Jedro

Tožnik ni upravičen do zavarovalnine (na podlagi kasko zavarovanja) zaradi požiga vozila s strani neznanega storilca. Splošni pogoji namreč določajo, da je zavarovalno kritje izključeno v primeru zlonamernih ali objestnih ravnanj tretjih. Takšno pogodbeno določilo je jasno in se zato uporablja tako, kot se glasi. Glede na navedeno zavarovanec pri sklepanju tudi ni mogel biti zaveden, kar bi sicer lahko bil razlog za ničnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 28.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 7. 2008 dalje do plačila.

2. Tožnik se v pritožbi proti sodbi sklicuje na vse pritožbene razloge, ki so opredeljeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Poudarja, da je vzrok uničenja vozila podtaknjen požar, tožena stranka pa podtaknjen požar zamenja za požig, ki naj ne bi bil krit zaradi zavarovalne izključitve. Sodišče bi moralo ugotoviti na podlagi pravne presoje pogojev za kasko zavarovanje ter celotno ugotovljenega dejanskega stanja, da je tožnik utemeljeno menil, po svojem subjektivnem prepričanju, kar je skladno povprečno razumnemu potrošniku, ki sklepa kasko zavarovanje, da je s sklenitvijo polnega kasko zavarovanja zavaroval tudi nevarnost požara za primer namernega dejanja in sicer po pogojih kaska C1 oziroma C3. Tožnik je bil prepričan, da ima s tem zavarovane vse rizike. Oglaševanje tožene stranke pri sklepanju zavarovanja avtomobilskega kaska je zavajajoče. Sodišče je pristransko, arbitrarno in brez pravega argumenta zaključilo, da so splošni pogoji jasni in da je nedvoumno določeno, da škoda na zavarovanem vozilu, ki je nastala zaradi požiga ali eksplozije eksplozivnih teles (za razliko od drugih eksplozij), ni krita. Glede na oglaševanje tožene stranke ter e-mail sporočilo zastopnika tožene stranke M. S., sodišče takšnega zaključka ne bi smelo ugotoviti. Nejasno določilo bi bilo potrebno razlagati v korist tožnika. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ko tožnika in priče M. S. ni zaslišalo ter posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Napačen je tudi zaključek sodišča, da izključitev kritja za posamezno nevarnost, ki poleg tega predstavlja še zelo neobičajno nevarnost za nastanek škode na zavarovanem vozilu, ne nasprotuje namenu zavarovalne pogodbe, ker da je sodišče ocenilo, da na podlagi življenjskih izkušenj namerni požigi vozil ne predstavljajo običajne nevarnosti v okviru zlonamernih in objestnih dejanj tretjih oseb, ki bi jo imel povprečni potrošnik v mislih, ko sklepa kasko zavarovanje. Tožnik je prepričan, da pri nakupu avtomobila večje vrednosti vsak izmed potrošnikov pomisli tudi na namerno in popolno uničenje avtomobila, pri čemer do uničenja z zlonamernim dejanjem pride tudi z ognjem. Tožnik zato vztraja, da bi moralo sodišče pravilno uporabiti določilo 83. člena OZ ter opozarja na določilo 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov, ki določa, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika ter da so takšni pogodbeni pogoji nični.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri odločitvi je pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere nakazuje pritožba, niti drugih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5. Zmotno je stališče tožeče stranke, na katerem vztraja tudi v pritožbi, o nejasnih določilih Splošnih pogojev za kasko zavarovanje vozil 01 – AKA - 01/07 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki opredeljujejo obseg kritja v primeru požara in posebnih dogodkov, ki so posledica zlonamernih ali objestnih dejanj tretjih oseb (drugi odstavek 2. člena/C1 in C3). O tem je sodišče prve stopnje navedlo obširne in pravno utemeljene razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih zato glede na pritožbene trditve le kratko povzema. V zavarovalni pogodbi in Splošnih pogojih, ki so njen sestavni del, je dopusten tudi dogovor, da je zavarovalnica dolžna povrniti le nekatere od pravno priznanih škod (zavarovane nevarnosti), ter da so določene tudi izključitve pri kritju škod. Tožnik zahteva plačilo zavarovalnine zaradi uničenega vozila, vzrok je nameren požig vozila s strani neznanega storilca, kot je pojasnil v tožbi. Takšen vzrok nastanka škode pa jasno in nedvoumno pomeni izključitev kritja glede na določilo 14. člena Splošnih pogojev, v povezavi s 3. in 6. točko drugega odstavka 2. člena C1 in C3, kjer so natančno opredeljene izključitve pri kritju. Vzrok uničenja vozila je mogoče opredeliti le kot požig, četudi ga tožnik v pritožbi označi kot „podtaknjen požar“. Navedene določbe Splošnih pogojev so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča jasne in jih je treba uporabiti tako, kot se glasijo (82. člen OZ). Pravilnih razlogov sodbe o tem ne morejo omajati trditve, da tudi zavarovalni zastopnik tožene stranke ne razume vsebine pogojev, ker to iz listinskih dokazov v spisu ne izhaja in tudi ni pravno pomembno, prav tako ne trditev, da naj bi bile spletne strani, s katerimi tožena stranka oglašuje pogoje za kasko zavarovanje, zavajajoče. 6. Zmoten je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo šteti določila Splošnih pogojev za nična glede na določilo 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov, češ da so do potrošnikov nepoštena in zavajajoča. Kot je že zgoraj pojasnjeno, je izključitev kritja v primeru požiga tako jasno določena, da bodoči sklenitelj zavarovalne pogodbe ne more biti zaveden, niti ne gre v tem primeru za takšne pogodbene pogoje, ki bi bili nepošteni do potrošnika.

7. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.