Jedro

Ker sta za povračilo kredita pri navedenih bankah kot solidarna poroka jamčila tudi oba toženca, za povračilo obveznosti po leasing pogodbi družbi N. L. d.o.o. pa zgolj drugi toženec, sta tožniku v skladu s 1033. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžna povrniti ustrezen del plačanega dolga.

Ko gre za solidarno obveznost, je namreč upnik oziroma porok, ki je vstopil na mesto upnika, tisti, ki odloča, katerega od dolžnikov bo terjal, vsak dolžnik pa mu odgovarja za celo obveznost, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo prvi toženi stranki (v nadaljevanju prvi toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v 15 dneh plača 18.721,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.749,81 EUR od 22. 11. 2014 do plačila in od zneska 8.971,39 EUR od 1. 12. 2014 do plačila (točka I. izreka). Drugi toženi stranki (v nadaljevanju drugi toženec) je naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 41.737,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 32.766,53 EUR od 22. 11. 2014 do plačila in od zneska 8.971,39 EUR od 1. 12. 2014 do plačila (točka II. izreka). Tožencema je naložilo, da tožniku v 15 dneh povrneta pravdne stroške v višini 2.424,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka do plačila (točka III. izreka).

2. Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca dolžna tožniku v 15 dneh povrniti 1.449,00 EUR dodatnih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka do plačila.

3. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožujeta toženca. Glede kredita, ki ga je tožnik odplačal B. K. d.d., navajata, da banka z dopisi z dne 10. 8. 2011 in z dne 30. 8. 2011 ni odpovedala kreditne pogodbe, kar izhaja iz različnih datumov domnevnega odpoklica kredita. Gre zgolj za opomine pred odpovedjo. V dopisih terjatev tudi še ni specificirana. Tožnik je nezapadlo terjatev poravnal zaradi potrebe prodaje deleža v gospodarski družbi N. d.o.o., ker je B. K. d.d. pogojevala najetje novih kreditov z odplačilom predmetnega kredita. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno zavrnilo dokazne predloge tožencev v zvezi z obravnavanimi dejstvi. Tožnik v tem postopku zlorablja svoje pravice, saj je samovoljno poravnal terjatev, kar izhaja tudi iz k pritožbi predloženih dokazov. Predmetne listine sta našla med dokumentacijo v svoji pisarni, ko sta izvajala preureditev poslovalnice. Če bi bila z njimi seznanjena, bi jih predložila že prej. Tožnik sodišču prikriva dejansko stanje glede plačevanja kreditov, kar izhaja tudi iz tega, da se priča A.P. v pisni izjavi ni ničesar spomnil glede konkretnega kredita. Tožnik tako zlorablja svoje pravice. Nadalje navajata, da je terjatev za povrnitev zneska, ki ga je tožnik plačal B. K. d.d., zastarala, ker je bila tožba vložena 24. 11. 2014, plačilo pa izvedeno že dne 21. 11. 2011. Tožnik je tudi opustil uveljavitev zastavne pravice na fitnes opremi, pri čemer vrednost zavarovanja večkrat presega znesek dolga, zaradi česar sta toženca prosta svojih obveznosti. Dodajata, da je B. K. d.d. še dne 21. 11. 2011 vodila kredit kot veljaven, kar izhaja iz izpisa stanja na ta dan. Glede dolga, ki ga je tožnik plačal N. L. d.o.o., navajata, da je N. L. d.o.o. dobila vrnjen predmet leasinga, saj je detektiv imel vnaprej pripravljen seznam opreme, njegova naloga pa je bila, da predmete leasinga v imenu leasingodajalke oziroma tožnika prevzame. Toženca sta tudi priskrbela delovno silo in transportno sredstvo. V splošnih pogojih pogodbe o finančnem leasingu je bilo dogovorjeno, da se prevzem pogodbenega predmeta ugotavlja in potrjuje s sestavo in podpisom primopredajnega zapisnika, zato je šteti, da so bili predmeti leasinga vrnjeni dne 30. 5. 2011. Ni relevantno, zakaj je B. V. preprečil transport predmetov leasinga, saj je tožnik opustil vložitev pravnih sredstev za zavarovanje svojega lastninskega oziroma posestnega položaja. Z unovčenjem fitnes opreme bi se obveznost glavnega dolžnika in porokov zmanjšala. Tožnik je tudi opustil vložitev tožbe na ugotovitev izločitvene pravice v stečajnem postopku. Zaradi opustitve zavarovanj tožnik neutemeljeno bremeni toženca za plačilo celotne obveznosti. Dodajata, da je bila vrednost stečajnega dolžnika 52.707,00 EUR, kar je razvidno iz otvoritvene bilance. Z dnem plačila terjatev je tožnik pridobil tudi zastavno pravico na fitnes opremi oziroma osnovnih sredstvih glavnega upnika. Tožnik ni uspel izpodbiti veljavnosti javne listine - sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru II P 878/2014, saj izpovedba G. O. ne predstavlja višjega dokaznega standarda. Glede dolga, ki ga je tožnik plačal B. S. d.d., navajata, da je prvi toženec sodišču v zadevi I Pg 367/2013 sporočil spremembo naslova, odpoved pa mu je bila vročena na stari naslov. Z odpovedjo kreditne pogodbe se je tako drugi toženec seznanil v navedenem pravdnem postopku. B. S. d.d. tudi ni izkazala temelja za odpoved, saj je posredovala zgolj obvestilo o odpovedi, ne pa tudi same odpovedi in tudi ni utemeljila razloga za odpoved. Odpoved je tudi preuranjena, saj je upnica drugemu tožencu poslala predlog poravnave obveznosti in je predlagala poplačilo po obrokih 2.000,00 EUR mesečno, glavna dolžnica pa je po svojem zakonitem zastopniku (drugem tožencu) ponudbo za podaljšanje roka sprejela, s čimer so stranke refinancirale kreditne obveznosti. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

