Jedro

Tožnik, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja v Sloveniji dopolnil za ožji obseg pravic, nima pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti. Za izračun pretežnosti zavarovanja in za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti se ne upošteva doba v Švici, temveč samo doba, dopolnjena v Sloveniji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II., III. in v V. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 24. 7. 2008 in št. ... z dne 25. 2. 2008 in na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ter na povrnitev stroškov postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 24. 7. 2008 in št. ... z dne 25. 2. 2008 (I. točka izreka) in tožnika od 24. 1. 2008 dalje razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu v svojem poklicu, brez stalnih prisilnih položajev vratne in ledvene hrbtenice, brez stalnih ponavljajočih gibov obeh rok, brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kilogramov ter pravico do nadomestila za invalidnost (II. točka izreka). Obenem je tožencu naložilo, da je dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe s posebnim upravnim aktom odločiti o višini in izplačilu nadomestila za invalidnost (III. točka izreka). S IV. točko izreka je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se pri njem ugotovi od 24. 1. 2008 dalje II. kategorija invalidnosti in da se naloži tožencu, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe odloči o tožnikovih pravicah iz naslova invalidnosti II. kategorije. V V. točki izreka pa je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 362,82 EUR, v roku 8 dni, po izteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti.

Zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 310/2010 z dne 20. 12. 2011 in odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-287/10-11 z dne 3. 11. 2011 in navaja, da je tožnik pretežni del pokojninske dobe v Republiki Sloveniji dopolnil v zavarovanju za ožji obseg pravic, kar je toženec navajal ves čas postopka, sodišče pa je tudi pridobilo potrdilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje z dne 11. 2. 2013, iz katerega izhaja pojasnilo o ožjem obsegu zavarovanja. V obdobju od 1. 9. 1969 do 5. 11. 1969 (dva meseca in pet dni), v obdobju od 19. 4. 1971 do 11. 10. 1971 (pet mesecev in dvaindvajset dni) in v obdobju od 12. 10. 1971 do 24. 12. 1971 (dva meseca in dvanajst dni), to je skupaj deset mesecev in devet dni, je bil tožnik v delovnem razmerju in vključen v obvezno zavarovanje za vse primere zavarovanja. V obdobju od 19. 10. 2006 do 24. 1. 2008 (nastanek invalidnosti), to je skupaj 1 leto, 3 mesece in 5 dni, pa je bil tožnik vključen v prostovoljno zavarovanje na podlagi 7. alinee prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 za ožji obseg pravic. Glede na navedeno izhaja, da je tožnik pretežni del pokojninske dobe v Republiki Sloveniji dopolnil v zavarovanju za ožji obseg pravic. Citira osmi odstavek 34. člena ZPIZ-1 in poudarja, da zavarovanec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima pravic za primere invalidnosti, tudi ne na podlagi III. kategorije invalidnosti, ki je bila ugotovljena pri tožniku, razen do invalidske pokojnine. Za izračun pretežnosti v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se upošteva samo doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, tuja doba pa se za izračun pretežnosti ne upošteva. Tuja zavarovalna doba se namreč v skladu z mednarodnimi sporazumi upošteva v zvezi z vprašanjem seštevanja zavarovalnih dob, kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, ni pa podlaga za odmero in ugotavljanje pogojev za priznanje pravic na podlagi invalidnosti v zvezi z odločilnim pravnim dejstvom pretežnosti zavarovanja. Poleg tega tožnik z dobo, dopolnjeno v RS tudi ne izpolnjuje pogoja iz 2. alinee prvega odstavka 66. člena v povezavi z 2. alineo 68. člena ZPIZ-1, kjer je predpisan pogoj zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tožnik bi moral izpolniti pokojninsko dobo v RS, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta, kot polna leta, česar pa tožnik s pokojninsko dobo, dopolnjeno pri tožencu ne izpolnjuje. Sodišče je navedlo, da je tožnik v švicarskem zavarovanju dopolnil 35 let in da izpolnjuje pogoj iz 68. člena ZPIZ-1, za kar pa ni imelo pravne podlage. Konvencija med Republiko Slovenijo in Švicarsko konfederacijo o socialni varnosti, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, ni več veljavna. Od 1. 4. 2006 dalje do 30. 3. 2012 se na podlagi Sporazuma o prostem pretoku med Švico in državami članicami EU za države članice, ki so v EU stopile skupaj s Slovenijo uporablja Uredba 1408/71 in 574/72, po kateri lahko invalidi I., II. in III. kategorije invalidnosti uveljavijo zgolj pravico do invalidske pokojnine in sicer le, če izpolnjujejo pogoje, določene v 67. členu ZPIZ-1, ne pa drugih pravic iz naslova I. in II. kategorije invalidnosti. Zato je potrebno v tem postopku upoštevati določbe ZPIZ-1, po katerih pa tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic na podlagi invalidnosti. Očita tudi, da je sodišče prve stopnje tožniku tudi sicer napačno priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu in pravico do nadomestila za invalidnost po 91. členu ZPIZ-1. Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi, v kateri sta predmet obravnavanja odločbi toženca št. ... z dne 24. 7. 2008 in št.... z dne 25. 2. 2008, sporno pa je priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi II. kategorije invalidnosti, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. I Ps 1982/2008 z dne 12. 5. 2010, s katero je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita zgoraj navedeni odločbi toženca in se ugotovi, da je pri njem od 24. 1. 2008 podana II. kategorija invalidnosti in se naloži tožencu, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe odloči o njegovih pravicah iz naslova invalidnosti II. kategorije.

