Jedro

Prima facie je vsak posel kavzalen in če stranka meni, da kavze ni, mora to dokazati. Zakonska presumpcija v tretjem odstavku 39. člena OZ nalaga dokazno breme toženki, ki zatrjuje, da posel ni veljaven, in ne tožnici, ki zatrjuje, da je veljaven. O neobstoječi kavzi govorimo le, če v pogodbi ne najdemo nobenega razloga za zavezovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo zneska 23.160,00 EUR tožnici s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka) in povrnitev njenih pravdnih stroškov v višini 1.994,02 EUR (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je tožnica že v zadevi I P 2017/2012 vtoževala plačilo iste kupnine za isti šotor, vendar zoper ... klub ... Pojasnjuje, da je bil sporni šotor donacija klubu, kar potrjuje izpovedba priče A. A. (str. 37 prepisa), 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in spis I P 2017/2012. Šotor, ki je bil neodplačno doniran, ne more biti naknadno prodan tožnici kot fizični osebi. Sodišču očita, da ni obrazložilo, zakaj je šlo le za donacijo uporabe in ne za donacijo šotora. Poudarja, da kavza na strani toženke za nakup šotora ni podana, saj v zameno ni prejela ničesar in ni logično, da bi se zavezala plačati že donirani šotor. Ni jasno, zakaj bi toženka tožnici pomagala z lažno donatorsko pogodbo. Pravni posel prodaje bi lahko sklenil le klub (kot lastnik doniranega šotora) in toženka kot kupka. Navaja, da se dopis z dne 10. 11. 2010 nanaša na šotor v lasti Javnega zavoda šport Ljubljana in ne na sporni šotor, ki se je januarja 2010 podrl pod težo snega. Pojasnjuje, da je toženka nastopala v imenu in za račun kluba. S tem v zvezi se sklicuje na izpovedbo predsednika kluba, da so člani iskali sponzorje in donatorska sredstva, na povzetek navedb tožnice, na izpovedbo J. V. (zakonitega zastopnika tožnice na str. 5) ter na IV. pripravljalno vlogo tožnice v postopku P 2017/2012, da je tožnica vodila posle kluba, se dogovarjala in sklepale posle v imenu in za korist kluba. Opozarja, da ne drži zapis sodišča, da je toženka sama postavila šotor, saj je potrebno soglasje lastnika zemljišča in toženka pri sestanku z občino ni sodelovala. Poudarja, da iz dopisa 10. 11. 2008 izhaja, da se toženka le načeloma strinja z anuitetnim načrtom, kar pomeni, da soglasja ni bilo, oziroma, da je toženka sprejem obveznosti z nečim pogojevala. Toženka je v dopisu izpostavila pogoje, ki naj jih nasprotna stranka izpolni, in govorila o plačilu fizični osebi, kar je sodišče spregledalo. Sodišče se ni opredelilo do vsebine dopisa, da se kupnina poravna z dolgom tožnice do kluba, niti do trditev toženke, da je le fizična oseba upravičena za plačilo. Prav tako se ni opredelilo do izjave tožnice županu, da je šotor doniran, niti do trditev toženke, da z anuitetnim načrtom ni bila seznanjena, oziroma do njenih razlogov, zakaj anuitetnega načrta ni podpisala, temveč je štelo dopis 8. 11. 2008 za verodostojen, čeprav se sklicuje na neobstoječ načrt. Iz obrazložitve nenazadnje ni razvidno, kaj sodišče šteje za anuitetni načrt, saj ta ni bil predložen. Tudi listina z oznako I. – vračila šotorov je enostranska in posledično neverodostojna, sodišče pa se ni opredelilo do trditev toženke, da zneskov za šotor ni plačala. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje oziroma zavrnitev tožbe, podredno vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sklicevanje na postopek I P 2017/2012, v katerem je tožnica od kluba zahtevala plačilo iste kupnine za isti šotor, je neutemeljeno. Ne gre namreč za obstoj druge pravde z istim zahtevkom med istimi strankami, zaradi česar o litispendenci ni mogoče govoriti (tretji odstavek 189. člena ZPP). Dva spora sta identična le, če sta podani tako objektivna istovetnost (v obeh pravdah sta istovetna tožbena zahtevka) kot tudi subjektivna istovetnost (v obeh pravdah nastopata isti stranki). Prav tako toženka ne more uspeti zgolj z navajanjem hipotetične možnosti, da bi tožnica po pritožbi uspela z zahtevkom zoper klub in s tem prišla do dvakratnega poplačila iste terjatve. Sklicevanje tožnice na hipotetične domneve, kako bo odločeno v pritožbenem postopku, namreč ni pravno upoštevno, zaradi česar se pritožbeno sodišče do teh trditev ni opredeljevalo.

