Jedro

Ker je bila tožnica ob poteku odpovednega roka zaradi redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga v bolniškem staležu, ji je delodajalec skladno s 3. odstavkom 116. člena ZDR pravilno kot datum prenehanja delovnega razmerja upošteval zadnji dan začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrglo tožbo z dne 25.8.2003, s katero je tožeča stranka zahtevala razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter uveljavljala reintegracijski in reparacijski zahtevek. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka sami svoje stroške postopka.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Navaja, da je vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja, saj je zoper odločbo imenovanega zdravnika, s katero ji je bil zaključen bolniški stalež, pravočasno vložila pritožbo, na senatu zdravstvene komisije pa ji je bilo rečeno, da bo njeni pritožbi ugodeno. Tožbo je vložila v roku, ki ga določa 3. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), saj je za kršitev pravice lahko najprej izvedela, ko je bila vabljena na senat zdravstvene komisije. Z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki jo je naknadno vložila v spis, ji je bila bolniška podaljšana do 30.6.2003. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 366. člena v zvezi z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04) sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Na podlagi izvedenega preizkusa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi niso podane, zato v izogib nepotrebnemu ponavljanju v zvezi s pritožbenimi navedbami pojasnjuje zgolj naslednje.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila tožeči stranki dne

16.1.2003 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Potrdilo o vročitvi odpovedi (vročilnica) s sestavinami, kot jih zahteva 149. člen ZPP, sicer ne obstaja, vendar je uspešno opravljeno vročitev dopustno dokazati tudi drugače. Tožeča stranka je na glavni obravnavi dne 9.3.2004 pojasnila, da je v januarju 2003 v trgovini L. prebrala odpoved pogodbe o zaposlitvi in domov odnesla kopijo, vendar vročitve odpovedi ni hotela podpisati. Enako je pojasnjeno tudi v odgovoru na tožbo: dne

16.1.2003 je bila tožeči stranki vročena odpoved, vendar je ta odločbo le vzela, njenega prejema pa ni podpisala. Tožeči stranki je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vročena, pa čeprav tožena stranka vročitve ni opravila skladno z določili ZPP, kar je v izpodbijanem sklepu ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. V 3. odst. 116. člena ZDR je določeno, da delavcu, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka. Ker je bila tožeča stranka ob izteku odpovednega roka v bolniškem staležu, ji je tožena stranka v skladu s citiranim členom kot datum prenehanja delovnega razmerja v delovno knjižico zapisala zadnji dan začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, t.j. 10.6.2003. Tako zaključeno delovno knjižico je tožena stranka vročila tožeči stranki dne 8.7.2003, kar je izkazano s potrdilom, podpisanim s strani tožeče stranke (priloga B1), podpis pa je tožeča stranka na glavni obravnavi tudi pripoznala kot svoj. Z dnem vročitve delovne knjižice je bila tožeča stranka tako nedvoumno seznanjena z dejstvom, da ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki, kar obenem pomeni, da je najkasneje tega dne začel teči 30-dnevni rok, ki je v 3. odst. 204. člena ZDR določen za uveljavljanje sodnega varstva glede morebitnih kršitev pravic, ki naj bi bile tožeči stranki povzročene v zvezi s prenehanjem njenega delovnega razmerja, ter v zvezi s tem za uveljavljanje reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je zato povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko ni sledilo zatrjevanju tožeče stranke, da je bila seznanjena z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja šele dne 16.8.2003, ko ji je bila vročena odločba Zavoda RS za zaposlovanje (št. 210-5173/03 z dne

12.8.2003). Z vročitvijo te odločbe je bila tožeča stranka namreč samo pozvana k predložitvi vseh potrebnih dokazil, ki so v skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l. RS, št. 5/91 in nadaljnji), potrebna za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Pritožba na podlagi vsega obrazloženega ne more uspeti z navedbo, da je tožeča stranka za kršitev pravice v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja lahko najprej izvedela, ko je bila vabljena na senat zdravstvene komisije. Tudi sicer omenjeno pritožbeno zatrjevanje predstavlja novoto v postopku, glede katere je tožeča stranka prekludirana, saj za njeno upoštevanje ni izkazala obstoja pogojev iz 337. člena ZPP. Po citirani določbi sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku. Tožeča stranka je že na naroku za glavno obravnavo dne 9.3.2004 povedala, da je bila dne 18.8.2003 na zdravstveni komisiji v zvezi s pritožbo, ki jo je vložila zoper sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (št. 250000-2003-1856 z dne

9.6.2003), s katerim ji je bil odobren bolniški stalež za čas od

6.6.2003 do 10.6.2003; tako bi morala tožeča stranka najkasneje na tem naroku za glavno obravnavo in ne šele v pritožbi spremeniti svoje zatrjevanje glede tega, kdaj je izvedela za kršitev pravice.

Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka

365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).