Jedro

Ker je za novoustanovljene občine veljala prepoved neodplačnega razpolaganja s svojim premoženjem, je ista prepoved veljala tudi za krajevne skupnosti, ki so kot sestavni deli občine opravljale lokalne zadeve javnega pomena. Zato je darilna pogodba z dne 14.5.1998, s katero je Krajevna skupnost G. podarila tožencu sporne nepremičnine, po prvem odstavku 103. člena ZOR nična, saj je sklenjena v nasprotju s prisilnim predpisom iz tretjega odstavka 51. člena ZLS.

Nedopusten je bil nagib tožene krajevne skupnosti pri sklepanju darilne pogodbe, da se tako tudi onemogoči z zakonom določen prehod premoženja na občino.

Sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje o stranski intervenciji ni sklep, s katerim se pravdni postopek konča.

Izrek

1. Revizija proti sodbi se zavrne. 2. Revizija proti sklepu se zavrže. 3. Tožnica sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nična darilna pogodba z dne 14.5.1998, s katero je Krajevna skupnost G. podarila toženemu Društvu upokojencev G. določene nepremičnine. Zato je tožencu naložilo, da mora podarjeno premoženje izročiti tožeči Mestni občini L. in ji povrniti pravdne stroške. Ocenilo je, da ima obravnavana pogodba nedopustno podlago, nedopusten nagib in da je sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po končanem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom dopustilo stransko intervencijo GP B. d.d. na tožničini strani.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo tudi sklep sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča prve stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne. Sklicuje se na nekatere določbe Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 s kasnejšimi spremembami - ZLS), zlasti na novelirano besedilo 18. člena (Uradni list RS, št. 70/97 - ZLS-H), po katerem se lahko na območju občine ustanovijo ožji deli občine, med njimi tudi krajevne skupnosti. Z Zakonom o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij (Uradni list RS, št. 60/94 s spremembami - ZUODNO) je bila ustanovljena tudi tožeča Mestna občina L. Ta je v prehodnih določbah svojega statuta določila, da obstoječe krajevne skupnosti nadaljujejo z delom do konstituiranja novoustanovljenih četrtnih oziroma krajevnih skupnostih. S tem je potrdila status dotedanjih krajevnih skupnosti. Ni jim torej odvzela pravne subjektivitete, čeprav je to možnost imela. Sporne nepremičnine so postale last Krajevne skupnosti G. že na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 - ZLNDL). Zato je krajevna skupnost z njimi lahko razpolagala skladno s svojim statutom, ki je veljal do njene ukinitve. Zmotno je stališče, da je šlo za pravno praznino. Krajevne skupnosti so lahko razpolagale s premoženjem skladno s svojimi akti, saj so bile polnopravne in popolno poslovno sposobne pravne osebe. Ni pravne podlage za stališče, da je njihovo premoženje zgolj na podlagi ZLS-H po zakonu postalo last občine. Zato razpolaganje krajevnih skupnosti s svojim premoženjem ni bilo v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Zgradbo na spornih nepremičninah so zgradili krajani krajevne skupnosti. Nobena družbeno politična skupnost v prejšnjem sistemu na teh nepremičninah ni imela razpolagalne pravice. Le z zakonom ali aktom na podlagi zakona bi bilo mogoče prisilno prenesti lastninsko pravico na drugega. Te druge možnosti pa tožnica glede na že omenjene določbe statuta ni izkoristila in tudi ni posegala v pristojnosti krajevne skupnosti. Revizija še omenja določbe 18. do 19.č členov ZLS-H, ki so bile pravna podlaga za nadaljevanje samostojne pravne subjektivitete krajevnih skupnosti. Ker ni mogoče sklepati, da je premoženje pred 31.12.1998 postalo tožničina last, ne gre za nedopustno podlago ali za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Toženec v pravočasni dopolnitvi revizije uveljavlja še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v sodbi sodišča druge stopnje in ponavlja svoja stališča, da je ob sklenitvi darilne pogodbe zasledoval korist vseh krajanov, tožnica pa naj bi s to pravdo zasledovala le lasten dobiček.

Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Toženec je vložil pravočasno revizijo tudi proti sklepu sodišča druge stopnje o zavrnitvi njegove pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje o dopustitvi stranske intervencije. V njej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in smiselno predlaga tako spremembo sklepov obeh sodišč, da se stranska intervencija ne dovoli.

Tožnica na to revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Revizija proti sodbi sodišča druge stopnje ni utemeljena, revizija proti sklepu sodišča druge stopnje pa ni dovoljena.

