Jedro

Tako po umeščenosti v zakonu (7. del: prehodne in končne določbe) kot po vsebini določbe prvega odstavka 202. člena ZGO-1 je inšpekcijski ukrep mogoče izreči ne le v primerih, ko je bilo uporabno dovoljenje izdano po ZGO-1, temveč tudi tedaj, če je bilo izdano po prej veljavnem ZGO.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora v roku 14 dni po prejemu te odločbe prenehati uporabljati tam opisani dvoetažni objekt, ki ga brez uporabnega dovoljenja uporablja za namen orodjarstva in brizganja plastike. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo za obravnavani objekt izdano gradbeno, ne pa tudi uporabno dovoljenje. Investitor je na zaslišanju povedal, da so objekt začeli uporabljati pred kratkim, ker so se morali izseliti iz najetih prostorov, podjetje pa mora poskrbeti za delo za sedem zaposlenih delavcev. Prvostopenjski organ na podlagi teh okoliščin ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa prepovedi uporabe objekta, ki se uporablja brez uporabnega dovoljenja, pri določitvi roka za izvršitev odločbe pa je na podlagi 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) določil rok, v katerem lahko investitor obvesti delavce in varno ustavi proizvodnjo.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da pritožbene navedbe, ki se nanašajo na krizne razmere v gospodarstvu, željo tožnika po zagotavljanju delovnih mest in njegovo prizadevanje, da bi pridobil uporabno dovoljenje, ne vplivajo na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da iz obrazložitve ne izhaja, ali oziroma kako je bila uporabljena prehodna določba iz 202. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), zaradi česar izpodbijane odločbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti. Tožniku v postopku ni bilo zagotovljeno, da bi se lahko izrekel o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ker je zaslišanje zakonitega zastopnika potekalo brez tolmača, organ pa inšpekcijskega zavezanca ni poučil, da lahko poda izjasnitev glede ugotovljenih dejstev in okoliščin. Tega ni mogoče sanirati z določbo ZGO-1, po kateri je mogoče odločbo v inšpekcijskem postopku izdati v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj odločba ne navaja okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je šlo za neodložljivo ukrepanje.

V odločbi določeni rok za njeno izvršitev je prekratek, saj v tem času ni mogoče varno ustaviti proizvodnje, poleg tega pa je odločitev za tak rok neobrazložena, saj gola navedba, da je odrejeni rok primeren, ne zadošča, ustrezna obrazložitev pa je bistvenega pomena za zagotovitev ustavnih pravic do enakega varstva pravic v postopku oziroma poštenega sojenja.

Ne glede na vse navedeno tožnik navaja še, da zaposluje sedem delavcev ter da za prenehanje delovnega razmerja, kar je nujna posledica izpodbijane odločbe, ne zadošča zgolj obvestilo delavcem, kot to navaja izpodbijana odločba. Treba je namreč izpeljati ustrezne postopke ter spoštovati odpovedne roke, kar izpodbijana odločba povsem zanemari.

Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora skupaj z zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnik uporabljal objekt, naveden v izreku izpodbijane odločbe, ter da za ta objekt ni bilo izdano uporabno dovoljenje.

Po prvi alineji 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1 pristojni gradbeni inšpektor z odločbo prepove uporabo objekta, ki se uporablja brez uporabnega dovoljenja. S stališča te materialnopravne določbe je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Vendar pa tožnik opozarja tudi na določbo prvega odstavka 202. člena ZGO-1, po kateri se inšpekcijski ukrep iz 3. točke prvega odstavka 150. člena z dnem uveljavitve tega zakona uporablja za objekte, ki so bili zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega po določbah tega zakona, ali na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma enotnega dovoljenja za gradnjo, izdanega na podlagi ZGO (torej zakona, ki je izdajo navedenih dovoljenj urejal pred uveljavitvijo ZGO-1). Ob tem tožnik ne navaja, zakaj meni, da bi morala toženka posebej obrazlagati, ali oziroma kako je uporabila navedeno določbo.

