Jedro

Eventualno prepričanje sodišča, da je imela tožnica v relevantnem obdobju dovolj denarnih sredstev za preživljanje, sodišča ne odvezuje obveznosti, da izvede dokaz, s katerim tožnica želi dokazati ravno nasprotno. Drugačno stališče pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki stranki jemlje možnost obravnavanja pred sodiščem.

Tožnica utemeljeno navaja, da dokazna ocena sodišča predstavlja nekritično povzemanje navedb toženca, ter ji utemeljeno očita manjko lastne argumentacije. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja je pomembno, da stranka, tudi če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, da jih ni prezrlo. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do pravno pomembnih navedb tožnice, razlogov za to pa ni utemeljilo. Posledično sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, dokazna ocena pa ne ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) na plačilo preživnine za nepreskrbljenega zakonca (II. točka izreka) in ji naložilo povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke (toženca, III. točka izreka).

2. Zoper sodbo, t.j. II. in III. točko izreka odločbe,1 se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku2 pritožuje tožnica. Uveljavlja tudi kršitve enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS (URS), pravice do enakega varstva iz 22.člena URS, pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu naloži plačilo vseh stroškov, vključno s pritožbenimi stroški. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo (II. in III. točko izreka odločbe) razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

Tožnica navaja, da je sodišče storilo relativno bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve ter absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko ni izvedlo materialnega procesnega vodstva. Če bi bila tožba nesklepčna, bi moralo namreč sodišče prve stopnje na to pomanjkljivost tožnico opozoriti.

Razpravljajoči sodnik ni bil nepristranski in objektiven, izpodbijana sodba pa je arbitrarna in samovoljna. Na to kaže celotna obrazložitev sodbe, v kateri se v celoti pritrjuje toženčevim trditvam in pravnim stališčem, pri čemer sodišče ne uporabi lastne pravne argumentacije. Na to kaže dejstvo, da sodišče ni upoštevalo, niti se ni opredelilo do trditev tožnice, da si je morala denar za preživetje redno sposojati od mame A. A. in da so denarna sredstva, ki so razvidna iz bančnih izpiskov, v resnici posojila. Dokazni predlog z zaslišanjem tožnice in priče A. A. je sodišče zavrnilo zgolj z navedbo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno z že izvedenimi dokazi. Pri tem pa ni pojasnilo, zakaj ta dokazni predlog ni relevanten, s čimer je kršilo tožničino pravico do izjave oziroma kontradiktornosti postopka.

Zmotno in protispisno je navajanje sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da na dan prenehanja življenjske skupnosti 28. 3. 2019, na dan vložitve nasprotnega predloga 9. 12. 2019 in ves čas vmes ni imela sredstev za preživljanje. Za navedena obdobja je namreč predložila ustrezne bančne izpiske in ne drži, da bančnih izpiskov za marec in december 2019 ni predložila. Dokazna ocena sodišča, da tožnica prikriva delo na črno, je zmotna. Sodišče ni upoštevalo, da je imela tožnica na dan 28. 3. 2019 na bančnem računu 15,19 EUR, na dan 9. 12. 2019 pa je bilo njeno stanje na bančnem računu zgolj 90,81 EUR. Naslednjega dne (in večkrat v mesecu decembru 2019) je prejela posojilo matere, do česar pa se sodišče ni opredelilo in resničnosti trditev ni ugotavljalo.

Sodišče se ni opredelilo do tega, ali denarna socialna pomoč, ki jo je tožnica začela prejemati 8. 4. 2020, pomeni, da je nepreskrbljeni zakonec brez sredstev za preživljanje. Med drugim je povsem nekritično povzelo stališče toženca, da lahko tožnica stanovanjsko hišo, v kateri prebiva sama in na kateri ima upravičenje (na skupnem premoženju), oddaja. Namen preživnine za nepreskrbljenega zakonca je namreč varovanje zakonca, ki se po razpadu življenjske skupnosti znajde v eksistenčni stiski. Sodišče bi zato moralo tožničin zahtevek presojati tudi v smislu 102. člena Družinskega zakonika,3 ki ureja preživnino za krajši čas (do ureditve življenjskih razmer).

