Jedro

V sodni praksi je enotno stališče, da lovska organizacija odgovarja le v primeru, če ne poskrbi za postavitev prometnega znaka na delu cestišča, kjer ima divjad reden oziroma običajen prehod preko ceste.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnica je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala 3. 8. 2002, ko je z avtom trčila v srno, ki je prečkala vozišče. Sodišče prve stopnje je po ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnici ni uspelo dokazati natančnega kraja nezgode.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Primarno predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku po temelju ugodeno. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je povsem jasno in dokazano, da se je nezgoda zgodila na cesti Pohanca – Brežice, celoten odsek ceste skozi naselje pa sodi v lovski revir toženke. Neskladje v dopisih policije je razčiščeno z izpovedjo tožnice. Zaradi nenatančne navedbe podatkov policije, do katere je prišlo zaradi časovne odmaknjenosti, tožnica ne bi smela trpeti škode. Da je do nezgode prišlo zaradi naleta srne, izhaja iz dopisa Policijske postaje Brežice z dne 3. 8. 2002, pričevanja tožnice in priče N. S.. Toženka v kritičnem času, niti ob izidu izpodbijane sodbe, ni poskrbela za postavitev opozorilnega znaka na cesti, ki poteka skozi njeno lovišče. Opustitev kaže na skrbnost toženke, zato njenim trditvam ni mogoče verjeti.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav v obrazložitvi sodbe ni navedena pravna podlaga, je iz razlogov sodbe povsem jasno, da je sodišče prve stopnje na podlagi 4. odst. 71. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi in o upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 25/76 in 29/86, v nadaljevanju ZVGLD) utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti (1. odst. 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Ob tem materialnopravnem izhodišču je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da mora oškodovanec, razen nastanka škode, dokazati še nedopustnost ravnanja odgovorne osebe in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo, odgovorna oseba pa se odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je ugotovitev mesta trčenja pomembna okoliščina, saj je od nje odvisna presoja vprašanja, ali je tožena stranka ravnala nedopustno. Po določbi 5. člena ZVGLD mora lovska organizacija izvajati ukrepe za preprečevanje in povračilo škode po divjadi, med te ukrepe pa spada tudi pobuda za postavitev prometnega znaka, ki opozarja na nevarnost prehoda divjadi. V sodni praksi je enotno stališče, da lovska organizacija odgovarja le v primeru, če ne poskrbi za postavitev prometnega znaka na delu cestišča, kjer ima divjad reden oziroma običajen prehod preko ceste (primerjaj II Ips 530/99, II Ips 160/2001, II Ips 212/2006). Ker je odškodninska odgovornost toženke krivdna in ne objektivna, posamičen prehod divjadi preko ceste toženki ne narekuje postavitve prometnega znaka in je zato neodločilna pritožbena navedba, da naj bi bil celoten odsek ceste v območju lovskega revirja toženke. Prometne znake je treba postaviti le tam, kjer nevarnost dejansko obstaja, sicer bi bil njihov učinek razvrednoten. Po povedanem je torej jasno, da je za presojo vprašanja, ali je toženka ravnala nedopustno, treba ugotoviti natančno mesto trčenja. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ta okoliščina med pravdnima strankama sporna. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica te odločilne okoliščine ni uspela dokazati. Oba dopisa Policijske postaje Brežice in izpovedbi zaslišanih policistov, niti v povezavi z izpovedbo tožnice ter priče N. S., sodišču prve stopnje ugotovitve kraja trčenja niso omogočile in s tem tudi ne presoje, ali gre za mesto, kjer ime divjad stalen prehod preko ceste, in bi zato morala toženka poskrbeti za postavitev ustreznih prometnih znakov. Ker tožnica ne trdi, da je o škodnem dogodku obvestila toženko, bi morala sama poskrbeti za ustrezno zavarovanje dokazov, ne le s tem, da je o dogodku obvestila policijo, ki si je po podatkih spisa ogledala le tožničin osebni avto. Ker je toženka dolžna postaviti prometni znak le tam, kjer ima divjad reden prehod preko javne ceste, in ker tožnica ni dokazala, da je do trčenja s srno prišlo v tem območju, je neodločilnega pomena tudi pritožbena navedba, da toženka še v času sojenja ni poskrbela za postavitev prometnega znaka.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na tej podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo katere od po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.