Jedro

Po prostem preudarku je mogoče odločati le o višini, ne pa tudi o pravici do odškodnine. O okoliščinah, ki spadajo v temelj odškodninske obveznosti zato ni mogoče odločati po prostem preudarku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem delu potrdi sodba in sklep prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino za negmotno škodo v znesku 2,800.000,00 SIT (1,200.000,00 SIT za telesne bolečine, 250.000,00 SIT za strah in 1,350.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Višji tožbeni zahtevek za odškodnino za negmotno škodo ter v celoti tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka je zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 64.727,62 SIT stroškov postopka, tožnikov predlog za taksno oprostitev pa je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe, zoper odločbo o stroških postopka ter zoper sklep o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in navaja, da je predložil vso listinsko dokumentacijo, ki jo je bilo možno dobiti. Ko je bil zaslišan kot stranka, je tudi natančno obrazložil, zakaj ostale dokumentacije ni možno dobiti. Povedal je, da od nesreče naprej ni mogel več fizično delati, zaradi česar je bila njegova izguba okoli 40.000 DEM letno.

Pri tem ni pomembno, da je bil v bolniškem staležu le štiri mesece.

Je namreč obrnik in si daljšega bolniškega staleža kljub nezmožnosti za delo ni mogel privoščiti. Treba je poudariti, da je obrtnik ter da je dejavnost opravljal kot fizična oseba in ne kot družba. Zato vsako prikrajšanje pri dejavnosti pomeni hkrati tudi prikrajšanje tožnika kot fizične osebe. Sodišče bi tako moralo sprejeti njegovo izpovedbo in predložene listinske dokaze glede gmotne škode. Za tisti del, ki je tožnik ni mogel dokazati, pa bi bilo treba uporabiti prosti preudarek (223. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Dosojeno zadoščenje za negmotno škodo je prenizko. Tožnik namreč ne more več delati, saj ima hude težave z vrtoglavico, s pritiskom in z negibčnostjo telesa. Glede na to, da pred poškodbo ni imel nobenih težav z ramo, vztraja na tem, da so te težave izključno posledica poškodbe v prometni nesreči. Sodišče tudi ni upoštevalo skaženosti, ki je posledica poškodbe reber. Ta se kaže v tem, da je na enem delu telesa vboklina, na drugem pa izboklina. Sodišče tožnika ni pozvalo, da mora predložiti dokazila za oprostitev plačila sodnih taks. Zato je ta predlog neutemeljeno zavrnjen. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožnik po temelju v celoti uspel. Prva in druga tožena stranka se pritožujeta zoper tisti del sodbe, ki jima nalaga plačilo odškodnine v znesku, ki presega 1,500.000,00 SIT.

Uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zatrjujeta, da se vse hujše bolečine v današnjih časih močno omilijo z analgetičnimi zdravili, ki jih je tožnik zagotovo prejemal. Obseg telesnih bolečin ni bil tolikšen, da bi tožnika upravičeval do dosojenega zneska zadoščenja. Pravična denarna odškodnina za to obliko negmotne škode znaša 750.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je netočno razlagalo mnenje izvedenca medicinske stroke ter dejanske posledice tožnikovih poškodb pretirano ovrednotilo. Izvedenec je ugotovil, da motnje dihalne funkcije, ki so posledica zloma reber manj kot 20 % ne vplivajo na izgubo delovne sposobnosti in so že zajete v predvideni 10 % izgubi delovne sposobnosti. To pomeni, da motnja dihalne funkcije predstavlja le 2 % izgube delovnih sposobnosti. Očitno pa ta posledica zloma reber tožnika ni ovirala, da ne bi še vrsto let po nesreči vodil svojo gradbeno dejavnost. Tožnik je to posledico opredelil kot bolečino v prsnem košu, ki se pojavi od časa do časa. Bolj ga motijo vrtoglavice, ki so posledica visokega pritiska, ki pa ni v vzročni zvezi z nesrečo. Njegov občutek negibnosti in okornosti pa ima prej vzrok v njegovi starosti in načinu življenja in ni posledica poškodb iz prometne nesreče. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi bil tako upravičen do 500.000,00 SIT zadoščenja.