Ustava Republike Slovenije vsebuje tudi določbe o lokalni samoupravi, s katerimi se je spremenila dotakratna vloga občin. V 139. členu določa, da je občina samoupravna lokalna skupnost. Zato v njeno pristojnost spadajo vse javne zadeve lokalnega pomena. Občina je temeljna samoupravna lokalna skupnost, saj ustava ožjih lokalnih skupnosti ne predvideva. To možnost je določil ZLS v 18. členu, po katerem je območje občine lahko razdeljeno na krajevne, vaške ali četrtne skupnosti, če je to utemeljeno z določenimi razlogi in če je to v interesu prebivalcev dela občine. Zakon je torej dopustil ohranitev že obstoječih krajevnih skupnosti in omogočil nastanek novih krajevnih skupnosti. V 19. členu je prepustil statutu občine, da podrobneje določi med drugim tudi pravni status takih ožjih delov občine. ZUODNO pa je v prvem odstavku 4. člena določal, da krajevne skupnosti, ki so bile ustanovljene v prejšnjih občinah, nadaljujejo z delom do konstituiranja na prvih volitvah izvoljenih novih svetov krajevne skupnosti oziroma do uveljavitve občinskega statuta, če v njem ne bi bila predvidena delitev občine na krajevne skupnosti. V drugem odstavku navedenega člena je še določeno, da premoženje in delavce obstoječih krajevnih skupnosti prevzamejo nove vaške, krajevne ali četrtne skupnosti oziroma občina v skladu z občinskim statutom.

Ker mnoge občine vprašanja razdelitve svojega območja na nove ožje lokalne skupnosti niso rešile v svojih statutih (med njimi tudi tožnica), je prišlo do sprejetja novele ZLS-H. V njej so v 18., 19.a do 19.č členu podrobneje urejena vprašanja organizacije, pravnega položaja in delovanja ožjih delov občine. Na te določbe se revizija zmotno sklicuje, saj veljajo za tiste ožje dele občine, ki naj bi se v skladu z zakonom na novo konstituirali, ne pa za tiste krajevne skupnosti, ki se niso prilagodile novi zakonodaji. Za te je zakon pustil več kot 14 mesecev časa za njihovo uskladitev, saj je v prehodnem 18. členu določil, da tistim ožjim delom občine, ki so pravne osebe, njihova organizacija, delovanje in pravni status pa ne bodo usklajeni z zakonom, šele z 31.12.1998 preneha pravna subjektiviteta in se ukinejo njihovi žiro računi.

Iz doslej prikazanega poteka sprejemanja in vsebine zakonodaje o lokalni samoupravi in v njenem okviru ožjih delih občine izhaja, da je ZLS prejšnjim krajevnim skupnostim podaljšal obstoj in delovanje za več let. Ker je šlo za krajevne skupnosti, ki so bile ustanovljene v prejšnjih občinah in niso ustrezale novemu sistemu lokalne samouprave, je zakonodajalec moral to neskladje odpraviti. To je storil z novelo ZLS-H v že povzetem 18. členu. Z dnem prenehanja takih krajevnih skupnosti je njihovo premoženje na podlagi že omenjenega drugega odstavka 4. člena ZUODNO prešlo na občine.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila Krajevna skupnost G. ena od tistih krajevnih skupnosti, ki niso bile usklajene z novim sistemom lokalne samouprave. Sporno tudi ni, da je Mestna občina L. takim krajevnim skupnostim v svojem statutu omogočila še nadaljnje delovanje vse do konstituiranja novih krajevnih skupnosti. Sodišče druge stopnje nadalje pravilno poudarja, da je Krajevni skupnosti G. pravna subjektiviteta prenehala šele z 31.12.1998 in da je bila ta krajevna skupnost v času sklenitve darilne pogodbe z dne 14.5.1998 glede na podatke zemljiške knjige in določbe ZLNDL lastnica spornih nepremičnin. Revizijsko poudarjanje teh okoliščin je torej skladno s stališčem sodišča druge stopnje. Zmotna pa so nadaljnja revizijska izvajanja, da ni podlage v zakonu za prehod premoženja ukinjenih krajevnih skupnosti na občino. Pravno podlago za z zakonom določen prehod premoženja je revizijsko sodišče zgoraj že pojasnilo. Delno jo je revidentu pojasnilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi z dne 15.6.2000 pod opr. št. U-I-107/2000, s katero je zavrnilo njegovo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 18. člena ZLS-H. Zato dodatni razlogi niso več potrebni.

V času, ko je zakonodaja v novem sistemu lokalne samouprave dopuščala delovanje tudi s tem sistemom neusklajenih krajevnih skupnosti, te niso mogle biti popolnoma svobodne in neodvisne od siceršnjega delovanja lokalne samouprave. Delovale so v novem sistemu lokalne samouprave, in sicer kot ožji deli občin, ki pa so bile temeljne oblike lokalne samouprave. Tudi z zakonom neusklajene krajevne skupnosti so opravljale lokalne zadeve javnega pomena, le da na nižjem nivoju od občine. Zato sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da je treba tretji odstavek 51. člena ZLS glede omejitve prostega razpolaganja s premoženjem razlagati po njegovem namenu in da zato tisto, kar velja za širšo oziroma temeljno obliko lokalne samouprave, velja tudi za njene sestavne dele. Sestavni deli občine so bile tudi neusklajene krajevne skupnosti, opravljale so lokalne zadeve javnega pomena, tudi njihovo premoženje je predstavljalo vir sredstev za financiranje lokalnih zadev javnega pomena. Pri prepovedi neodplačnega razpolaganja s premoženjem iz tretjega odstavka 51. člena ZLS gre predvsem za vprašanje pravilne razlage te zakonske določbe. Njen namen je zagotoviti vire za financiranje lokalnih zadev javnega pomena, torej za izvajanje osnovne funkcije občine.

