Jedro

Ker je toženec celotno v pobot navajano terjatev zajel z nasprotno tožbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je podal le to tožbo in ne tudi hkratnega ločenega pobotnega ugovora do višine po tožniku iztoževane terjatve.

Nasprotna tožba je po procesni naravi samostojna tožba. Zato sodišče, kadar niso izpolnjeni pogoji za vložitev nasprotne tožbe po členu 189 ZPP/77, takšne tožbe ne zavrže, temveč z njo ravna kakor z vsako drugo tožbo, torej jo izloči iz obravnavanja in z njo nadalje postopa v skladu z določbami ZPP.

Tožnik je uspel dokazati, da je tožencu posodil določen znesek denarja in da mu ga ta ni vrnil.

Izrek

Pritožbi se d e l n o u g o d i in se sklep o zavrženju nasprotne tožbe (točka II izreka) r a z v e l j a v i .

V preostalem delu se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se izpodbijana sodba (točka I izreka) potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec S.S. plačati tožniku J.P. znesek 1,636.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1995 dalje do plačila, in mu povrniti pravdne stroške v znesku 240.410,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1998 dalje do plačila. Presežni tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti od zneska 1,636.000,00 SIT za čas od 10.1.1995 do 20.2.1995 je zavrnilo (točka I izreka). Presodilo je, da toženec tožniku dolguje vtoževani znesek iz naslova posojilne pogodbe ob zapadlosti dolga dne 20.2.1995. Hkrati je sodišče prve stopnje sklenilo, da nasprotno tožbo tožene stranke z dne 10.9.1998 zavrže (točka II izreka). Po nasprotni tožbi vtoževani znesek namreč presega 2,000.000,00 SIT, da katerega je po Zakonu o sodiščih (ZS) določena pristojnost Okrajnega sodišča. Toženec oz. tožnik po nasprotni tožbi se je zoper sodbo pritožil. Izpodbijal jo je v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju pritožbe je sodišče nepravilno uporabilo procesno pravo, ki se tiče pobotanja terjatev strank v pravdi. Toženec je namreč izjavil, da uveljavlja v pobot svoje terjatve, ki jih ima do tožnika. Res je sicer nato postavil tudi nasprotno tožbo, vendar je očitno, da je iz njegove volje izhajalo, da želi doseči predvsem pobotanje medsebojnih terjatev. Sodišče je nato nasprotno tožbo zavrglo, ni pa odločilo o pobotni izjavi tožene stranke. K temu je sodišče obrazložilo, da pobotna izjava ni bila določna in da terjatev tožene stranke ni nesporna. Toda pritožnik se ne strinja, da njegova terjatev ni nesporna. Terjatev je nesporna, toda sodišče o njej ni razpravljalo.

Zato je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju. Kako je sodišče lahko ugotovilo, da terjatev ni nesporna, če pa o njej ni odločalo.

Poleg tega 337.člen ZOR določa, da nastane pobot tedaj, ko poda ena od strank pobotno izjavo in za pobotanje torej ni potreben sporazum strank. Če bi sodišče o pobotni izjavi odločalo, bi tudi ugotovilo, da ugovor tožeče stranke, češ da bi moral biti račun izstavljen na vse naročnike iz gradbene pogodbe, ni utemeljen, ker vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, dokler ni popolnoma izpolnjena (414.člen ZOR).

Sodišče je verjelo, da je tožnik posodil tožencu 20.000 DEM, ni pa verjelo tožencu, da je dejansko prejel le 4.000 DEM. Del avansa v višini 10.000 DEM, ki ga sedaj tožeča stranka vtožuje, je namreč prejel lastnik zemljišča V.F., ki pa ga sodišče ni zaslišalo. Ni res, da je tožnik tožencu 10.1.1995 izročil 20.000 DEM. Tožnik je trdil, da se s tožencem nista razumela že od konca leta 1994, ker slednji ni v roku končal predvidenih faz izgradnje počitniške hišice pri Rogli.

Nerazumljivo je, zakaj bi tožnik, če ni bil zadovoljen z izvajalcem, le-temu posojal še denar. Posojilna pogodba je bila v resnici podpisana kot garancija za dobro izvedbo del na počitniški hišici, toženec pa tega denarja ni nikoli prejel. Kot posojilo je prejel le 4.000 DEM.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba je delno utemeljena. Pobot je način prenehanja obveznosti z učinkom izpolnitve, do višine nasprotne, v pobot ugovarjane terjatve.