4. V pritožbi zoper dopolnilni sklep toženca navajata, da je sodišče izdalo dopolnilni sklep preuranjeno, da bi moralo o teh stroških odločiti že v odločbi o glavni stvari, sicer pa glede na vloženo pritožbo počakati do odločitve sodišča druge stopnje o pritožbi. Predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožnik dolžan tožencema povrniti vse pravdne stroške, podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

5. Tožnik ni odgovoril na pritožbi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev skrbno in natančno pojasnilo in se opredelilo do vseh relevantnih navedb pravdnih strank, zato se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v nadaljevanju pa še odgovarja na posamične pritožbene navedbe.

8. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo dolga, ki ga je tožnik plačal B. S. d.d., B. K. d.d. in N. L. d.o.o. kot solidarni porok za obveznosti družbe C. d.o.o. (v nadaljevanju glavna dolžnica oziroma leasingojemalka). Ker sta za povračilo kredita pri navedenih bankah kot solidarna poroka jamčila tudi oba toženca, za povračilo obveznosti po leasing pogodbi družbi N. L. d.o.o. pa zgolj drugi toženec, sta tožniku v skladu s 1033. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(1) dolžna povrniti ustrezen del plačanega dolga.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je B. K. d.d. odpovedala kreditno pogodbo, saj glavna dolžnica in poroki niso redno odplačevali kredita in so bili pogoji za odpoved zaradi kršitve obveznosti vračila kredita izpolnjeni, zaradi česar je bil tožnik kot solidarni porok upnici dolžan povrniti celotni znesek posojila po razvezani pogodbi. Ni pritrditi pritožbi, da dopis z dne 10. 8. 2011 ne predstavlja odpovedi kreditne pogodbe. B. K. d.d. je glavni dolžnici (in tudi obema tožencema) poslala obvestilo o odpoklicu zapadlosti kredita in obvestilo o odstopu od pogodbe (priloge A 18, A 19, A 20, A 21), iz katerih je natančno razviden znesek zapadlih neplačanih obrokov skupaj z obrestmi. V popisih je izrecno zapisano, da upnica z dnem 29. 8. 2011 odpoklicuje celoten znesek kredita in zahteva vračilo celotnega dolga, tudi dotlej nezapadle obroke, če dolg do takrat ne bo plačan. Tožnik je poleg obvestila o odstopu od pogodbe z dne 10. 8. 2011 prejel še obvestilo o odpoklicu zapadlosti kredita z dne 30. 8. 2011, kjer je bil določen rok 16. 9. 2011 za plačilo zapadlih obrokov in prav tako opozorjeno, da celotni kredit zapade takoj v plačilo, če dolg v navedenem roku ne bo plačan. Jasno je torej, da je bila kreditna pogodba odpovedana, ker niti glavna dolžnica niti poroka dolga v določenem roku niso poravnali. Tožnik je nato dolg poravnal dne 21. 11. 2011, torej po datumu razveze pogodbe, zato ne drži, da je tožnik B. K. d.d. plačal terjatev pred njeno zapadlostjo.

