Jedro

Tako pri asignaciji kot pri verižni kompenzaciji gre za običajen način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot je bil pravni posel med pravdnima strankama. Še posebej je to postal običajen način izpolnitve v zaostrenih razmerah poslovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se med pravdnima strankama razveljavijo učinek asignacijske pogodbe z dne 25.9.2009 v znesku 3.000,00 EUR in učinek verižne kompenzacije z dne 25.1.2010 v znesku 10.000,00 EUR in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 13.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi ter da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške (I. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo v plačilo tudi stroške tožene stranke v višini 1.047,00 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je bil sporen le subjektivni element izpodbojnosti. Ta pa je podan, če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo, ali je prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP; na druge domneve v zvezi s tem elementom se tožeča stranka ni sklicevala). Tožena stranka pa je nasprotno trdila, da tožeča stranka v obdobju storitve izpodbijanih pravnih dejanj sploh ni bila insolventna, poleg tega pa za insolventnost ni morala vedeti, šlo pa je tudi za običajen način izpolnitve.

6. Ni res, da tožena stranka ne bi trdila, da sta asignacija in verižna kompenzacija običajen način izpolnitve ne le v njuni medsebojni praksi, smiselno je trdila tudi, da sta to običajna načina izpolnitve v poslovnih običajih gospodarskih subjektov, ko je trdila, da gre za običajna načina izpolnitve, ki se je opravila tudi med pravdnima strankama. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da gre tako pri asignaciji kot pri verižni kompenzaciji za običajen način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot je bil pravni posel med pravdnima strankama. Še posebej je to postal običajen način izpolnitve v zaostrenih razmerah poslovanja. Zakon v 1. točki 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP namreč ne določa, da je pomembna le poslovna praksa in običaji med pravdnima strankama, kar pove že jezikovna razlaga te določbe („ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom“), pri čemer uzance tako ali tako ne morejo obstajati le med dvema subjektoma. Tudi iz uvodnih pojasnil dr. Nine Plavšak k ZFPPIPP (GV Založba 2008, predvsem stran 206, pa tudi 207) izhaja, da ne gre le za poslovno prakso med dvema subjektoma (čeprav v tem delu avtorica razlaga objektivni pogoj izpodbojnosti, pa je vsebina položajev enaka, le da je pri objektivnem pogoju izpodbojnosti pomemben običajni rok izpolnitve, pri subjektivnem pogoju pa običajna oblika ali način izpolnitve). Šlo je torej za povsem običajen način izpolnitve.

7. Ob dejstvu, da je bilo v tem obdobju izvršeno tudi plačilo z računa tožeče stranke, pa zgolj izpodbijani pravni dejanji še nista mogli kazati na insolventnost tožeče stranke, čeprav se višje sodišče sicer strinja s tožečo stranko, da taki načini izpolnitve niso bili običajni med pravdnima strankama. Prvo tako dejanje med pravdnima strankama namreč še ne kaže na običajnost, drugo tako dejanje z vmesnimi plačili z računa pa tudi ne kaže običajnosti. Dejstvo, da je bila verižna kompenzacija izvršena tudi za delno plačilo računa št. 3436 pred njegovo zapadlostjo, še ne kaže na obstoj domneve (v zvezi s plačilom pred zapadlostjo) – tožena stranka ima namreč prav, ko trdi, da pri tako dolgem roku plačila (dva meseca) plačilo nekaj dni pred zapadlostjo ni nič neobičajnega; pri tem je račun zapadel v plačilo 29.1.2010, kompenzacija pa je bila dogovorjena 25.1.2010 in dokončno podpisana 28.1.2010. 8. Tudi stalna blokada poslovnih računov tožeče stranke v obdobju po 12.5.2010 tožene stranke ni mogla opozoriti na insolventnost tožeče stranke, saj gre za obdobje po izpodbijanih pravnih dejanjih. Prav tako ji ni mogoče očitati, da bi morala poznati računovodske izkaze tožeče stranke za leto 2009, ko pa ti v času izpodbijanih dejanj sploh še niso bili znani. Ni dvoma, da tako dolge zamude pri plačilih, kot so bile v zvezi z izpodbijanima pravnima dejanjema, kažejo na slabše finančno stanje, vendar pa slabo finančno stanje za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti še ne zadostuje – v skladu z zgoraj navedenimi zakonskimi določili je namreč pomembna insolventnost (slabo ekonomsko-finančno stanje je bilo pomembno po prejšnjem zakonu, ne pa po ZFPPIPP, ki je izpodbijanje zelo omejil). Insolventnost pa je stanje trajnejše nelikvidnosti (ko dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju) ali stanje dolgoročne plačilne nesposobnosti (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP). V času izpodbijanih pravnih dejanj pa kakšnih trajnejših blokad računov tožeče stranke sploh ni bilo, kot izhaja tudi iz izpodbijane sodbe. Take spremembe, ko je račun nekaj časa blokiran, nato pa spet ne, in se celo izvršujejo plačila s poslovnega računa, pa ne kažejo na insolventnost, kažejo zgolj na začasne težave, ki so se nato izboljšale, kar je sicer sodišče prve stopnje označilo kot nelikvidnost, dejansko pa gre zgolj za začasno nelikvidnost, nikakor pa ne more pomeniti trajnejše nelikvidnosti.

9. Višje sodišče se zato strinja z sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela izkazati domneve iz 1. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj ni šlo za neobičajne načine izpolnitve, prav tako pa ni uspela dokazati, da bi tožena stranka morala vedeti za insolventnost tožeče stranke. Pri tem se je sodišče prve stopnje tudi izjavilo o vseh pravno relevantnih trditvah pravdnih strank in njegovi razlogi niso zgolj pavšalni, kot to trdi tožeča stranka.

10. Ker tako ni izpolnjen subjektivni element izpodbojnosti, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Višje sodišče ni našlo razlogov, na katere je opozorila tožeča stranka, prav tako pa tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.