Jedro

Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave RS uporablja neposredno, vendar to ne pomeni, da so njegove določbe tudi neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov.

Tožnik ni upravičen do zneska pokojnine, kot bi mu šel po vojaških predpisih za september 1991 (6. člen ZPIZVZ) ampak do pokojnine po splošnih predpisih (8. člen ZPIZVZ).

Izrek

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje glede zakonskih zamudnih obresti se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku in v 1. točki izreka odpravilo odločbo Območne enotes Ljubljana tožene stranke št. 8974955 z dne 15. 10. 2004 ter dokončno odločbo z dne 8. 3. 2005, s katerima je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine na podlagi Zakona o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva. Razsodilo je, da ima tožnik pravico do predčasne pokojnine od 1. 1. 1992 do 11. 8. 1993, od 12. 8. 1993 do 14. 2. 1996 pa ima pravico do starostne pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da tožniku odmeri pokojnino za čas od 1. 1. 1992 do 15. 2. 1996 in mu jo izplača. Kar je tožnik zahteval več in drugače, je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je datum 11. 8. 1993 nadomestilo z datumom 11. 5. 1994, datum 12. 8. 1993 z datumom 12. 5. 1994, datum 15. 2. 1996 pa z datumom 14. 2. 1996. Pritožbo tožnika je zavrnilo v celoti.

3. Tožnik je zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, da se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje. Bistvene kršitve postopka utemeljuje s tem, da se sodišče ni opredelilo do vseh tožnikovih pritožbenih navedb, kar hkrati pomeni tudi kršitev ustavne pravice do enakega sodnega varstva po 22. členu Ustave RS. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pa graja stališče, da določbe MSVN glede odločanja o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja niso neposredno uporabljive in pa da je Republika Slovenija obvezo za izplačevanje vojaških pokojnin prevzela in uredila z ZPIZVZ. Poleg tega graja tudi odločitev sodišča, da mu pokojnina pripada samo do 14. 2. 1996 (do datuma, ko se je zaposlil), saj če je pogoje zanjo izpolnil, mu ta pokojnina pripada neomejeno do smrti, čeprav ni nujno, da bi mu bila za obdobje zaposlitve tudi dejansko izplačana. Glede na to bi mu lahko bila izplačana vsaj razlika med plačo, ki jo je prejemal in pokojnino, če je bila slednja višja. Nesporno pa tožniku ta pokojnina pripada od 1. 2. 1999 (datum prenehanja delovnega razmerja) naprej. Ker mu je bila za to isto obdobje priznana in izplačana pokojnina po ZPIZ, je treba izračunati višino pripadajoče pokojnine po ZPIZVZ za to obdobje, torej tudi za sedaj in mu dati možnost, da med dvema pripadajočima pokojninama izbere tisto, ki je zanj ugodnejša. Gre za konkurenco med običajno starostno pokojnino, ki jo že ima priznano in pokojnino po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ za katero se poteguje – obe pa sta pokojnini po slovenski zakonodaji. Sodišče bi tožniku moralo priznati tudi pravico do zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnega zneska neizplačane pokojnine dalje do plačila.

4. Glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti revizija ni dovoljena, v preostalem pa ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki je dovoljena le v z zakonom predvidenih primerih (31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 367. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Pri tem je za presojo o dovoljenosti revizije odločilna le vrednost oziroma opredelitev glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se pri tem ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP). To hkrati pomeni, da v zvezi z odločitvami o zamudnih obrestih kot o postranski terjatvi, revizija ni dovoljena (1). Zato je revizijo v tem delu sodišče kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

6. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Glede na navedene določbe se sodišču ni bilo treba opredeliti do vseh ugovorov, ki jih navaja tožnik v zvezi z uveljavljanjem svojih pravic iz pokojninskega zavarovanja in ki ne bi mogli privesti do drugačne odločitve o zahtevku. Bistvene navedbe je v razlogih za svojo odločitev sodišče upoštevalo, tako da je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in zato revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN, Ur. l. RS-MP, št. 20/2002). Ta je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave RS uporablja neposredno, vendar to ne pomeni, da so njegove določbe tudi neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerij med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa jasno in konkretno določijo tudi pravice in obveznosti posameznikov. MSVN vsebuje med drugim dogovor glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (Priloga E), vendar pri tem ne gre za določbe, na katere bi se posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da je Republika Slovenija z začasnim prevzemom obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (iz naslova zaposlitve v JLA) takoj po osamosvojitvi in kasneje na podlagi Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/1998) že ustrezno realizirala svoje obveznosti iz MSVN glede ureditve prevzema obveznosti do bivših vojaških zavarovancev po razpadu bivše SFRJ (2).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik, ki je slovenski državljan, upokojen s 16. 12. 1991 kot vojaški zavarovanec in mu je bila s sklepom Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev dne 18. 12. 1991 priznana starostna pokojnina. Z odločbo ZPIZ mu je bila 16. 3. 1999 priznana in odmerjena starostna pokojnina po slovenskih predpisih, upoštevaje 8. člen ZPIZVZ od 1. 2. 1999 dalje. Odmera je bila dokončno opravljena 13. 10. 2004. Tožnik je za obdobje od 15. 2. 1996 do 31. 01. 1999 sklenil delovno razmerje in ponovno vstopil v obvezno zavarovanje. V skladu s 17. členom ZPIZVZ se upravičencu do pokojnine po tem zakonu, ki ponovno sklene delovno razmerje, v tem času ne izplačuje pokojnina. Tožnik bi na podlagi drugega odstavka navedenega člena lahko bil upravičen do delne pokojnine, če bi bil v delovnem razmerju s polovičnim delovnim časom, vendar tožnik tega v postopku ni zatrjeval. Ta določba v drugih primerih ne daje pravne podlage za izplačilo dela pokojnine v višini razlike med plačo in pokojnino.

10. Odločitev sodišča, da je tožnik upravičen do starostne pokojnine od 12. 5. 1994 do 14. 2. 1996 (t.j. do datuma sklenitve delovnega razmerja) je glede na okoliščine primera pravilna, saj je bila tožniku starostna pokojnina po prenehanju delovnega razmerja (od 1. 2. 1999 dalje) že pred tem odmerjena z odločbo tožene stranke št. 14 9874955 z dne 13. 10. 2004, v zvezi s katero tožnik ni vložil tožbe, zaradi česar je postala pravnomočna in dokončna. Ne glede na to, tožnik za izpodbijanje te odločbe niti nima pravnega interesa, saj gre tako pri pokojnini za obdobje od 1. 1. 1992 do 14. 2. 1996 kot pri pokojnini od 1. 2. 1999 dalje za starostno pokojnino, odmerjeno na podlagi enakih predpisov (8. člen v povezavi s 7. členom ZPIZVZ in splošnih pokojninskih predpisov). Tožnik namreč ni upravičen do zneska pokojnine, kot bi mu šel po vojaških predpisih za september 1991 (6. člen ZPIZVZ) ampak do pokojnine po splošnih predpisih (8. člen ZPIZVZ). Prav tako ne gre za pridobitev pravice do dveh pokojnin iz obveznega zavarovanja v skladu s 177. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999). Pokojnina je istovrstna (starostna) in odmerjena po enakih predpisih, zaradi česar tudi ne moremo govoriti o ugodnejši pokojnini, ki bi jo na podlagi 177. člena ZPIZ-1 lahko izbral tožnik.

11. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. Sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 105/2004. Op. št. (2): Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v večjem številu zadev (npr. VIII Ips 208/2008, VIII Ips 205/2007, VIII Ips 206/2007, VIII Ips 377/2007, VIII Ips 519/2007, VIII Ips 7/2008).