Pritožbi nista utemeljeni.

K tožnikovi pritožbi: Prosti preudarek (223. čl. ZPP) kot metoda ugotavljanja dejanskega stanja (oz. kot poseben primer presoje dokazov) prihaja v poštev le tedaj, ko sodišče ugotovi, da je podan temelj tožbenega zahtevka. Po prostem preudarku je torej mogoče odločati le o višini, ne pa tudi o pravici do odškodnine. O okoliščinah, ki spadajo v temelj odškodnine obveznosti, potemtakem ni mogoče odločati po prostem preudarku. In ker spada med predpostavke odškodninske obveznosti (poleg odgovornosti, škodnega dogodka, protipravnosti ravnanja in vzročne zveze) tudi sam obstoj škode, ob spoznanju, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi mu škoda zaradi izgube zaslužka sploh nastala (kar pomeni, da ni dokazal temelja za tako odškodninsko obveznost), sodišče prostega preudarka ni smelo uporabiti.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi mu nastala škoda zaradi izgube zaslužka. Resda je bil štiri mesece v bolniškem staležu, vendar je to tudi vse, kar bi kazalo na to obliko škode. Ostali dokazi govorijo nasprotno. To velja tako za listinske dokaze, kot za njegovo izpovedbo (na kar se, a le pavšalno, sklicuje v pritožbi). Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (in pritožnik temu ne oporeka), da je bil tožnik ves čas nosilec obrti ter da je v obdobju, ko je bil nezmožen za delo, zaposloval delavce, zaradi česar "njegova dejavnost ni prenehala obratovati". Zato je tudi logičen nadaljnji dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da so se kljub nezmožnosti za delo "na tožnikovem računu zbirala denarna sredstva in zatrjevanega prikrajšanja na dobičku ni bilo".

Neutemeljena je tudi pavšalna pritožbena trditev, da so tožnikove težave z ramo posledica poškodbe ter da je zato zmanjšanje življenjske aktivnosti večje od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med poškodbo iz prometne nesreče in zatrjevanimi težavami z ramo, saj je izvedenec tako vzročno zvezo izključil. Podobno velja za skaženost. Kajti sodišče prve stopnje se je zanesljivo (z ogledom) prepričalo, da zatrjevana sprememba zunanjosti (vboklina in izboklina) ni podana.

Kar zadeva višino dosojenih zneskov zadoščenja za negmotno škodo, tožnik sodišču očita zgolj to, da je "prisojena odškodnina prenizka in ni v skladu s slovensko sodno prakso", ter da "od poškodbe dalje ne more več delati", in da ima "hude težave z vrtoglavico, s pritiskom in negibčnostjo telesa". Glede prvega velja tožniku pojasniti, da je vsak oškodovanec zase poseben primer, ki mu gre zadoščenje za njegovo prestano negmotno škodo v mejah, kot jih (v danem primeru) določa 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Gre torej za zadoščenje, ki mora biti individualizirano v okvire mesebojnih razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar res oblikuje sodna praksa. In v tem pogledu je sodišče prve stopnje povsem pravilno upoštevalo tudi ta objektivni kriterij pri uporabi pravnega standarda pravična denarna odškodnina (ki ga zakonodajalec označuje kot "pomen prizadete dobrine" - 2. odst. 200. čl. ZOR), po tem seveda, ko je tožnikovo škodo individualiziralo. Pri tem pa je (glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) upoštevalo tudi to, da se tožnik zaradi zmanjšane oziroma otežene dihalne funkcije pri težjem fizičnem delu hitreje utrudi, ne pa tudi drugih težav (vrtoglavica in pritisk), ki jih le pavšalno zatrjuje v pritožbi (in za katere ni podlage v izvedenskem mnenju).

Res je, da sodišče tožnika ni pozvalo, da mora predložiti dokazila za oprostitev plačila sodne takse. Vendar tega (zlasti ob dejstvu, da ga je zastopal odvetnik) tudi ni bilo dolžno storiti. Predlog za taksno oprostitev zaradi tega namreč ni bil formalno pomanjkljiv, t.j. nesposoben za obravnavanje (109. čl. ZPP). Le tožnikove trditve v tem predlogu (za katere seveda nosi dokazno breme) so ostale nedokazane.