Najprej je potrebno ugotoviti, da obstaja več vrst in več načinov pobotanja.

Vrste pobota: - pogodbeni oz. neformalni pobot, ko se stranki sami po svoje dogovorita o pobotu; - enostranski prisilni pobot, ob pogojih kot jih določa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, členi 336 - 343); - zakonski prisilni pobot, kadar le-to posamezen zakon določa. Pobot se lahko opravi na način: - izven pravde (tako lahko pride do vseh treh vrst pobota); - tekom pravde (t.i. "procesno pobotanje", za katerega veljajo posebna pravila po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in pri katerem pobotani terjatvi ugasneta šele, ko tako odredi sodišče s sodbo).

Tekom pravde lahko toženec uveljavi pobot tako, da: - postavi pobotni ugovor,pri čemer je sodišče pri obravnavanju v pobot uveljavljene terjatve omejeno z višino po tožniku iztoževane terjatve; ali - vloži nasprotno tožbo,če so za to podani posebni pogoji za nasprotno tožbo. Toženec bo navadno tako ravnal tedaj, če bo njegova terjetev višja od tožnikove in bo o tem presežku želel imeti pravnomočno sodbo.Mogoča je tudi situacija, kakršno zatrjuje pritožnik: da toženec hkrati uveljavi pobotni ugovor (do višine tožnikove terjatve) in nasprotno tožbo (zaradi višjega zneska lastne terjatve).

Vse to so procesne možnosti, ki jih tožencu daje Zakon o pravdnem postopku. Toženec sam preceni okoliščine in cilje, ki jih zasleduje, in glede na lastno oceno postavi ugovor ali pa zahtevek. Pri tem mora biti jasen in določen, tako da sodišču ni potrebno ugibati, kaj je toženec sploh želel. ZPP to večkrat poudari. 106.člen ZPP/77 določa, da morajo biti vloge strank razumljive, kar pomeni, da morajo stranke razumljivo povedati tudi to, ali uveljavljajo ugovor ali tožbeni zahtevek ali oboje hkrati. Tožbeni zahtevek mora biti določen (186.člen ZPP/77). Iz toženčeve vloge, ki jo omenja v pritožbi, je razvidno, da je res izjavil, da želi pobotati tožnikovo terjatev s svojo nasprotno terjatvijo, ki jo je toženec pridobil po cesijski pogodbi z dne 9.9.1998 v znesku 3,594.790,00 SIT z obrestmi. Takoj nato pa je sodišču predlagal, da po nasprotni tožbi razsodi, da je tožnik oz. toženec po nasprotni tožbi dolžan plačati tožencu oz.

tožniku po nasprotni tožbi znesek 3,594.790,00 SIT z obrestmi. Ker je celoten v pobot uveljavljani znesek zajel v tožbenem zahtevku, je po oceni sodišča druge stopnje očitno, da je toženec uveljavljal pobot v pravdi s podajo (zgolj) nasprotne tožbe, ne da bi podal tudi pobotni ugovor. Če bi želel, da bi sodišče prve stopnje o njegovi terjatvi do tožnika odločalo kot o pobotnem ugovoru, bi moral takšen ugovor določno postaviti in ga z zneskom opredeliti, tako da bi del svoje terjatve pobotal z ugovorom, del pa bi uveljavil z nasprotno tožbo.

Ker pa je celotno v pobot navajano terjatev zajel z nasprotno tožbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je podal le to tožbo in ne tudi hkratnega ločenega pobotnega ugovora do višine po tožniku iztoževane terjatve. Zato je toženčeva pritožba, da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovne določbe zaradi tega, ker ni odločalo tudi o pobotnem ugovoru, neutemeljena.

Pač pa je pritožba, češ da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovne določbe, utemeljena iz drugega razloga.

