Jedro

Sodišče prve stopnje je (ob dejstvu, da je tožeča stranka tako v svojih vlogah, kot tudi zaslišana kot stranka ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje pri tem vztrajala), ne glede na to, da je tudi tožeča stranka sama pravno razmerje opredelila kot posojilno pogodbo, nastali spor pravno pravilno opredelilo kot spor zaradi vrnitve posojila in le v tej smeri ugotavljalo dejstva, ki so bila za odločitev v takem sporu pravnoodločilna.

Šele v pritožbenem postopku je tožena stranka pričela izrecno zatrjevati, da v resnici ni prišlo do sklenitve posojilne pogodbe zaradi nakupa traktorja (po pritožbenih trditvah naj bi tožnica svojemu pooblaščencu prikazala, da naj bi šlo za posojilo, zato je bila tožba kot da gre za posojilno pogodbo tudi zapisana - 3. odstavek na 2. strani pritožbe), ampak je bil toženi stranki denarni znesek dan zaradi pričakovane pomoči, zaradi česar odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na vrnitev posojila zavrnilo, materialnopravno naj ne bi bila pravilna. Tako ravnanje tožeče stranke v pritožbenem postopku pa je pritožbeno sodišče utemeljeno štelo za v pritožbenem postopku nedopustno spremembo tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo 3.000 DEM oziroma tolarske protivrednosti z zamudnimi obrestmi od 6.3.1989 dalje do plačila, tožeči stranki pa naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 50.680 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Plačilo zneska 3.000 DEM je tožeča stranka prvenstveno res zahtevala iz naslova posojila. Že na obravnavi dne 6.3.1992 pa je zaradi trditev tožene stranke, da naj bi šlo za darilo, podlago tožbenega zahtevka toliko spremenila, da je zatrjevala tudi, da je bil toženi stranki denar izročen zato, ker je tožeča stranka od tožene stranke pričakovala pomoč pri delu in oskrbi. Ker je med strankama prišlo do spora, je nagib glede tega, zakaj je bil denar izročen oziroma posojen, odpadel. Za uveljavitev tožbenega zahtevka je tožeča stranka lahko navedla več podlag. Zahtevek je ostal ves čas nespremenjen, saj se je ves čas nanašal na plačilo 3.000 DEM oziroma tolarske protivrednosti za 3.000 DEM. Sodišče je vezano na zahtevek, ne pa tudi na podlago. Tudi v 191. členu ZPP je določeno, da predstavlja spremembo tožbe le sprememba istovetnosti zahtevka. Ker je ta ostal ves čas nespremenjen, stališče pritožbenega sodišča, da je prišlo do spremembe tožbenega zahtevka šele v pritožbenem postopku, ni pravilno. Glede očitka pritožbenega sodišča, da tožeča stranka za utemeljenost spremenjene tožbe ni ponudila dokazov, pa bi bilo potrebno upoštevati, da so bili nekateri dokazi vendarle ponujeni, druge pa bi lahko sodišče izvedlo samo v okviru načela oficialnosti. Ob uporabi tega načela bi lahko sodišče zato samo izvedlo dokaz z izvedencem. V ostalem se tožeča stranka sklicuje na pritožbene trditve in predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (1. odstavek 186. člena ZPP).

V tožbi, ki je bila vložena dne 6.9.199, je tožeča stranka izpolnila vse zahteve iz 1. odstavka 186. člena ZPP. Izrecno je navedla, da je toženi stranki denar posodila, navedla je razloge, zakaj ga je posodila in dokaze, ki naj bi potrjevali, da je bila posojilna pogodba med pravdnima strankama dne 6.3.1992 res sklenjena. Pri trditvah, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba in da se s tožbo zahteva vrnitev danega posojila, je tožeča stranka vztrajala ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje (še na zadnji obravnavi dne 15.5.1992 je izrecno navedla, da vztraja pri tem, da je bil denar toženi stranki posojen - 1. odstavek na 4. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.5.1992), v vseh svojih vlogah, pa tudi tožnica zaslišana kot stranka je zatrjevala, da je bil znesek 3.000 DEM dan toženi stranki kot posojilo za nakup traktorja.