6. Neprepričljive so nadalje pritožbene navedbe, da je bil šotor, katerega plačilo vtožuje tožnica, doniran klubu, zaradi česar toženka meni, da predmet dogovora med pravdnima strankama nima kavze. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi bil šotor doniran klubu, temveč je navedla, da je šlo le za donacijo uporabe. Zato pritožbeno pojasnjevanje, da je šotor predstavljal donacijo (in ne le donacijo uporabe), predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo oziroma se do teh navedb ni vsebinsko opredeljevalo. Dodati velja, da v 12. točki obrazložitve sodišče ni sprejelo zaključka, da je šlo za donacijo šotora klubu, temveč je le povzelo izpovedbo prič. Tudi sicer trditve o neobstoju kavze ne zdržijo resne presoje. Prima facie je vsak posel kavzalen in če stranka meni, da kavze ni, mora to dokazati. Zakonska presumpcija v tretjem odstavku 39. člena OZ nalaga dokazno breme toženki, ki zatrjuje, da posel ni veljaven in ne tožnici, ki zatrjuje, da je veljaven. O neobstoječi kavzi govorimo le, če v pogodbi ne najdemo nobenega razloga za zavezovanje(1). Opozarjanje, da toženka ni ničesar prejela v zameno (v smislu nasprotne izpolnitve) ne pomeni odsotnosti kavze. Podlage namreč ni mogoče enačiti s tem, da mora biti izpolnitev dvostranska (saj obstajajo tudi enostransko zavezujoči pravni posli), temveč je bistvo, da mora imeti vsaka pogodba dopustno podlago. Kavzo je nenazadnje mogoče razbrati iz dopisa 10. 11. 2010 (priloga A9), iz katerega izhaja, da je tožnica za toženko opravila vrsto uslug, ki so bile vzajemne, iz izpovedbe predsednika kluba, ki je povedal, da so člani iskali sponzorska sredstva in donacije, ter predvsem iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožnice, ki je povedal, da mu je toženka omenila možnost nakupa šotora za potrebe kluba, poiskala šotor in ga prosila za finančno pomoč, ter pojasnil, da so bili pogovori bolj prijateljski in zato bolj neformalni od pričakovanega (list. št. 5, 3. odstavek na 2. strani zapisnika).

