Jedro

V izpodbijani sodbi je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložena z utemeljitvijo, da naj bi se z njimi ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna. S stališča pravne kvalifikacije, kakršno je v zadevi zavzelo prvostopno sodišče, je zato moč s temi razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov polemizirati v okviru pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pravica do izjave ni bila kršena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 54.248,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2019 dalje do plačila ter tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrne pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe ključnih dokazov, predvsem zavrnitve zaslišanja tožnika in dokazov glede obstoja ter višine škode, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ni pravilno. Sodišče se je namreč dolžno opredeliti do navedb stranke le, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene1. V izpodbijani sodbi je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložena z utemeljitvijo, da naj bi se z njimi ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna. S stališča pravne kvalifikacije, kakršno je v zadevi zavzelo prvostopno sodišče, je zato moč s temi razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov polemizirati v okviru pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pravica do izjave, v kršitev katere je usmerjena gornja pritožbena navedba, ni bila kršena (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

5. Ugotovitve, da je bila v zadevi P 1026/1997 na dne 13. 3. 2003 sodna poravnava sklenjena tudi za škodo v obliki rente, pritožbeni argumenti ne morejo omajati. Izpovedba odvetnika A. A., njegove navedbe v postopku P 1026/1997, njegov lastnoročni pripis na izvensodni poravnavi z dne 6. 1. 1998, modifikacija tožbe z dne 14. 3. 2000 ter sklep z dne 16. 3. 2000, s katerim je bil ugotovljen umik tožbe, sklep VIII DoR 61/2015 z dne 9.9.2015 in naknadni sklep o zavrženju revizije z dne 8. 12. 2015, ter navedbe in ugotovitve sodišča v postopku P 682/2006 (Cp 634/2011) namreč prav v ničemer ne kažejo na zmotnost izpodbijanega zaključka. Tudi pritožbeno ni sporno, (i) da je bilo v zadevi P 1026/1997 od B. d.d. in C. d.d. po delnem umiku tožbe in izdaji sklepa o delnem umiku tožbe z dne 16. 3. 2000 zahtevano še plačilo izgube na zaslužku v višini 387.500,00 SIT in vsakomesečna renta zaradi nesposobnosti pridobitnega dela v višini 90.000,00 SIT od 1. 1. 1997, ter (II) da iz sodne poravnave, sklenjene v zadevi P 1026/1997 na dne 13. 3. 2003, izhaja, da so „s sklenitvijo sodne poravnave med pravdnimi strankami rešeni vsi spori iz te pravdne zadeve in da tožnik na račun teh od toženih strank nima več kaj terjati“. V zadevi P 1026/1997 rentni zahtevek izrecno ni bil umaknjen in se sodna poravnava z dne 13. 3. 2003 zato izrecno nanaša tudi nanj. Zgolj navedbe (ene od strank sodne poravnave) v drugih sodnih postopkih same po sebi ne morejo napotovati na drugačno razlago povsem jasnega določila v sodni poravnavi (82. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Datum, od katerega je bil s sodno poravnavo dogovorjen tek obresti, ne more kazati na to, da se sodna poravnava ne nanaša na rento. S poravnavo namreč po 1050. členu OZ stranki uredita sporna ali negotova razmerja z vzajemnim popuščanjem oziroma določitvijo vzajemnih pravic in obveznosti, pri sklenitvi sodne poravnave pa sodišče, ki sklenitev sodne poravnave dovoli, niti ne sme preverjati resničnosti zatrjevanih dejstev in presojati materialnopravne upravičenosti zahtevka (306. člen ZPP). Zgolj na podlagi dejstva, da je bil v zadevi P 682/2006 navkljub sklenjeni poravnavi tožniku prisojen rentni zahtevek, ni moč slediti tožnikovi trditvi, da o njegovem rentem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno, saj pravdno sodišče ni vezano na ugotovitve iz drugega pravdnega postopka2. Zaradi jasnosti pa gre vseeno izpostaviti, da pritožnik s trditvami, da je višje sodišče v zadevi Cp 634/2011 jasno ugotovilo, da rentni zahtevek niti z izvensodno poravnavo, niti s sodno poravnavo ni bil zajet, podaja povsem lastno interpretacijo sodbenih razlogov.

6. Zaključek prvega sodišča, da zaradi zatrjevane nevložitve tožbe na plačilo rente zoper C. d.d. še pred zastaranjem tožniku ni mogla nastati škoda, se izkaže tako za pravilnega. Povedano še drugače, zavrnitev zahtevka je materialnopravno pravilna, saj zaradi pomanjkanja obstoja vzročne zveze poslovna odškodninska odgovornosti ni podana (2. odstavek 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom OZ). Zavrnitev dokaznih predlogov, katero napada pritožba, se tako izkaže za pravilno, ker tudi v kolikor bi tožnik izkazal obstoj in višino škode, odškodninska odgovornost itak ne bi bila podana že zaradi pomanjkanja vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da dokazovanje in opredeljevanje do škode ni bistveno.

7. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

8. Tožnik mora stroške, ki so mu nastali z vložitvijo predmetne pritožbe, nositi sam, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 164. člen ZPP).

1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-373/97 z dne 22. 1. 2001, ter sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Suominen proti Finski, št. 37801/97 z dne 1. 7. 2003. 2 Tako ni moč upoštevati niti ugotovitev iz postopka Pd 546/2013 (Pdp 1627/2014), v katerem je bila tožba zoper C. d.d. na plačilo rente zavržena zaradi ugotovitve, da je bila o predmetu zahtevka že sklenjena sodna poravnava.