Takšno odločitev je sodišče druge stopnje s sodbo opr. št. Psp 338/2010 z dne 16. 9. 2010 potrdilo kot pravilno in zakonito, ker je štelo, da je sodišče prve stopnje imelo vso podlago za zaključek, da pri tožniku glede na spremembe v zdravstvenem stanju, ki so jih ugotovili specialisti, to je obrabnostne spremembe predvsem na vratni, v manjši meri pa tudi na ledveni hrbtenici in ugotovljeni utesnitveni nevropatiji medialnih živcev v zapestju obeh rok in opravljenem tudi operacijskem posegu in sprostitvi medialnih živcev v zapestjih, ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za 50 % ali več. Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja tožnik za delo na delovnem mestu kovinostrugarja, na katerem se zahtevajo dolgotrajne prisilne drže glave in trupa, ponavljajoče se gibe obeh rok in občasno ročno premeščanje težjih bremen, ni zmožen, še vedno pa je zmožen za drugo delo v svojem poklicu, brez stalnih prisilnih položajev vratne in ledvene hrbtenice, brez stalnih ponavljajočih se gibov obeh rok in brez ročnega premeščanja bremena do 8 kilogramov s polnim delovnim časom.

V reviziji pa je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 310/2010 z dne 20. 12. 2011 reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predvsem je poudarilo, da sodišče prve stopnje ni razčistilo vprašanja, ali se dela z ugotovljenimi omejitvami sploh še lahko uvrščajo med dela iz poklica kovinostrugarja in ali tako omejena dela ne pomenijo zmanjšanja zmožnosti za poklic kovinostrugarja za 50 % ali več in da je zato najmanj preuranjen zaključek, da pri tožniku invalidnost II. kategorije ni podana. Opozorilo pa je tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-287/10-11 z dne 3. 11. 2011, s katero je odločilo, da je določba drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1, ki nekatere zavarovance izključuje od priznavanja pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti, v neskladju z Ustavo RS. Ugotovilo je, da je v neskladju s vsesplošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave, kolikor se nanaša na osebe, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje na podlagi 7. alinee prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in izbrale zavarovanje za vse primere zavarovanja, ker za njihovo različno obravnavo ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Drugi odstavek 66. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanci iz 34. člena tega zakona pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. ali II. kategorije invalidnosti, s tem ko pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja, omejuje zgolj en kriterij, to je glede na način vključitve v obvezno zavarovanje, pomeni poseg v pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS. Ker osebam, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje po 7. alinei prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, tudi če so izbrale zavarovanje za ožji obseg pravic, pred tem pa so bile pretežni čas vključene v obvezno ali prostovoljno zavarovanje za vse primere zavarovanja, za primer invalidnosti III. kategorije ne daje nobene pravice iz invalidskega zavarovanja, je po stališču Ustavnega sodišča RS poseg prekomeren. Vrhovno sodišče RS je poleg tega poudarilo, da Ustavno sodišče RS ni zgolj ugotovilo neustavnosti navedene določbe ZPIZ-1, temveč je tudi določilo način izvršitve svoje odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja. Način izvršitve svoje odločbe je določilo zato, da bi bile zavarovancem iz 7. alinee prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, kamor sodi tudi tožnik, pravice za primer