Jedro

Tožena stranka je izpodbijano odločbo utemeljila na obrazložitvi odločbe CSD, ki je bila izdana pred izdajo javne listine, ki je potrjevala, da tožeča stranka živi v družinski skupnosti s svojo ženo. Glede na navedeno razhajanje je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka s tem, ko tožeče stranke ni seznanila z navedeno ugotovitvijo ter ji ni dala možnosti, da se o tej ugotovitvi in dokazih izjasni ter predloži nasprotne dokaze.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 601/2014-10 z dne 9. 1. 2015 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je dne 15. 10. 2014 vložila tožeča stranka za pravno svetovanje in zastopanje ter plačilo stroškov cenilca gradbene stroke v zadevi P 215/2010 Okrožnega sodišča v Kopru.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedlo, da iz spisovnih podatkov izhaja, da je prosilec državljan Republike Italije s stalnim prebivališčem v RS. V prošnji je kot družinskega člana navedel in tudi priložil dokazilo za ženo A.A.. Iz odločbe CSD Sežana z dne 2. 10. 2014 pa izhaja, da prosilec ni več v življenjski skupnosti z A.A. in ni več dejansko povezan z družino, zato je ni mogoče upoštevati kot družinskega člana. Ugotovilo je, da znaša povprečni mesečni dohodek prosilca 878,54 EUR in presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, to je 538,40 EUR, zato je zaradi neizpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp) po 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnilo.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja, vztraja pri tem, da je potrebno upoštevati A.A. kot družinskega člana, za kar prilaga potrdilo iz gospodinjske evidence ter v dopolnitvi svoje vloge tudi odločbo CSD Sežana št. 1231-107/13/0 z dne 5. 2. 2015, iz katere izhaja navedeno dejstvo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je po uradni dolžnosti pridobila odločbo Centra za socialno delo Sežana iz katere izhaja, da sta do denarne socialne pomoči upravičeni A.A. in B.B., in sicer v višini 484,56 EUR mesečno za čas od 10. 1. 2014 do 31. 3. 2015. V obrazložitvi navedene odločbe je bilo ugotovljeno, da se tožeča stranka ne upošteva kot zakonec vlagateljice v življenjski skupnosti, ker ni več dejansko povezana z družino in se je začel postopek za razvezo zakonske zveze. Če bi tožena stranka pri dodelitvi bpp kot družinskega člana upoštevala A.A., bi to povzročilo zlorabo pravic, ki jih A.A. ima na podlagi 36. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da se v upravnem spisu nahajata listini, ki izkazujeta različno dejansko stanje. Tožeča stranka je prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči priložila javno listino z dne 13. 10. 2014, iz katere izhaja, da je tožeča stranka prijavljena v gospodinjski skupnosti s svojo ženo A.A. Iz obrazložitve odločbe CSD Sežana z dne 2. 10. 2014, ki je ravno tako del upravnega spisa, pa izhaja, da tožeča stranka ne živi v življenjski skupnosti s svojo ženo.

Organ, ki je pristojen za odločanje o brezplačni pravni pomoči, je dolžan v primeru, če zakon ne določa drugače, postopati po Zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je temeljno načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP), ki določa, da mora organ strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Prav tako mora organ dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (načelo zaslišanja strank, 9. člen ZUP). V skladu s tem je treba strankam pred izdajo odločbe v upravnem postopku zagotoviti pravico do zaslišanja, do seznanitve z rezultati ugotovitvenega postopka, do navajanja dejstev, ki so v njeno korist ter do predlaganja dokazov. Postopanje v nasprotju z navedenimi določbami pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po določbi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo utemeljila na obrazložitvi odločbe Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD), ki je bila izdana pred izdajo javne listine, ki je potrjevala, da tožeča stranka živi v družinski skupnosti s svojo ženo. Glede na navedeno razhajanje je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka s tem, ko tožeče stranke ni seznanila z navedeno ugotovitvijo ter ji ni dala možnosti, da se o tej ugotovitvi in dokazih izjasni ter predloži nasprotne dokaze. Organ lahko po skrajšanem ugotovitvenem postopku takoj odloži v zadevi le, če se ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev v upravni stvari ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo ali zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi, ni potrebno opraviti nobenega dejanja (Filip Androina, Erik Kerševan, Upravno procesno pravo str. 309). Glede na to, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala na podlagi dokazov, ki se medsebojno izključujejo, niso izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

Po določbi 214. člena ZUP mora organ, ki odloča o kakšni pravici ali obveznosti stranke, v obrazložitvi odločbe med drugim poleg kratke obrazložitve strankinega zahtevka tudi navesti dejansko stanje, dokaze na katere je to oprto, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo odločitev o izreku odločbe ter razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj pri svoji odločitvi ni upoštevala potrdila iz gospodinjske evidence, ki nosi kasnejši datum, kot odločba CSD, saj je zgolj povzela del obrazložitve odločbe CSD. Takšna obrazložitev pa ne ustreza standardom obrazložitve upravne odločbe. Zgolj sklicevanje na obrazložitev odločbe CSD ne zadošča standardom po argumentirani obrazložitvi, saj taka odločba stranki ne zagotavlja učinkovitega pravnega varstva, prav tako pa sodišče ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločbe. Navedena kršitev pa po določbi drugega odstavka 237. člena ZUP pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

Po vsem navedenem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki, da opravi ponoven postopek.