V pravdnem postopku je sodišče vezano na obseg tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Ta vezanost na obseg tožbenega zahtevka pa pomeni vezanost na dejansko podlago tožbe in na tožbeni predlog, saj je istovetnost tožbenega zahtevka v smislu 1. odstavka 191. člena ZPP sestavljena tako iz dejanske podlage tožbe, kot tudi iz tožbenega predloga (in ne le iz tožbenega predloga, kot zmotno trdi revizija). Ker je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je toženi stranki izročila 3.000 DEM za nakup traktorja, tožena stranka pa se ji je zavezala, da bo enak znesek po določenem času vrnila, je sodišče prve stopnje (ob dejstvu, da je tožeča stranka tako v svojih vlogah, kot tudi zaslišana kot stranka ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje pri tem vztrajala), ne glede na to, da je tudi tožeča stranka sama pravno razmerje opredelila kot posojilno pogodbo, nastali spor pravno pravilno opredelilo kot spor zaradi vrnitve posojila in le v tej smeri ugotavljalo dejstva, ki so bila za odločitev v takem sporu pravnoodločilna.

Tožena stranka je obstoj posojilne pogodbe zanikala in trdila, da ji je bil znesek 3.000 DEM podarjen. V zvezi s temi ugovori tožene stranke pa je tožeča stranka res že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da toženi stranki ni nikoli nič podarila, da tudi darilnega namena ni imela, in da bi bil denar toženi stranki lahko izročen kvečjemu zaradi pričakovane pomoči, nikakor pa ne z namenom obdaritve tožene stranke, čeprav je bil denar v resnici toženi stranki dan kot posojilo. Teh odgovorov tožeče stranke na ugovore tožene stranke tekom postopka na prvi stopnji, pa ni mogoče opredeliti kot spremembo dejanske podlage spora v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar velja še zlasti ob že navedenem dejstvu, da je tožeča stranka vse do zaključka obravnavanja pred sodiščem prve stopnje izrecno vztrajala pri trditvi, da je bil toženi stranki denar le posojen in da ga mora tožena stranka zato tudi vrniti.

Šele v pritožbenem postopku je tožena stranka pričela izrecno zatrjevati, da v resnici ni prišlo do sklenitve posojilne pogodbe zaradi nakupa traktorja (po pritožbenih trditvah naj bi tožnica svojemu pooblaščencu prikazala, da naj bi šlo za posojilo, zato je bila tožba kot da gre za posojilno pogodbo tudi zapisana - 3. odstavek na 2. strani pritožbe), ampak je bil toženi stranki denarni znesek dan zaradi pričakovane pomoči, zaradi česar odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na vrnitev posojila zavrnilo, materialnopravno naj ne bi bila pravilna. Tako ravnanje tožeče stranke v pritožbenem postopku pa je pritožbeno sodišče utemeljeno štelo za v pritožbenem postopku nedopustno spremembo tožbe.

Ostale revizijske trditve, zlasti trditve, da bi glede obsega pomoči, ki jo je tožena stranka nudila tožeči stranki, del, ki naj bi jih toženka opravila za tožnico itd., sodišče lahko izvajalo dokaze po uradni dolžnosti in tedaj ne glede na to ali jih je tožeča stranka sploh predlagala, ob pravilni presoji pritožbenega sodišča, da je do spremembe tožbe prišlo šele v pritožbenem postopku, kar pa ni dovoljeno (1. odstavek 190. člena ZPP), za odločitev niso pravnoodločilne. Zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 375. člena ZPP v zvezi s 399. členom ZPP).

Neutemeljen je tudi revizijski predlog, naj revizijsko sodišče kot revizijske trditve upošteva tudi pritožbene trditve. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le proti (pravnomočni) odločbi sodišča druge stopnje (1. odstavek 382. člena ZPP), revizijsko sodišča pa lahko preizkusi izpodbijano pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo (386. člen ZPP). Zato v revizijskem postopku trditev, ki so bile postavljene v pritožbi proti (nepravnomočni) sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče upoštevati.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).