Razpolaganje s premoženjem brez ustreznega nadomestila bi utegnilo bistveno otežiti izpolnjevanje nalog lokalne samouprave. Določba o nedopustnem neodplačnem razpolaganju s premoženjem občine iz tretjega odstavka 51. člena ZLS je zato prisilne narave. Kar velja za občino kot temeljno obliko lokalne samouprave, velja tudi za njene sestavne dele, torej krajevne skupnosti, ki so delovale v novem sistemu lokalne samouprave, in sicer ne glede na vprašanje njihove usklajenosti z novim sistemom. Ali povedano malo drugače: ker je za novoustanovljene občine veljala prepoved neodplačnega razpolaganja s svojim premoženjem, je ista prepoved veljala tudi za krajevne skupnosti, ki so kot sestavni deli občine opravljale lokalne zadeve javnega pomena. Zato je darilna pogodba z dne 14.5.1998, s katero je Krajevna skupnost G. podarila tožencu sporne nepremičnine, po prvem odstavku 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nična, saj je sklenjena v nasprotju s prisilnim predpisom iz tretjega odstavka 51. člena ZLS.

Že doslej pojasnjeni razlogi so zadostovali za ugoditev tožbenemu zahtevku. Revizijsko sodišče pa pritrjuje še dodatnim razlogom sodišča prve stopnje o nedopustnem nagibu pri sklenitvi darilne pogodbe, kar ima po drugem in tretjem odstavku 53. člena ZOR tudi za posledico ničnost pogodbe. ZLS-H je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 70/97 z dne 14.11.1997 in je začel veljati že naslednji dan. Že na zboru krajanov 24.11.1997, toliko bolj torej ob sklepanju darilne pogodbe z dne 14.5.1998, je Krajevna skupnost G. morala vedeti za predvideno ukinitev neusklajenih krajevnih skupnosti in s tem tudi za z zakonom predviden prehod njihovega premoženja na občino. Glede na vsebino 4. člena darilne pogodbe o odloženi izročitvi nepremičnin najkasneje do ukinitve krajevne skupnosti ji je bilo to tudi dejansko znano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil nagib krajevne skupnosti tudi onemogočiti z zakonom določen prevzem premoženja.

Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tak nagib nedopusten.

Toženec v pravočasnem dodatku k reviziji neutemeljeno očita sodišču druge stopnje nasprotje v razlogih sodbe na četrti strani, češ da sodišče priznava, da je bila lastnica nepremičnin Krajevna skupnost G., takoj v nadaljevanju pa da govori, da se je s sporno pogodbo razpolagalo z občinskim premoženjem. Takih razlogov v sodbi ni, saj sodišče potrjuje, da so bile nepremičnine last krajevne skupnosti, o občinskem premoženju pa govori le v okviru razlage 51. člena ZLS in torej ne trdi, da so bile sporne nepremičnine last občine. Na ostale pravno pomembne trditve v dodatku revizije je revizijsko sodišče odgovorilo že v dosedanjih razlogih.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje. V primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom je dovoljena le zoper nekatere odločbe, omejeni pa so tudi obseg revizijskega izpodbijanja in razlogi. Glede revizije proti sklepu sodišča druge stopnje ZPP v prvem odstavku 384. člena določa, da je dovoljena revizija proti takemu sklepu, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Toženec z drugo revizijo izpodbija tudi sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi njegove pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje, da se GP B. d.d. dopusti stranska intervencija na tožničini strani. Odločitev pritožbenega sodišča o meritornem obravnavanju toženčeve pritožbe je bila pravilna, saj bi v obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje ta sklep izdalo po izdaji sodbe, sicer res lahko prišlo do tega, da bi bil toženec prikrajšan pri pravici do pritožbe. Ta pomislek pa za revizijski preizkus odločitve o stranski intervenciji ne velja. Ustava Republike Slovenije v 25. členu v okviru pravice do pravnega sredstva zagotavlja pravico do rednega pravnega sredstva oziroma do pritožbe, ne pa tudi pravice do izrednega pravnega sredstva. Zato mora revizijsko sodišče vprašanje dovoljenosti te revizije presojati v okviru že navedenega prvega odstavka 384. člena ZPP. Ta presoja narekuje zavrženje revizije, saj sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje o stranski intervenciji ni sklep, s katerim se pravdni postopek konča. Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP in 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Odločitev o zavrnitvi revizije proti sodbi zajema tudi zavrnitev toženčevih priglašenih stroškov, saj toženec v postopku ni uspel. Ker tožnica z odgovorom na revizijo le ponavlja svoje navedbe iz odgovora na pritožbo, ti stroški niso bili potrebni in jih mora kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).