Jedro

Zadostuje verjetnost, da bo zaradi dolžnikovih razpolagalnih ravnanj uveljavitev terjatve precej otežena. V prid razlagi, po kateri za verjeten izkaz nevarnosti iz drugega odstavka 270. čena ZIZ ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja, ampak zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve (se pravi onemogočenje ali otežitev izvršbe), se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 78/99 z dne 10. 6. 1999.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 22. 1. 2026, s katero je tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev parcel 000 001 in 002 003 in odredilo zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

2.Toženec v pritožbi zoper navedeni sklep predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep, sklep o zavarovanju in opravljena dejanja zavarovanja razveljavi.

2.Zmotno je stališče v izpodbijanem sklepu, da lahko nepoložitev gotovine na račun družbe predstavlja podlago za toženčevo osebno obveznost in nastanek posojilne pogodbe. Kadar direktor prejme gotovino v imenu družbe, je ni prejel kot fizična oseba, ampak kot organ družbe. Odsotnost pologa ne ustvarja novega obligacijskega razmerja, ampak lahko odpira le vprašanje pravilnosti izvrševanja direktorjevih obveznosti do družbe. Ne da bi obstajala volja obeh strank za sklenitev pogodbe, ni mogoče govoriti o posojilu. Toženčeva volja ni izkazana niti z zatrjevanimi posojilnimi pogodbami niti drugače.

2.Razlogi, na katerih temelji sklepanje o nevarnosti toženčevega aktivnega ravnanja v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve uveljavitve terjatve, so abstraktni in splošni. Časovno oddaljena pretekla ravnanja ne morejo izkazovati nevarnosti bodočega razpolaganja. Zaznamba vrstnega reda je zakonita, procesno dopustna in ekonomsko racionalna. Predstavlja uresničevanje lastninske pravice, ne pa aktivnega delovanja v smeri onemogočanja upnikove terjatve. Sama po sebi ne pomeni zmanjševanja dolžnikovega premoženja ali prikritega odtujevanja. Odločitev temelji na hipotetičnem sklepanju, ki vsako odpravo pravnih omejitev enači z nevarnim ravnanjem. Tako stališče je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Kombinacija pravno nevtralnih in časovno nepovezanih okoliščin ne more ustvariti standarda konkretne, realne in neposredne nevarnosti, temveč zgolj navidezno konstrukcijo, ki ne dosega praga verjetnosti. Po sodni praksi ne zadostuje razpolaganje z lastnim premoženjem, ampak mora biti izkazano konkretno in sedanje ravnanje dolžnika, usmerjeno v zmanjševanje premoženjske mase z namenom onemogočanja ali precejšnjega oteževanja poplačila terjatve. Takšnih ravnanj tožnica ni niti zatrjevala in še manj dokazala.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu z 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst.). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst.).

6.V zvezi z verjetnim obstojem terjatve je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, - da je verjetno izkazano, da gotovina ni bila položena na račun družbe, ampak je ostala v sferi toženca, to pa lahko predstavlja podlago za njegovo osebno obveznost in nastanek posojilne pogodbe, - da se seštevek nakazil in vračil iz konto kartic glavne knjige družbe v obdobju med 2010 in 2016 ujema z zneskom po predloženih posojilnih pogodbah in je zaveden v bilanci stanja na dan 31. 12. 2016 kot kratkoročno posojilo (ter enak višini terjatve, ki je predmet tožbe), - da posamezna nakazila izhajajo tudi iz bančnih izpiskov, - da so nekateri dolžniki v dopisih pojasnili, da so dolg poravnali z gotovino, izročeno tožencu.

7.Pritožbeni pomisleki glede izpolnjenosti predpostavke iz 1. odst. 270. čl. ZIZ niso utemeljeni. Pravno ovrednotenje, ki ga ponuja toženec, tj. da ni šlo za posojilno razmerje med tožencem (kot direktorjem in edinim družbenikom) in družbo, ampak kvečjemu za nezakonito ravnanje toženca v svojstvu organa družbe, je možno, vendar je v sklepu navedenih dovolj okoliščin, ki z verjetnostjo utemeljujejo obstoj posojilnega razmerja. Pravilno je pritožbeno stališče, da pogodba nastane s soglasjem pogodbenih strank, a odsotnost njegovega podpisa na listinah, na katerih je zapis posojil, ne izključuje obstoja pogodbe. Kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, za nastanek posojilne pogodbe ni predpisana obličnost, v prid sklepanju, da je šlo za posojilo, pa govorijo medsebojno skladni zapisi v več listinah družbe.

8.V zvezi z verjetno izkazanostjo nevarnosti iz 2. odst. 270. čl. ZIZ je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, - da je toženec v letu 2019 odsvojil stanovanje, tako da ima v lasti le še parceli, ki sta predmet obravnavanega zavarovanja, - da je v letu 2020 na teh parcelah dosegel vpis zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, takoj po prenehanju veljavnosti začasne odredbe, izdane v gospodarskem sporu, pa predlagal njen izbris. Sodišče je navedeno ravnanje opredelilo kot konkretno in aktualno ravnanje toženca, usmerjeno v onemogočanje razpolaganja s parcelama, ki sta njegovo edino premoženje, kombinacija preteklih in sedanjih ravnanj pa izkazuje verjetnost bodočega razpolaganja s tem premoženjem.

9.Pritožbeno sklicevanje na časovno oddaljenost preteklih ravnanj je neprepričljivo že iz razloga, ker sodišče prve stopnje te okoliščine ni spregledalo, ampak jo je izrecno povezalo s konkretnim in aktualnim pritožnikovim ravnanjem.

10.Dvoma o pravilnosti sklepa o verjetni izkazanosti predpostavke iz 2. odst. 270. čl. ZIZ pa pritožnik ne vzbudi niti s trditvami, da so dolžnikove pravnoposlovne poteze dopustne, pravno nevtralne in ekonomsko racionalne. Ni namreč utemeljeno njegovo stališče, da dolžnikovo ravnanje izkazuje t. i. subjektivno nevarnost le, če je usmerjeno v zmanjševanje premoženjske mase z namenom onemogočanja ali precejšnjega oteževanja poplačila terjatve. Zakonsko besedilo ne terja ugotavljanja dolžnikovega namena. Zadostuje verjetnost, da bo zaradi dolžnikovih razpolagalnih ravnanj uveljavitev terjatve precej otežena. V prid razlagi, po kateri za verjeten izkaz nevarnosti iz 2. odst. 270. čl. ZIZ ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja, ampak zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve (se pravi onemogočenje ali otežitev izvršbe), se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 78/99 z dne 10. 6. 1999.

11.Tudi po presoji pritožbenega sodišča kombinacija preteklih in sedanjih dolžnikovih ravnanj, opisanih v izpodbijanem sklepu, izkazuje obstoj predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje v pravdi uveljavljene denarne terjatve, določene v 2. odst. 270. čl. ZIZ.

12.Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) niso podani, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan (6. odst. 163. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).