Jedro

Ker tožene stranke k uporabi kriterijev za izbiro presežne delavke ni zavezovala niti kolektiva pogodba niti njen splošni akt, je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. člena ZDR-1 neveljavna.

Tožena stranka utemeljeno navaja, da sporni okoliščini (zniževanje stroškov dela, usposobljenost) nimata narave kriterijev za izbiro presežnih delavcev, saj nista bili določeni niti s kolektivno pogodbo, niti jih ni tožena stranka vnaprej sama določila. Tožena stranka je namreč v zvezi s tem le pojasnila miselno presojo (razmišljanje) zakonitega zastopnika (kar je ta potrdil tudi v svoji izpovedbi), ki ga je privedla do odločitve, katere od treh delavk ne bo več potreboval.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v 1., 2., 3., 4., 6. in 7. odstavku I. točke izreka ter v III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 8. 2017 (1. točka izreka) in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 27. 9. 2017, temveč ji je trajalo do dne izdaje sodne odločbe (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi njen zahtevek, da ji je dolžna tožena stranka za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati pripadajočo bruto plačo in ji po odvodu predpisanih dajatev izplačati ustrezno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka), ji za to obdobje vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ in jo prijaviti v obvezna zavarovanja (4. točka izreka), ji obračunati in izplačati denarno povračilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka) ter ji povrniti njene pravdne stroške (6. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je na tožničino pritožbo izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 8. 2017 nezakonita (1. odstavek I. točke izreka), ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 27. 9. 2017, temveč ji je trajalo do vključno 20. 12. 2017 (2. odstavek I. točke izreka), tožnici pa je za to obdobje priznalo tudi vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pripadajočo plačo (zmanjšano za prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti), s priznanjem delovne dobe in s prijavo v obvezna zavarovanja (3. in 4. odstavek I. točke izreka). Tožnici je prisodilo tudi denarno povračilo v vtoževani višini njenih povprečnih petih mesečnih plač (6. odstavek I. točke izreka), stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške, ki jih ji mora povrniti tožena stranka (7. odstavek I. točke izreka, III. točka izreka). V preostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka (5. odstavek I. točke izreka, II. točka izreka).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu ugodilo in s sklepom VIII DoR 100/2019 z dne 8. 5. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka izbiro tožnice za presežno delavko utemeljevala z merili usposobljenosti in stroškov dela.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici (nedoseganje pričakovanega obsega prometa, zaprtje ene od trgovin). Tožena stranka je glede na spremenjene organizacijske in ekonomske razmere potrebovala le dve od treh slaščičark. Sodišče druge stopnje je zmotno ugotovilo, da je bila ta odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je bil postopek izbire delavca, kateremu bo podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, prirejen in namenjen temu, da bo tožnica izbrana za presežno delavko. Tožena stranka tožnice ni izbrala na podlagi nekih formalnih kriterijev, temveč na podlagi presoje poslovodstva, da bi tožena stranka lahko z delom najbolje nadaljevala s preostalima delavkama. Glede na tožničine trditve, da ji je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz diskriminatornih razlogov, je morala tožena stranka (upoštevaje dokazno breme) pojasniti, zaradi katerih razlogov je redno odpoved dobila prav tožnica. S tem je le pojasnila miselni proces poslovodstva, ki je pripeljal do odločitve, da poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ker je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi le eni od treh delavk, ji kriterijev za izbiro (kot je to obvezno pri večjem številu delavcev) sploh ni bilo treba uporabljati. Za tožnico se je odločila tudi zaradi tega, ker je morala zaradi ekonomske situacije zmanjšati stroške dela (tožnica je imela precej višjo plačo kot delavka K. G.). Tožena stranka je ocenila, da bo lahko delo nadaljevala tudi z delavko, ki je manj usposobljena od tožnice. Po drugi strani pa je bila druga delavka, B. B., katere plača je bila primerljiva tožničini, boljša pri izdelavi tort po naročilu in zato za toženo stranko pomembnejša od tožnice. Zaradi teh okoliščin je redno odpoved dobila tožnica. Izbira tožnice ni bila posledica uporabe nekih kriterijev, ki bi bili vnaprej določeni, temveč ocene poslovodstva, kaj je za toženo stranko najboljše iz poslovnega vidika. Višina plače ni nezakonit razlog za izbiro presežne delavke. Za toženo stranko je predstavljal pomemben del odločitve čim večji prihranek pri stroških dela, zato je na delu obdržala delavko z nižjo plačo. 5. Tožnica je podala odgovor na revizijo, v katerem uvodoma meni, da vrhovno sodišče ne bi moglo spremeniti sodbe sodbe sodišča druge stopnje, saj se to v svoji obrazložitvi ni opredelilo do več pritožbenih navedb tožnice, ki so prav tako pomembne za odločitev v tem sporu. V nadaljevanju tega odgovora pa prereka revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; v nadaljevanju ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu slaščičarka in da je tožena stranka tožnici dne 23. 8. 2017 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Posledično je tožnici delovno razmerje prenehalo s potekom odpovednega roka, to je 27. 9. 2017. 9. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen poslovni razlog (zaprtje trgovine na A., zmanjšanje proizvodnje slaščic in sladoleda, kar je povzročilo, da je postalo nepotrebno delo ene delavke, delo se je lahko nadaljevalo le z dvema delavkama), sporno pa je bilo, ali je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je med tremi delavkami, slaščičarkami, prav tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

10. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; v nadaljevanju ZDR-1) le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (98. člen ZDR-1) zavezuje delodajalca, da določi presežne delavce na podlagi kriterijev (102. člen ZDR-1). V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (takoimenovani individualni odpusti - kar je tudi predmet tega individualnega delovnega spora), pa je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. V tem primeru ni dolžan uporabiti kriterijev za izbiro. Kolikor se za uporabo kriterijev vseeno odloči, mora te kriterije uporabiti na nediskriminatoren način. Delodajalec je dolžan tudi v primeru individualnih odpustov uporabiti kriterije za izbiro presežnih delavcev, če je tako določeno s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca.

11. Ker tožene stranke k uporabi kriterijev za izbiro presežne delavke ni zavezovala niti kolektivna pogodba niti njen splošni akt,1 je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna.2

12. Tožnica je zatrjevala, da je bila izbrana za presežno delavko iz diskriminatornih razlogov, in sicer zato, ker je opozarjala na nepravilnosti ravnanj tožene stranke glede pravic iz delovnega razmerja (plačilo nadur, problem z delovnimi oblekami,…)3 in da je bila zato pri toženi stranki nezaželena in moteča. Glede na navedene trditve je tožena stranka dokazovala, da tožnici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala zaradi teh opozarjanj tožnice, temveč zaradi ekonomskih razlogov in posledično poslovnih odločitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v 10. in 11. točki obrazložitve ugotovilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica tožničinih opozarjanj glede njenih pravic in pravic drugih delavk iz delovnega razmerja, sodišče druge stopnje pa je to ugotovitev (vsaj implicitno) sprejelo kot pravilno.

13. Tožnica je navajala tudi, da za presežno delavko ni bila izbrana na podlagi objektivnih in dopustnih kriterijev. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da se je tožena stranka odločila, da izmed treh delavk, slaščičark, poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici zato, ker je želela zmanjšati stroške dela (tožnica je imela višjo plačo od sodelavke K. G.) in zato, ker je želela obdržati na delu drugo delavko (B. B.), ki je bila bolje od tožnice usposobljena za izdelavo tort po naročilu. Sodišči druge in prve stopnje sta navedeni okoliščini, na podlagi katerih se je tožena stranka odločila, kateri od treh delavk bo podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zmanjšanje stroškov dela, usposobljenost) presojali v smislu kriterijev za izbiro presežne delavke.

14. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila uporaba kriterijev objektivna in nediskriminatorna in da je bila zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Sodišče druge stopnje pa je zmanjšanje stroškov dela opredelilo kot neobjektiven in nerazumen razlog za izbiro presežne delavke (saj ni logično za presežno delavko šteti tožnico, ki je bila pri delu uspešnejša kot K. G. in je zato prejemala večjo stimulacijo), pri čemer tudi postopek izbire presežne delavke ni bil izveden na enak način za vse primerljive delavke. Po izločitvi delavke K. G. je namreč po ugotovitvi sodišča druge stopnje tožena stranka pri izbiri presežne delavke kot nadaljni kriterij uporabila kriterij znanja in sposobnosti delavca, tako da je po tem kriteriju primerjala le tožnico in delavko B. B. (slednja je ohranila zaposlitev zaradi posebnega daru za izdelavo tort po naročilu). Zato je presodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

15. Tožena stranka v reviziji utemeljeno navaja, da navedeni okoliščini (zniževanje stroškov dela, usposobljenost) nimata narave kriterijev za izbiro presežnih delavcev, saj nista bili določeni s kolektivno pogodbo, niti jih tožena stranka ni sama vnaprej določila. Tožena stranka je namreč v zvezi s tem le pojasnila miselno presojo (razmišljanje) zakonitega zastopnika (ki jo je ta potrdil tudi v svoji izpovedbi), ki ga je privedla do odločitve, katere od treh delavk ne bo več potreboval. Ta odločitev tožene stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika ni bila posledica uporabe nekih kriterijev, ki naj bi jih tožena stranka po zmotni ugotovitvi sodišča druge stopnje uporabila nezakonito (kot je bilo že ugotovljeno, tožena stranka kriterijev za izbiro ni bila dolžna upoštevati in jih tudi ni upoštevala), temveč njegove proste odločitve, kateri od treh slaščičark bo v imenu tožene stranke podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

16. Kot je pojasnil zakoniti zastopnik, se je za odpoved tožnici odločil zato, ker je bil strošek njene plače za delodajalca izmed treh delavk visok,4 in ker tožnica ni bila najbolje usposobljena za delo slaščičarke. Glede na to, da je bilo znižanje stroškov dela eden od pravno dopustnih ciljev za izboljšanje ekonomske situacije in da delodajalec lahko obdrži na delu bolje usposobljene delavce, okoliščine, s katerimi je toženka utemeljevala izbiro tožnice za presežno delavko, niso diskriminatorne, saj niso povezane z neko osebno okoliščino.

17. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica nezakonite uporabe kriterijev.

18. Sodišče druge stopnje se zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita že zaradi izbire tožnice za presežno delavko, ni opredelilo do preostalih pritožbenih navedb tožnice, s katerimi je izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče razveljavilo ugodilni del sodbe sodišča druge stopnje in odločitev o stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje preizkusiti še utemeljenost preostalih tožničinih pritožbenih navedb in nato ponovno odločiti v zadevi.

19. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

20. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo v sestavi, ki je navedena v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili, da bi bila tožena stranka pri t.i. individualnih odpustih zavezana k uporabi kriterijev bodisi na podlagi Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 17/2016 in nadalj.), ki je glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko veljala tudi za toženo stranko, bodisi na podlagi splošnega akta tožene stranke. 2 Primerjaj s sodbo VS RS VIII Ips 191/2007 z dne 8. 4. 2008. 3 Opozarjanje na nepravilnosti delodajalca sicer ne more pomeniti razloga za diskriminacijo, saj ne gre za različno obravnavanje tožnice glede na katero od njenih osebnih okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. 4 Ob isti osnovni plači je iz plačilnih list za junij in julij 2017 izhajalo, da je imela tožnica minimalno manjšo plačo kot B. B. in višjo plačo kot K. G.