Jedro

Stroški upravljanja predstavljajo plačilo upravniku za njegovo storitev in delo in jih je tako upravičen zahtevati na pogodbeni podlagi. Plačilo ostalih stanovanjskih stroškov sme zahtevati le iz naslova povračila, kar pomeni, da mora navesti in dokazati, da jih je za lastnike poravnal sam in iz lastnih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. III I 774/96 z dne 15.4.1996, v veljavi v 1. točki izreka za 5.522,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.1996 dalje in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v višini 10.305,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1996 dalje. V preostalem delu je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek ter toženi stranki naložilo, naj tožeči povrne pravdne stroške v višini 21.850,00 SIT.

Proti takšni sodbi se je v zavrnilnem delu pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj jo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo le tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov upravljanja, medtem ko je zahtevek za plačilo stroškov elektrike, vode, obratovanja, vzdrževanja, čiščenja in hišnika zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka kot upravnik ni aktivno legitimirana, da v svojem imenu in za svoj račun zahteva plačilo navedenih stroškov. Določbi 29. člena SZ in 1. odstavka 85. člena ZOR urejata zunanje razmerje med upravnikom kot zastopnikom lastnikov in tretjimi osebami, tako da ne predstavljata pravne podlage za odločitev v tej pravdi. Uporabiti je treba določbe, ki urejajo notranje razmerje med upravnikom in lastniki, in sicer 28. člen SZ in pogodbo o upravljanju. Naloga upravnika je tudi skrb za nemoteno uporabo skupnih prostorov, delov, objektov in naprav na način, ki zagotavlja najboljšo izrabo vsakemu stanovalcu oziroma lastniku poslovnega prostora; nadalje sta mu naložena razdeljevanje stroškov in izterjava prispevkov. Tožeča stranka ima torej pravico dobiti plačilo od naročnikov za svoje storitve in stroške in za založena sredstva in je to tudi upravičena izterjati po sodni poti. Z odrekanjem aktivne legitimacije upravniku bi prišli do nevzdržne situacije, saj jih sicer ne bi plačeval nobeden od etažnih lastnikov. Vsi računi dobaviteljev za celoten objekt so bili naslovljeni na tožečo stranko in jih je ta v celoti poravnala, sicer bi objekt ostal brez elektrike, ogrevanja, vode. Deleže, ki so odpadli na posamezne etažne lastnike je založila tožeča stranka, tako tudi za toženo stranko, in ni tega posebej zatrjevala, saj se ji je zdelo to povsem samoumevno. Tožeča stranka je v tej zadevi predložila tudi pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je sodišče njenemu zahtevku proti isti toženi stranki v celoti ugodilo, ne da bi tožeča stranka posebej dokazovala, da je stroške predhodno sama krila. Nerazumljivo je, da ob identičnem dejanskem stanju in enaki pravni podlagi, sodišči odločata različno. Tožeča stranka je iz previdnosti tudi predlagala, da se po potrebi vpogleda vsa listinska dokumentacija - računi dobaviteljev, virmani, kar bi izkazovalo, da je tožeča stranka vse stroške predhodno poravnala. Poleg tega je tožena stranka zahtevku ugovarjala le pavšalno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), in je glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo zneskov, ki predstavljajo stroške elektrike, tople in mrzle vode, obratovanja, vzdrževanja, vzdrževanja TV kabla, čiščenja in hišnika.

Zmotno je mnenje tožeče stranke, da je kot upravnik večstanovanjske hiše upravičena tudi do plačila stanovanjskih stroškov, ki ne predstavljajo plačila za njene storitve oziroma njeno delo in materialne stroške. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo določbe 28. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91-I, s spremembami in dopolnitvami) v zvezi z 29. členom istega zakona in pritožbeno sodišče v celoti sledi njegovim razlogom. Naloge, opredeljene v 28. členu SZ, upravnik opravlja v imenu in za račun lastnikov, to je kot njihov zakoniti zastopnik.

Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni navajala, da je stroške za toženo lastnico poravnavala sama in iz svojih sredstev, s čimer bi svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na povračilni podlagi določbe 218. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Na podlagi določb 1. odstavka 7. člena in 212. člena ZPP mora stranka v pravdi navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožeča stranka se zato v pritožbi ne more uspešno sklicevati, da ni posebej navajala, da je sama založila za plačilo računov, ker se ji je zdelo, da je to povsem logično, jasno in samo po sebi razumljivo, in da je v podrejenem dokaznem predlogu navedla listine, ki bi njeno plačilo tudi dokazale. Samo predlaganje dokazov brez navedb o dejstvih, ki jih stranka z njimi želi dokazovati, je brez pomena. Tudi če je tožeča stranka menila, da gre za notorna dejstva, bi jih morala navesti, da bi jih sodišče prve stopnje lahko upoštevalo kot tožbeno podlago, ki pa je v pritožbenem postopku ni dovoljeno spreminjati (določba 1. odstavka 184. člena ZPP po nasprotnem razlogovanju v zvezi z 2. odstavkom 184. člena ZPP). Glede na trditveno in dokazno breme tožeče stranke tudi ni pomembno, kako je v zadevi tožena stranka nasprotovala zahtevku.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bila sodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, izdana v gospodarskem sporu majhne vrednosti in se tožena stranka zoper njo ni pritožila, tako da niti nima razlogov, ki bi izkazovali istovrstnost zadev in z močjo argumentov prepričali pritožbeno sodišče, da v tej zadevi sprejme drugačno pravno razlago, kot jo je podalo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.