Nasprotna tožba je po procesni naravi samostojna tožba. Zato sodišče, kadar niso izpolnjeni pogoji za vložitev nasprotne tožbe po členu 189 ZPP/77, takšne tožbe ne zavrže, temveč z njo ravna kakor z vsako drugo tožbo, torej jo izloči iz obravnavanja in z njo nadalje postopa v skladu z določbami ZPP. V konkretnem primeru je sodišče nasprotno tožbo zavrglo,ker okrajno sodišče odloča le o premoženjskih zahtevkih do višine 2,000.000,00 SIT, za odločanje o višjih zahtevkih pa je pristojno okrožno sodišče (99. in 101.člen Zakona o sodiščih, ZS). To je seveda res, toda kadar okrajno sodišče dobi v obravnavanje zadevo, za katero zakon določa, da je pristojno okrožno sodišče, potem se izreče za nepristojno in zadevo odstopi okrožnemu sodišču (17. in 21.člen ZPP/77 v zvezi z določbami ZS). Pritožnik se je pritoževal, ker sodišče ni odločalo o njegovih terjatvah, uveljavljanih v pobot, in ker je sodišče prve stopnje nasprotno tožbo zavrglo,je s tem preprečilo tudi kakršnokoli nadaljno možnost obravnavanja zahtevka iz zavržene tožbe. Kljub temu, da zavrženje tožbe samo po sebi ni ovira, da se tožba enake vsebine ne vloži ponovno, je sodišče druge stopnje mnenja, da je odločitev sodišča potrebno presojati tako, da bo ugodeno pritožniku, ki v pritožbi navaja, da želi, da sodišče odloča tudi o njegovi terjatvi. Zato iz vsebine pritožbe izhaja,da le-ta ne izpodbija zgolj sodbe, pač pa tudi odločbo o zavrženju nasprotne tožbe, ker o njegovi terjatvi ni bilo odločeno zaradi zavrženja tožbe. Ugodneje za pritožnika je torej, da se mu omogoči, da o njegovi terjatvi, zajeti s tožbenim zahtevkom, odloča (pristojno) sodišče, kar v primeru za pritožnika ugodne rešitve dejansko zopet pripelje do želenega poplačila oz. ureditve dolžniško-upniških odnosov med pravdnima strankama. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo tako, da je sklep o zavrženju nasprotne tožbe (točka 2 izreka) razveljavilo (3.točka 380.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). Iz tega izhaja, da mora toženec, kadar uveljavlja pobot v pravdi, pri izbiri načina pobotanja upoštevati tudi ostala procesna pravila, kot so določbe o pristojnosti, litispendenci in druge določbe.

Pritožba toženca zoper sodbo pa ni utemeljena.Tožnik je v utemeljitev svojega zahtevka predložil listino, iz katere izhaja, da je toženec od tožnika prejel zatrjevani znesek denarja 20.000 DEM, kar je tedaj znašalo 1,636.000,00 SIT, kot posojilo in se hkrati zavezal, da bo ta znesek tožniku vrnil do 20.2.1995. Navedeno je toženec potrdil s podpisom na listini. Pri sklepanju pravnega posla ni bilo prisotnih prič. Toženec k trditvi, da je prejel le 4.000 DEM, res ni predložil dokaza, in tudi ni utemeljil trditve, da je bil ta posel le garancija za dobro izvedbo gradnje počitniške hišice, ki jo je izvajal toženec.

Pogodba za gradnjo je bila sklenjena že 6 mesecev pred sklenitvijo posojilne pogodbe. Drugi naročniki gradnje te počitniške hišice tudi niso pristopili k sklepanju posojilne pogodbe, ki naj bi bila potrditvi toženca garancija za gradnjo. Sodišče prve stopnje je pregledalo pogodbo o izgradnji počitniške hišice in ugotovilo, da ta že vsebuje določila o garanciji. Po obrazloženem se tudi sodišče druge stopnje pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da toženec svojih ugovorov ni dokazal in da je potrebno tožnikovemu zahtevku ugoditi. Pritožnik je trdil, da je nelogično, da bi mu tožnik tedaj posodil denar, ko pa je bil nezadovoljen s tožencem kot izvajalcem gradnje, vendar je v isti sapi priznaval, da je od tožnika posojilo v določenem znesku prejel. Zato je pritožbo zoper razsodbo (točka I izreka) zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (386.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). V sodbi tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (365.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).

Ker je tožnik v tej zadevi glede glavnega zahtevka, ki se je vsebinsko obravnaval (posojilo) v celoti uspel, pritožniku ni dolžan povrniti pritožbenih stroškov (154. in 166. člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).