10. Glede na povedano ni bistveno, če je bil tožnik z B. K. d.d. še v kakšnem poslovnem razmerju niti, ali je želel, da B. K. d.d. odobri posojilo tretji osebi (družbi N. d.o.o.). Po razvezi kreditne pogodbe je bil tožnik kot solidarni porok v skladu s tretjim odstavkom 1019. člena OZ(2) dolžan banki v celoti plačati kredit (zapadle in nezapadle obroke z obrestmi), zato s plačilom kredita upnici in zahtevo, da mu toženca povrneta ustrezen del plačanega dolga, ne zlorablja svojih pravic. Sodišče prve stopnje je glede na povedano tudi pravilno zavrnilo dokazne predloge glede poizvedb pri B. K. d.d. ter zaslišanjem prič A. P. in M. O., saj se ne nanašajo na dejstva, ki so relevantna za odločitev. Svojo odločitev je tudi ustrezno pojasnilo, zato tožencema pravica do izjave v postopku ni bila kršena (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. V pritožbi predloženi dokazi (pogodba o odstopu terjatve, izpis stanja kredita na dan 21. 11. 2011 in izjava z dne 21. 11. 2011) so prepozni, saj toženca sama navajata, da so se predmetni dokazi nahajali v njuni pisarni, kar pomeni, da sta z njimi že razpolagala pred vložitvijo pritožbe. Če pa jih v svoji pisarni nista našla še v času, ko bi jih še lahko pravočasno predložila v postopku na prvi stopnji, je to pripisati njuni neskrbnosti, zato sodišče druge stopnje k pritožbi predloženih dokazov ne more upoštevati (337. člen ZPP).

12. Terjatev tožnika, v delu, ki se nanaša na povrnitev dolga, ki ga je plačal B. K. d.d., tudi ni zastarala. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz podatkov spisa (priporoka z dne 21. 11. 2014, pripeta pri l. št. 5, in popis oddanih pošiljk pod A 37) je bila tožba vložena dne 21. 11. 2014 (bila je poslana priporočeno na pošto)(3), in ne dne 24. 11. 2011, kot navaja pritožba. Tožba je bila torej vložena v roku 3 let od plačila terjatve upnici (t. j. dne 21. 11. 2011) oziroma še pred potekom zastaralnega roka, ki je pričel teči s plačilom terjatve upnici(4).

13. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi tožnik moral uveljaviti zastavno pravico na fitnes opremi. Toženca, ki kot poroka in plačnika v skladu s tretjim odstavkom 1019. člena OZ solidarno odgovarjata upnici skupaj z glavno dolžnico, nista upravičena zahtevati, naj upnica (oziroma porok, ki je plačal dolg) najprej terja glavno dolžnico. Takšnega ugovora vrstnega reda nimata niti pri zavarovanjih. Toženca tako nimata pravice zahtevati, naj se tožnik poplača iz vrednosti zastavljenih premičnin. Ko gre za solidarno obveznost, je namreč upnik oziroma porok, ki je vstopil na mesto upnika, tisti, ki odloča, katerega od dolžnikov bo terjal, vsak dolžnik pa mu odgovarja za celo obveznost, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Tožnik v obravnavanem primeru ni opustil nobenega zavarovanja, zato ni izpolnjen pogoj za oprostitev poroka iz prvega odstavka 1027. člena OZ, na katerega se napačno sklicujeta toženca(5).

14. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je drugi toženec dolžan tožniku povrniti tudi polovico dolga, ki ga je plačal N. L. d.o.o. po razvezani pogodbi o finančnem leasingu premičnine z dne 23. 8. 2010. 15. V skladu s 1. točko 18. člena Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu premičnine za pravne osebe 18-PO/10 v nadaljevanju (Splošni pogoji) je leasingojemalec dolžan v primeru odstopa od pogodbe v roku treh dni po zahtevi leasingodajalca vrniti predmete leasinga v neposredno posest leasingodajalcu, pri čemer se vrnitev opravi s sestavo in podpisom primopredajnega zapisnika (5. točka 18. člena Splošnih pogojev). V tem primeru bi se obveznost leasingojemalca zmanjšala za vrednost predmetov leasinga oziroma vrednost prejete kupnine za te predmete.