7. Sodišče prve stopnje je zaključek, da se je toženka samostojno zavezala toženki odplačati šotor, utemeljilo na listinskih dokazilih, in sicer z dopisoma z dne 10. 11. 2008 (priloga A7) in 10. 1. 2010 (priloga A9), ki ju je sestavila toženka in potrjujeta njeno zavezo odplačati šotor, ter z izpovedbo zaslišanih prič. Pritožbene trditve ne vzbujajo nobenih pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, na katero se opira izpodbijana sodba. Toženka je v dopisu 10. 11. 2008 samostojno, v lastnem imenu (in ne v imenu kluba), zapisala, da se načeloma strinja z anuitetnim načrtom in se je z direktorjem tožnice dogovorila šotor obročno odplačati po 500 EUR v gotovini. Voljo toženke potrjuje dopis 10. 1. 2010, da se zaveda, da je treba šotor odplačevati. Ker se toženka v dopisu 10. 11. 2008 sama sklicuje na anuitetni načrt in navaja, da z njim načeloma soglaša, so neprepričljive pritožbene navedbe, da z njim ni bila seznanjena. Oba dopisa torej potrjujeta, da je toženka kot fizična oseba podala izjavo, s katero se je osebno zavezala obročno, v gotovini, plačati kupnino za šotor, in sicer v obrokih po 500 EUR do končnega plačila. Da se je toženka zavezala odplačati šotor oziroma da je toženka plačevala obroke za nakup šotora potrjuje tudi izpovedba T. V. (na list. št. 170, 171 spisa P 207/2012 v prilogi C2), ki je opisala potek plačila in povedala, da je toženka prišla v pisarno tožnice, izročila denarni znesek, ki ga je priča zaprla v kuverto. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sta dopisa izvzeta iz konteksta, ker naj bi se dopis 10. 1. 2010 nanašal na drug šotor, saj teh trditev pritožnica ni izkazala. Dokazno breme glede obstoja drugega šotora je bilo namreč na toženki, vendar v dokaz svojim navedbam ni predlagala nikakršnih listinskih dokazil, temveč le zaslišanje priče A. A. Ravno nasprotno se je prvostopenjsko sodišče na podlagi njegove izpovedbe prepričalo (31. točka obrazložitve in list. št. 74), da je bil šotor le en sam(2). Prvostopenjsko sodišče je ugotovitev, da je toženka nastopala v svojem imenu, oprlo tudi na izpovedbo predsednika kluba, ki je povedal, da so člani kluba delovali v svojstvu pridobivanja donatorskih sredstev, vendar se je v konkretnem primeru toženka samostojno zavezala šotor obročno odplačati (list. št. 75-77(3)). Zato je neutemeljeno tudi opozarjanje toženke, da iz drugega odstavka dopisa 10. 11. 2008 izhaja, da naj bi se kupnina poravnala z dolgom tožnice do kluba, saj toženka ni imela pristojnosti za pobot terjatve za plačilo šotora v škodo kluba. Da je bila do plačila za šotor upravičena tožnica (in ne fizična oseba), potrjuje kupoprodajna pogodba (priloga A6), saj je lahko sopogodbenik prodaje šotora zgolj tožnica kot lastnica) šotora.

8. Očitek sodišču prve stopnje, da se ni izreklo do toženkinih razlogov za nepodpis anuitetnega načrta in njegovega nastanka, do sestanka pri županu glede postavitve šotora, na katerem toženka ni sodelovala, in do županu podane izjave direktorja tožnice, da se šotor donira, ne predstavlja napake, ki bi pomenila absolutno bistveno kršitev procesih določil iz 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi lahko zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka le, če ne bi obravnavalo kakšne bistvene dejanske navedbe tožnice, ki zadeva odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Vsekakor se sodišču ni treba ukvarjati z nepomembnimi dejanskimi navedbami, ki se izkažejo kot nerelevantne(4).

9. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena(5).

10. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožnica, ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato tudi toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): glej P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, 2003, str. 311, 312. Op. št. (2): A. A. je namreč vprašan, ali je bil sporni šotor zaradi snega januarja 2010 porušen, oziroma, ali je občina po tem obdobju dala drug šotor klubu, odgovoril, da se ne spomni, da bi bil drug šotor.

Op. št. (3): F. L. je povedal, da se toženka ni mogla dogovarjati, da klub plačuje (str. 42 prepisa), da samo predsednik podpisuje pogodbe (str. 44), da toženke ni pooblastil za sklenitev pogodbe in da je toženka nastopala kot fizična oseba (str. 45, 46).

Op. št. (4): Glej tudi sodbo VSRS III Ips 54/2013, 16. točka obrazložitve Op.št. (5): Tako se ni opredeljevalo npr. do navedb, da tožnica ni upoštevala davčnih predpisov, ker račun za nakup šotora ni zaveden v poslovnih knjigah, da je toženka lahko pridobivala donatorska sredstva za račun kluba, da toženka na sestanku pri županu ni sodelovala in glede izjave direktorja tožnice, da je šotor doniral.