Sodišče tudi ni ugotavljalo, kdaj je življenjska skupnost med pravdnima strankama razpadla, saj so v spisu nasprotujoče si trditve. Tožnica je zatrjevala, da je bilo to 8. 3. 2019, toženec pa je zatrjeval datum 28. 3. 2019. Nadalje tudi ni upoštevalo in se ni opredelilo do trditev, ali zatrjevano zdravstveno stanje tožnice (možganska kap in pojav avtoimunih bolezni) pomeni, da tožnica posledično brez svoje krivde ni zaposlena. Nenazadnje sodišče ni upoštevalo in se ni opredelilo do zmožnosti toženca, da prispeva preživnino. Glede na vse navedeno pa v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka toženca.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Toženčevo stališče, izraženo v odgovoru na pritožbo, o tem, da je tožnica z delno pritožbo vložila neobstoječe pravno sredstvo, je napačno. Tožnica je navedla, da vlaga delno pritožbo oz. se je pritožila zoper del odločbe sodišča prve stopnje. Tudi sicer pa napačno poimenovanje pravnega sredstva stranki ne škoduje.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo obveznost po materialnem procesnem vodstvu, ki mu ga nalaga 285. člen ZPP, ko tožnice ni pozvalo k dopolnitvi trditev in predložitvi ustreznih dokazil o neobstoju sredstev za preživljanje (nato pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti), ni utemeljen. Posledično v zvezi s tem tudi ni utemeljen očitek o relativno in absolutno bistveni kršitvi določb ZPP ter o kršitvi ustavne pravice do enakosti iz 22. člena URS.

Na pomanjkljivosti tožbe je v več pripravljalnih vlogah in na samem naroku za glavno obravnavo opozoril toženec, sodišče pa je po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo strankama omogočilo 15 dnevni rok za odgovor na vse podane navedbe nasprotne stranke, ter s tem tožnici omogočilo, da pravočasno navede vsa pravno relevantna dejstva in zanje ponudi dokaze. Materialno procesno vodstvo sodišča ni neomejeno, ampak je določeno v sorazmerju z vlogo vseh subjektov v postopku in z upoštevanjem temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen URS). Slednje pomeni, da to tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.4

8. Pritožbena navedba glede (ne)ugotavljanja datuma razpada življenjske skupnosti med pravdnima strankama, ni utemeljena. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 39. točki obrazložitve sodbe, tožnica ugotovljenega datuma (28.3.2019) do zadnje vloge ni prerekala. Zadnje pripravljalne vloge tožnice z dne 7.12.2021 pa sodišče zaradi prekluzije ni upoštevalo.5

9. Tudi po oceni sodišča druge stopnje pa je zaključek sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe nepravilen, saj so bile potrebne trditve podane oziroma so bila ustrezna dejstva zatrjevana.6 Poleg tega tožnica utemeljeno navaja, da je sodišče dokazna predloga z zaslišanjem tožnice in predlagane priče7 zavrnilo zgolj s pavšalno navedbo, da sta nepotrebna, ker je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno z že izvedenimi dokazi (listinami). V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo predlaganega dokaza, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi (nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza). Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti jasno razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga, bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Ne zadošča, da sodišče navede, da je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno in da so dokazi nepotrebni, temveč mora pojasniti in argumentirati razloge za takšno stališče, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo.

Tožnica je zatrjevala, da si od aprila 2019 sposoja denar za pokrivanje bivalnih in drugih stroškov, saj sama nima dovolj sredstev za preživljanje. S predlaganimi dokazi, zlasti zaslišanjem priče A. A., je želela dokazati, da sama ni razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi za preživljanje ter da so različni 'prilivi', ki so vidni na bančnih izpiskih v relevantnem obdobju (zlasti decembra 2019) posojena sredstva (ravno nasprotno, kot je trdil toženec in kot je ugotovilo sodišče, da kažejo na prikrivanje dela na črno in s tem obstoj denarnih sredstev za preživljanje). Pavšalni argument, da je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno in da dokazi niso potrebni glede na listinske dokaze, bi prišel v poštev le v primeru, če bi bilo s temi dokazi že ugotovljeno tisto, kar je tožnica želela dokazati. Ne velja pa tudi obratno. Eventualno prepričanje sodišča, da je imela tožnica v relevantnem obdobju dovolj denarnih sredstev za preživljanje, sodišča ne odvezuje obveznosti, da izvede dokaz, s katerim tožnica želi dokazati ravno nasprotno. Drugačno stališče pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki stranki jemlje možnost obravnavanja pred sodiščem.8 Zavrnitev s strani tožnice predlaganih dokazov ob obrazloženem predstavlja uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Utemeljen je tudi očitek, da je sodišče (v 37. točki obrazložitve) zmotno navedlo, da tožnica ni predložila bančnega izpiska za mesec december 2019. Iz spisovnih podatkov jasno izhaja, da je predmetni bančni izpisek priložen pod prilogo A27, sodišče prve stopnje pa ga v dokazni oceni ni upoštevalo, čeprav se nanaša neposredno na obdobje, za katerega je sodišče zaključilo, da tožnica ni dokazala, da denarnih sredstev za preživljanje ne bi imela.

11. Nenazadnje tožnica utemeljeno navaja, da dokazna ocena sodišča predstavlja nekritično povzemanje navedb toženca ter ji utemeljeno očita manjko lastne argumentacije. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja je pomembno, da stranka, tudi če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, da jih ni prezrlo.9 Sodišče se v sodbi ni opredelilo do pravno pomembnih navedb tožnice,10 razlogov za to pa ni utemeljilo. Posledično sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, dokazna ocena pa ne ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP11, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo (v II. in III. točki izreka odločbe) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je namreč storilo ugotovljeni absolutno bistveni kršitvi določb postopka, ki jih glede na njihovo naravo sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP), ker bi bilo s tem prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe, pri čemer to sodišče ocenjuje, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ( drugi odstavek 354. člena ZPP).

V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve, dopolniti dokazni postopek z izvedbo dokazov, ki jih je v zvezi z odločilnimi dejstvi predlagala tožnica ter upoštevati (že) priložena (in spregledana) dokazila (A27), ugotoviti odločilna dejstva in izdelati dokazno oceno v skladu z metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Pri tem bo moralo zadevo bolj celovito presoditi in se kritično opredeliti do navedb obeh pravdnih strank. V okviru dokazne ocene se bo moralo, poleg do zgoraj navedenih trditev o posojanju denarnih sredstev (in posledično zatrjevanja neobstoja sredstev za preživljanje), med drugim opredeliti tudi do vprašanja, kaj dejansko pomeni tožničino upravičenje na skupnem premoženju – torej, ali lahko tožnica s premoženjem prosto razpolaga in si z njim zagotovi sredstva za preživljanje.

13. Ker je bila potrebna razveljavitev sodbe iz že navedenih razlogov, na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Zoper sklep v I. točki izreka se tožnica ne pritožuje in je že pravnomočen. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Uradni list RS, št. 15/17 s spremembami; v nadaljevanju DZ. 4 Glej sodbo in sklep III Ips 46/2010. 5 Sodišče prav tako ni upoštevalo dokazil, ki so bila priložena zadnji, 4. pripravljalni vlogi (priloge A71-75), kot je obrazložilo v 34. točki obrazložitve. Sodišče druge stopnje še dodaja, da tudi k navedeni vlogi, kljub zatrjevanju tožnice, bančna izpiska za mesec marec in april 2019 nista bila priložena. 6 Tožba je nesklepčna, če iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje pa je (ne)sklepčnost zmotno vezalo zlasti na nepodanost dokazov. 7 Priča A. A. je bila predlagana, da izpove, da je tožnici posojala denarna sredstva, ki naj bi bila deloma prikazana na bančnih izpiskih. 8 Glej Sklep II Ips 720/2003. 9 Tako VSL sklep I Cp 811/2014, odločba Ustavnega sodišča RS Up 373/97. 10 Zatrjevanih posojil, nezmožnosti unovčenja skupnega premoženja, delovne nezmožnosti, itd. 11 Dokazna ocena zgolj nekritično povzema navedbe toženca, pri čemer argumentacije sodišča skladno z 8. členom ZPP, ni zaznati.