16. V predmetni zadevi leasingojemalka (glavna dolžnica) svoje obveznosti ni izpolnila, saj predmetov leasinga ni vrnila v neposredno posest leasingodajalki. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe so namreč predmeti leasinga (fitnes oprema) dne 30. 5. 2011, ko je detektiv G. O. nameraval prevzeti fitnes opremo v fitnes centru na Ptuju, ostali v fitnes centru, ker je prevzem fitnes opreme preprečila tretja oseba (B. V.). G. O. je sicer izpovedal, da je opremo na Ptuju popisal, vendar je ni prevzel oziroma odpeljal iz fitnes centra na Ptuju. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je bil zgolj s popisom opreme s strani detektiva opravljen prevzem, saj je bila dolžnost leasingojemalke vrnitev v neposredno posest, to je omogočitev dejanske oblasti nad stvarjo leasingodajalki, česar pa nedvomno ni izpolnila. Popis opreme je bil namenjen ugotavljanju, za katero opremo gre, prevzem pa kljub popisu ni bil izveden. Pri tem tudi ni relevantno, ali so leasingojemalka in drugi toženec sicer želeli opremo vrniti (priskrbeli opremo za prevoz), pa je to preprečila tretja oseba. Sicer pa sodišče prve stopnje niti ni moglo ugotoviti, ali je detektiv popisal opremo po obravnavani leasing pogodbi, saj zapisnik o poskusu prevzema z dne 30. 5. 2011 v fitnes centru na Ptuju ni bil predložen, temveč sta toženca predložila zapisnik o prevzemu opreme v fitnes centru v Lenartu z dne 19. 6. 2011. 17. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 878/2014 z dne 24. 2. 2015 (B 12), v kateri je sodišče presodilo, da so bili predmeti leasinga vrnjeni leasingodajalki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo glede na trditve strank in dokaze, izvedene v tem postopku, ali so bili predmeti leasinga vrnjeni. Na razloge odločitve v navedenem postopku, ki ne teče med istimi strankami in ki še ni pravnomočna, ni vezano. Sicer pa tudi v sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II P 878/2014 ni bilo ugotovljeno, da bi detektiv G. O. predmete leasinga dejansko odpeljal iz fitnes centra na Ptuju, temveč je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da so bili že s sestavo zapisnika predmeti vrnjeni, čemur pa sodišče druge stopnje tudi v navedeni zadevi ni pritrdilo (VSM sklep I Cp 726/2014 z dne 14. 10. 2014).

18. Leasingodajalec ima sicer pravico, da izkoristi vsa pravna sredstva za zavarovanje svoje lastninskega oziroma posestnega položaja (34. člen Splošnih pogojev), ni pa to njegova dolžnost. Dolžnost leasingojemalca je, da predmete v primeru odstopa od pogodbe vrne. Če jih ne vrne, se vrednost predmetov leasinga pri znesku, ki ga mora plačati po odstopu od pogodbe, ne more upoštevati. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da leasingodajalka (oziroma tožnik) ni izkoristil vseh pravnih možnosti za vrnitev predmetov leasinga. To velja tako za opustitev postopkov, ki bi jih naj tožnik sprožil proti B. V., kot za opustitev vložitve tožbe za ugotovitev obstoja izločitvene pravice napram leasingojemalki. Leasingojemalka, ki svoje obveznosti vrnitve predmetov leasinga ni izpolnila, in predmetov leasinga ni vrnila v roku, ki je bil določen v pogodbi, tako odgovarja za celoten znesek obveznosti, kot ga mora plačati po 19. členu Splošnih pogojev v primeru razveze leasing pogodbe brez zmanjšanja za vrednost predmetov leasinga. Za takšen znesek pa odgovarjata tudi tožnik in drugi toženec, ki sta se zavezala kot solidarna poroka po obravnavani leasing pogodbi(6).

19. Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti pravilna tudi glede regresnega zahtevka, ki se nanaša na tožnikovo plačilo dolga B. S. d.d..

20. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, da je B. S. d.d. utemeljeno odstopila od pogodbe, ker odpoved tožencema ni bila pravilno vročena. Porok se zaveže izpolniti tuj dolg in ne svojega. Pri poroštvu gre za akcesorno obveznost, katere nastanek in obstoj sta odvisna od glavne obveznosti. Opustitev upnikovega obvestila poroku, da je glavni dolžnik v zamudi z izpolnitvijo, ima lahko le posledice odškodninske odgovornosti (1025. člen OZ). Obveznost poroka pa obstaja, tudi če upnik poroka ne obvesti (takoj), da glavni dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti. Glede na navedeno je bistveno, da je B. S. d.d. odpoved od pogodbe pravilno vročila glavni dolžnici in jo tudi pozvala na plačilo dolga, ki jo je v odpovedi z dne 6. 12. 2010 (A 25) tudi specificirala. Sicer pa je B. S. d.d. tudi oba toženca obvestila, da je od kreditne pogodbe odstopila z dopisi z dne 6. 12. 2010 in priložila kopijo odpovedi, iz katere izhaja višina obveznosti (A 26, A 27). Sodišče prve prve stopnje je namreč tudi pravilno ugotovilo, da bi moral prvi toženec spremembo naslova v skladu s 16. členom kreditne pogodbe z dne 21. 8. 2009 (A12) sporočiti B. S. d.d., zato ni relevantno, če je spremembo naslova sporočil sodišču v drugem sodnem postopku.

21. Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, da so bili pogoji za odstop od kreditne pogodbe z dne 21. 8. 2009 (A 12) v skladu s 13. členom navedene pogodbe izpolnjeni, saj je bila glavna dolžnica v zamudi z več kot dvema zaporednima obrokoma. Iz odpovedi kredita z dne 6. 12. 2010 (A 25) namreč izhaja, da so zapadle obveznosti na ta dan 6. 12. 2010 znašale 4.513,28 EUR, mesečna anuiteta pa je znašala 527,02 EUR, kot izhaja iz izpodbijane sodbe (63. točka obrazložitve). Pritožbenim navedbam, da ni bilo razlogov za odstop od kreditne pogodbe oziroma da ti niso znani, tako ni mogoče pritrditi.

22. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženca nista dolžna tožniku povrniti dela plačanega kredita, ker je bil rok za plačilo v dogovoru z upnico podaljšan. Iz predloženih dokazov to ne izhaja. Toženca sta namreč predložila zgolj elektronsko sporočilo A. P. z dne 13. 12. 2010 (B 10), zaposlenega pri B. S. d.d., iz katerega jasno izhaja, da je B. S. d.d. odstopila od pogodbe in da je odpoved nepreklicna, predlagal pa je način poplačila po sicer že odpovedani pogodbi. Šlo je torej zgolj za predlagan način poplačila celotnega dolga po že odpovedani pogodbi v izogib sodnim postopkom za uveljavitev terjatve, kot izhaja iz navedenega sporočila. Glede na navedeno ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je bil zaradi podaljšanega roka za plačilo odstop od pogodbe nezakonit. Sicer pa toženca v pritožbi niti ne zatrjujeta, da bi B. S. d.d. dolg do 21. 11. 2011, ko bi se naj po pritožbenih navedbah iztekel rok za plačilo, plačala (tudi ne delno).

23. Neutemeljeno se tudi toženca pritožujeta zoper dopolnilni sklep. Sodišče prve stopnje bi moralo o vseh priglašenih stroških odločiti že v sodbi (163. člen ZPP). Ker tega ni storilo, je na predlog tožnika pravilno izdalo dopolnilni sklep glede stroškov postopka (sodni taksi), o povrnitvi katere v sodbi ni odločilo (325. člen ZPP).

24. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter dopolnilnega sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

25. Toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbama nista uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1) : Če je več porokov, pa eden med njimi plača zapadlo terjatev, ima pravico zahtevati od drugih porokov, naj mu vsak povrne del, ki odpade nanj.

Op. št. (2) : Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo).

Op. št. (3) : V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPP se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, če je bila vloga poslana po pošti priporočeno.

Op. št. (4) : Zastaranje prične teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ).

Op. št. (5) : Tako tudi VSL sodba II Cp 2947/2014 z dne 21. 1. 2015. Op. št. (6) : V skladu s četrtim odstavkom 1017. člena OZ porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega.