestila po tem členu. Navedeno se preverja na stanje ob izdaji izpodbijane odločbe, kar pomeni, da bi moral tožnik vložiti predpisani obrazec na FURS, s katerim bi se odpovedal temeljnemu dohodku, najkasneje do izdaje izpodbijane odločbe, česar pa ni storil, zato ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 74. člena ZIUZEOP in ni upravičen do finančnega nadomestila.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da jo vlaga iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in v zadevi samo odloči tako, da ugodi njegovemu zahtevku za finančno nadomestilo zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi epidemije COVID-19; podrejeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje; podrejeno pa še, da odloči, naj se tožniku plačajo že vrnjeni zneski mesečnega temeljnega dohodka. V vsakem primeru tožnik od tožene stranke zahteva povračilo stroškov upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi tožnik pojasnjuje, da je kot nosilec kmetijskega gospodarstva oziroma dopolnilne dejavnosti na kmetiji dne 14. 5. 2020 vložil obravnavani zahtevek. V času epidemije je ugotovil, da bo po pokojnem očetu podedoval celotno kmetijo in nadaljeval s kmetijsko dejavnostjo, kar je bil razlog, da je vložil zahtevek za nadomestilo. Sklep o dedovanju z dne 10. 3. 2020 pa je postal pravnomočen šele 18. 8. 2020. Dne 18. 6. 2020 je vložil izjavo o vračilu temeljnega dohodka za mesec marec, april in maj. Sklicuje se na načelo varstva pravic strank v upravnem postopku, še zlasti prava neukih, ter pravico do izjave v postopku. V tem smislu bi ga morala Agencija, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, opozoriti na uveljavitev pravic in mu z aktivnim postopanjem omogočiti, da bi se pravočasno odpovedal temeljnemu dohodku. Zmota organa pa tudi ne more biti v škodo stranke, saj je Agencija kot presečni datum upoštevala 1. 6. 2020 (kar 11 dni pred izdajo izpodbijane odločbe), drugostopenjski organ pa, naknadno, datum izdaje izpodbijane odločbe, to je 12. 6. 2020. Od stranke zato ni mogoče naknadno zahtevati, da bi morala poznati pravilen rok. Četudi bi bil za ugotavljanje pravočasnega vračila temeljnega dohodka merodajen datum izdaje izpodbijane odločbe, tožnik opozarja, da je bil v konkretnem primeru rok plačila zamujen le za 6 dni. Zavrnitev zahtevka je zato nesorazmerna in neživljenjska, pri čemer je treba upoštevati tudi kontekst nenehno spreminjajoče se zakonodaje v času izrednih ukrepov. Kot prava neuki stranki mu ni bilo znano, da je treba izjavo o vračilu temeljnega dohodka vložiti do izdaje izpodbijane odločbe, kar ni bilo znano niti Agenciji, kot izhaja iz obrazložitve njene odločbe. Tožnik nadalje opozarja na namen ZIUZEOP, ki je v tem, da se upravičencem pomaga v negotovih razmerah, ki so nastale kot posledica epidemije COVID-19, končni rezultat v predmetni zadevi pa je v nasprotju z navedenim, saj mu je bil zahtevek za finančno nadomestilo zavrnjen, že prejeta finančna sredstva pa mora vračati. Z izpodbijano odločbo je bilo tako poseženo v njegovo ustavno pravico do socialne varnosti. Tožnik v tožbi navede še, da redno plačuje vse davke in prispevke.

6. Kot dokaz tožnik k tožbi prilaga: izpodbijano odločbo, pritožbo zoper izpodbijano odločbo, poziv drugostopenjskega organa z dne 8. 9. 2020, odločbo drugostopenjskega organa z dne 22. 9. 2020, sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. D 11/2020 z dne 30. 6. 2020 ter Izjavo o vračilu MTD in oproščenih plačil prispevkov z dne 18. 6. 2020. Sodišču predlaga tudi, da opravi poizvedbo pri FURS glede rednega plačevanja davkov in prispevkov.