invalidnosti III. kategorije zagotovljene že v času do odprave ugotovljenega neskladja. Navedeno pomeni, da pristojni organ (organ zavoda, v sodnem postopku pa sodišče) pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti za primer invalidnosti III. kategorije, ugotavlja poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic tudi, za kakšen obseg pravic je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. V primeru, ko je bil zavarovanec zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje druge zakonske pogoje za pridobitev teh pravic. Če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, navedene pravice pridobi ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev, v primeru, da je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere zavarovanja.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodnega izvedenca spec. med. dela, prometa in športa, ki ga je še zaslišalo ugotovilo, da pri tožniku psihofizične zahteve delovnega mesta oz. poklica kovinostrugar, dovoljuje opravljanje dela na enem od dejanskih delovnih mest, v okviru kritičnega delovnega mesta, pri tem pa morajo biti upoštevane omejitve, ugotovljene na podlagi predhodno pridobljenega izvedenskega mnenja, to je mnenja dr. A. A. in da dela z omejitvijo ne pomenijo zmanjšanja delovne zmožnosti za 50 % ali več oz. da pomenijo zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %.

Takšno mnenje je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo in ga zato v celoti sprejelo. V nasprotju z določbo osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 pa je sodišče prve stopnje tožniku, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja v Sloveniji dopolnil za ožji obseg pravic, priznalo pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti. Zmotno je štelo, da se za izračun pretežnosti zavarovanja in za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti, upošteva doba v Švici. Za izračun pretežnosti v skladu s ZPIZ-1 se upošteva samo doba, dopolnjena v RS, tuja zavarovalna doba se v skladu z mednarodnimi sporazumi upošteva v zvezi z vprašanjem seštevanja zavarovanih dob, kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, ni pa podlaga za odmero in ugotavljanje pogojev za priznanje pravic na podlagi invalidnosti in ugotavljanja pretežnosti zavarovanja.

Tožnik je bil v obdobju od 1. 9. 1969 do 5. 11. 1969, to je dva meseca in pet dni, v obdobju od 19. 4. 1971 do 11. 10. 1971, to je pet mesecev in dvaindvajset dni in v obdobju od 12. 10. 1971 do 24. 12. 1971, to je dva meseca in dvanajst dni oz. skupaj deset mesecev in devet dni v delovnem razmerju in vključen v obvezno zavarovanje za vse primere zavarovanja. V obdobju od 19. 10. 2006 do 24. 1. 2008, to je do dneva nastanka III. kategorije invalidnosti, pa je bil skupaj eno leto, tri mesece in 5 dni vključen v prostovoljno obvezno zavarovanje za ožji obseg pravic. To pa pomeni, da je bil pretežni del zavarovanja zavarovan za ožji obseg in da ne izpolnjuje pogojev iz osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti.

Da je bil tožnik v Sloveniji za takšna obdobja zavarovan za vse primere zavarovanja oziroma za ožji obseg pravic, je potrdil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dopisom z dne 11. 2. 2013, s katerim je bil seznanjen tudi tožnik in nanj ni imel nobenih pripomb.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I., II., III. in V. točki izreka v skladu z določbo 5. alinee 358. člena spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 24. 7. 2008 in št. ... z dne 25. 2. 2008 ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ter povrnitev stroškov postopka, zavrnilo.