To pa je narekovalo njegovo zavrnitev.

Končno je neutemeljena še pritožba zoper odločbo o stroških postopka.

Glede na to, da podlaga zahtevku ni bila sporna in da zato stroški postopka niso nastajali tudi v zvezi z njenim ugotavljanjem, je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških povsem pravilno upoštevalo le uspeh z višino zahtevkov (2. odst. 154. čl. ZPP).

K pritožbi prve in druge tožene stranke: Toženi stranki navajata, da "se vse hujše bolečine v današnjih časih močno omilijo z analgetičnimi zdravili". Vendar ker ne trdita, da bi se tožnik odrekel analgetikom (zatrjujeta celo, da jih je zagotovo užival), je ob dejstvu, da predstavlja uživanja analgetikov sestavni del zdravljenja, ta okoliščina (da se telesne bolečine blažijo z analgetiki) ne vzbuja pomislekov v pravilnost ugotovitve trajanja in intenzivnosti tožnikovih telesnih bolečin. Sodišče prve stopnje se je namreč tudi tu oprlo na izvedensko mnenje, pri katerem je izvedenec upošteval normalen potek zdravljenja (torej tudi uživanje analgetikov), pritožnici pa mnenju ne ugovarjata (oz. pravilneje, kritike dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne utemeljujeta s tem, da jih je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje).

Sodišče prve stopnje tako sprejema dejansko stanje, kot ga je glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ugotovilo sodišče prve stopnje (zaradi serijskega zloma reber je tožnik trpel hude bolečine v prsnem košu tri tedne - ob globjem vdihu, kašljanju in pregibu, srednje intenzivne bolečine 14 dni in manj intenzivne bolečine en mesec, bil je pet dni hospitaliziran in med tem podvržen neprijetnim dihalnim vajam ter odvisen od bolnišničnega osebja; prva dva dni je bil v bolnišnici v mirujočem stanju, nato pa se je premikal s pomočjo drugih in bergel, poleg tega pa je trpel tudi druge neprijetnosti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje).

Pravilna pa je tudi odmera zadoščenja za to obliko negmotne škode.

Dosojen znesek je namreč individualiziran v okvire medsebojnih razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje (200. čl. ZOR).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje "netočno razlagalo mnenje angažiranega izvedenca XY in izkazane dejanske trajne posledice spornih poškodb odškodninsko pretirano vrednotilo", ker da "izvedenec ugotavlja, da motnje dihalne funkcije, ki so posledica zloma reber manj kot 20 % ne vplivajo na izgubo delovne sposobnosti in so že obsežene v predvideni 10 % izgubi delovne sposobnosti", kar da "pomeni, da motnja dihalne funkcije predstavlja le 2 % izgube delovnih sposobnosti". Sodišče prve stopnje je namreč pri oceni obsega tožnikovega zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo tudi odstotek zmanjšane življenjske aktivnosti, kot ga je ugotovil izvedenec, vendar ne tako, kot očitata pritožnici. Zapisalo je namreč (le), da "iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da pomeni stanje po serijskem zlomu reber, četudi so ta zaraščena z minimalno dislokacijo, 10 % trajne izgube splošne delovne sposobnosti", ter da se to "kaže predvsem v hitrejši utrudljivosti pri težjem fizičnem delu". Kot zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti je tako sodišče prve stopnje ugotovilo (le) hitrejšo utrudljivost kot posledico prizadetosti dihalne funkcije, ne pa tudi vrtoglavice in visok krvni tlak (kot to neutemeljeno imputirata pritožnici), pri odmeri zadoščanja pa (poleg tožnikove starosti) upoštevalo tudi to, da se ni nikoli ukvarjal s športom.

Končno je pravilna tudi odmera zadoščenja za to obliko negmotne škode, saj je v skladu z njenim trajanjem in intenzivnostjo ter s sodno prakso v primerljivih primerih (200. in 203. čl. ZOR).

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo očitane kršitve postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP, pa tudi ne nobene od tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeni pritožbi in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa prve stopnje (368. čl. in 2. točka 380. čl. ZPP).