7. Sodišče je tožbo s prilogami poslalo toženi stranki, ki nanjo ni vsebinsko odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis, ki se nanaša na zadevo.

8. Tožnik je 6. 1. 2021 poslal vlogo, s katero sodišče seznanja, da je FURS izdala odločbo, št. DT 429-829/2020-2 z dne 21. 12. 2020. Z navedeno odločbo je bilo odločeno o njegovi vlogi za vračilo temeljnega dohodka in sicer tako, da je bilo vlogi ugodeno in tožniku naloženo, da mora vrniti prejeta sredstva v višini 1.750,00 EUR, ki jih je tožnik že vrnil. Vlogi je priložil navedeno odločbo in potrdilo o plačilu.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikovega zahtevka za dodelitev finančnega nadomestila zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi epidemije COVID-19, ki ga je tožnik vložil na podlagi 74. člena ZIUZEOP.

11. V skladu z določbo prvega odstavka 74. člena ZIUZEOP je do finančnega nadomestila, med drugimi, upravičen nosilec kmetijskega gospodarstva, ki ima zaradi posledic epidemije izpad dohodka, ki je zlasti posledica nezmožnosti prodaje zalog, zmanjšanja obsega pridelave, predelave oziroma prodaje, če je sektor utrpel najmanj 20% izpad dohodka. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da Vlada podrobneje predpiše postopek, posamezne upravičene sektorje, podrobnejše pogoje za dodelitev finančnega nadomestila ter višino, vstopni prag, najvišjo višino finančnega nadomestila in način izračuna finančnega nadomestila. Na tej podlagi je Vlada izdala Odlok o finančnem nadomestilu zaradi izpada dohodka v proizvodnji vina zaradi epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 61/2020), v katerem so opredeljeni pogoji za pridobitev finančnega nadomestila po 74. členu ZIUZEOP, že v samem zakonu, to je v petem odstavku 74. člena ZIUZEOP, pa je določeno, da oseba, ki uveljavlja izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka, ni upravičena do finančnega nadomestila po 74. členu ZIUZEOP.

12. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik tako v času vložitve obravnavanega zahtevka (14. 5. 2020) kot tudi v času izdaje izpodbijane odločbe (12. 6. 2020) prejemnik izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka, zato glede na zgoraj citirano določbo petega odstavka 74. člena ZIUZEOP, tudi po presoji sodišča, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev finančnega nadomestila po 74. členu ZIUZEOP, četudi se je naknadno (18. 6. 2020) mesečnemu temeljnemu dohodku odpovedal in ga tudi vrnil. Zadevni pogoj za pridobitev nadomestila je v zakonu jasno določen. Tožnik pa je tudi s podpisom vloge, s katero je podal predmetni zahtevek, izrecno izjavil, da ni in ne bo uveljavljal izredne pomoči v obliki temeljnega dohodka, kot to navaja drugostopenjski organ v svoji odločbi, česar tožnik niti ne prereka. V tožbi zato toženi stranki neutemeljeno očita, da bi ga v okviru varstva pravic strank morala opozoriti na uveljavitev pravice, saj je tožnik pravico do finančnega nadomestila iz 74. člena ZIUZEOP očitno poznal in zahtevek vložil. 13. Namen ukrepov po ZIUZEOP je preprečevati oziroma blažiti negativne posledice epidemije virusa COVID-19 za državljane ter gospodarstvo, med drugim tudi na področju kmetijstva in v smislu pravice do socialne varnosti, kot to izpostavlja tožnik v tožbi. Da je posameznik upravičen do sredstev po določenem ukrepu, pa mora izpolnjevati vse predpisane pogoje. Četudi bi sodišče sledilo stališču tožene stranke, da se lahko vlagatelji, v smislu pogoja iz petega odstavka 74. člena ZIUZEOP, temeljnemu dohodku odpovedo do izdaje prvostopenjske odločbe (in ne že do vložitve zahtevka), kar je v korist vlagateljem, to v konkretnem primeru ne spremeni dejstva, da tožnik spornega pogoja za pridobitev finančnega nadomestila niti ob izdaji izpodbijane odločbe ni izpolnjeval. Tožnik zato neutemeljeno ugovarja, da bi ga morala Agencija seznaniti z rokom, do katerega bi se lahko temeljnemu dohodku odpovedal in mu to z aktivnim postopanjem tudi omogočiti, saj bi moral vse pogoje izpolnjevati že v času vložitve zahtevka in je tožena stranka že s tem, ko je štela, da bi lahko tožnik pogoj iz petega odstavka 74. člena ZIUZEOP izpolnil do izdaje izpodbijane odločbe, postopala v korist tožniku.

14. Tožena stranka tožniku ne oporeka neizpolnjevanja ostalih pogojev za pridobitev zadevnega finančnega nadomestila. Zato sta za odločitev nepomembna tožbena navedba, da tožnik redno plačuje vse davke in prispevke, ter tožbeni predlog za opravo poizvedbe pri FURS glede navedenega dejstva. Prav tako so za odločitev nepomembne vse tožbene navedbe (in s tem izvedba dokaza z vpogledom v sklep o dedovanju), ki se nanašajo na pridobitev zemljišč v last po pokojnem očetu, saj lastništvo zemljišč ni pogoj za pridobitev finančnega nadomestila, tožnik pa je, kot sam navaja v tožbi, obravnavani zahtevek vložil še pred pravnomočnim zaključkom zapuščinskega postopka, kot nosilec kmetijskega gospodarstva.

15. Sklepno sodišče še dodaja, da mu je poznano stališče, ki ga je Upravno sodišče RS zavzelo v sodbi, št. I U 1650/2020-9 z dne 16. 6. 2021, vendar tukajšnje sodišče odstopa od tam zavzete presoje. Za odločitev v konkretni zadevi je namreč nepomembno, ali ima tožena stranka materialno podlago za stališče, da je mogoče pogoj iz petega odstavka 74. člena ZIUZEOP izpolniti s podajo "Izjave o vračilu MTD in oproščenih plačil prispevkov" na FURS ali ne, saj tožnik, ne glede na obstoj takšne materialne podlage, upoštevajoč povedano v prejšnjih točkah obrazložitve, ni izpolnjeval pogoja iz petega odstavka 74. člena ZIUZEOP za pridobitev nadomestila.

16. Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da so navedeni tožbeni ugovori neutemeljeni, ostali tožbeni ugovori, do katerih se posebej ni opredeljevalo, pa nepomembni za obravnavano zadevo. Tožbo je zato zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe, dopolnjen pred organom druge stopnje, pravilen, izpodbijana odločba pa, iz razlogov, ki jih je dopolnil drugostopenjski organ, pravilna in zakonita.

17. Sodišče je odločitev sprejelo na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), saj dejansko stanje, ki je podlaga odločitve, med strankama ni sporno, obravnavani pogoj za pridobitev finančnega nadomestila pa je v petem odstavku 74. člena ZIUZEOP jasno določen. Razprava glede (ostalih) dejanskih in pravnih navedb strank v okviru glavne obravnave zato v konkretnem primeru ni bila potrebna.

18. V zvezi z drugim podrednim zahtevkom, da sodišče odloči, naj se tožniku plačajo že vrnjeni zneski mesečnega temeljnega dohodka, sodišče pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je bilo odločeno o (ne)upravičenosti tožnika do finančnega nadomestila zaradi izpada dohodka, ni pa predmet presoje ukrep izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka oziroma njeno vračilo, o katerem je bilo odločeno z drugimi akti, ki niso predmet tega upravnega spora.

K II. točki izreka:

19. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.