Tako po umeščenosti v zakonu (7. del: prehodne in končne določbe) kot po vsebini gre namreč za prehodno določbo, po kateri je navedeni inšpekcijski ukrep mogoče izreči ne le v primerih, ko je bilo uporabno dovoljenje izdano po ZGO-1, temveč tudi tedaj, če je bilo izdano po prej veljavnem ZGO. Ta določba torej ureja procesni položaj, ko je bilo dovoljenje za gradnjo izdano po prej veljavnem ZGO, o inšpekcijskem ukrepu pa se odloča v času veljavnosti ZGO-1. Ne iz izpodbijane odločbe ne iz priloženih upravnih spisov ne izhaja, da bi v obravnavani zadevi šlo za takšen položaj. Tudi tožnik ne navaja nobenega dejstva ali okoliščine, ki bi pogojevale uporabo navedene določbe, zato se sodišče do te tožbene navedbe ne more opredeliti po vsebini.

Enako neobrazložena in brez podlage v izpodbijani odločbi oziroma upravnih spisih ostaja tudi tožbena navedba, da naj bi bila tožnikova pravica do zaslišanja kršena zato, ker ob zaslišanju ni bil navzoč tolmač. Iz podatkov v upravnih spisih in tožnikovih vlog v inšpekcijskem postopku namreč ne izhaja, da bi se kdo od tožnikovih zastopnikov skliceval na svoje neznanje slovenščine. Prav tako ostaja nejasno oziroma neobrazloženo, kako naj bi bila pravica do zaslišanja kršena s tem, da prvostopenjski organ zavezanca „ni poučil v smeri, da lahko poda izjasnitev glede ugotovljenih dejstev in okoliščin v inšpekcijskem postopku“. Tako iz vabila z dne 4. 1. 2013, kot tudi iz zapisnika o zaslišanju z dne 29. 1. 2013 namreč izhaja, da je bil zastopnik tožnika seznanjen s tem, zakaj v zadevi gre in z ugotovitvami prvostopenjskega organa (z zapisnikom z dne 7. 12. 2012; izročena je bila tudi kopija tega zapisnika), iz obeh navedenih listin pa izhaja, da je bil zastopnik tožnika izrecno pozvan, naj se o teh ugotovitvah izjasni, kar je tudi storil. Obravnavani inšpekcijski ukrep iz 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1 za razliko od ukrepov iz 1. in 2. točke odstavka istega odstavka (in nadaljnjih, npr. iz 152. in 153. člena) ne predvideva določitve roka za njegovo izvršitev. Gre za posebno določbo, ki po prvem odstavku 3. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) izključuje uporabo tega zakona. Sodišče v tem pogledu dodaja še, da tudi sicer tretji odstavek 7. člena ZIN inšpektorju ne nalaga določitve roka v vsakem primeru, temveč predpisuje okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri določitvi morebitnega roka, če je ta seveda predpisan v materialnem zakonu. Kot je bilo obrazloženo, v obravnavni zadevi ni tako.

Navedeno pomeni, da bi toženka ravnala v skladu z zakonom tudi v primeru, če za izvršitev izrečenega inšpekcijskega ukrepa sploh ne bi določila roka. Neglede na to pa sodišče pripominja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe nedvoumno izhaja, katere okoliščine je prvostopenjski organ upošteval pri določitvi roka, tožnik pa temu ne nasprotuje z nobenimi konkretnimi argumenti oziroma navedbo dejstev in okoliščin, ki bi kazale na neustreznost določenega roka.

Med takšne okoliščine po presoji sodišča nikakor ne spada (sicer povsem pavšalna) navedba o dolžini odpovednih rokov. Prepoved uporabe predmetnega objekta namreč sama po sebi ne pomeni, da bi tožnik ne mogel svoje dejavnosti opravljati kjerkoli drugje in zato neposredno ne vpliva na število delavcev, ki jih tožnik zaposluje.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je obravnavana tožba neutemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker stranke niso navedle dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.