Jedro

Po določbi prvega odstavka 39. člena ZPP se v primeru, če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Po drugem odstavku 41. člena ZPP pa se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, določi pristojnost (vrednost) po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker gre v spornem primeru za tri tožnike v navadnem sosporništvu, je treba vrednost spornega predmeta obravnavati za vsakega tožnika posebej (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP), enako pa velja tudi za nasprotno tožbo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in odločilo, da jim je tožena stranka dolžna plačati iz naslova regresa za letni dopust zneske 327.978,00 SIT (tožniku C.), 374.439,00 SIT (tožniku G.) in 163.989,00 SIT (tožniku O.), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od zapadlosti posamezne dajatve dalje, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika O. za plačilo regresa za letni dopust v znesku 102.000,00 SIT, prav tako pa je zavrnilo tudi zahtevek nasprotne tožbe, po kateri bi moral toženi stranki plačati tožnik C. odškodnino v znesku 184.400,00 SIT s pripadki, tožnik G. 124.600,00 SIT s pripadki in tožnik O. znesek 172.900,00 SIT s pripadki, zakonite zamudne obresti od zneska 300.000,00 SIT za čas od 10.3.1998 do 18.4.1998 ter ji povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da so se tožniki odpovedali regresu za letni dopust 1996 in 1997 in da je tožena stranka v nasprotju z ugotovitvijo sodišča predlagala vse potrebne dokaze, da bi se to lahko ugotovilo. Pri tem je izrecno vztrajala na stališču, da je možna tudi ustna odpoved pravici do regresa. Zmotna je bila ugotovitev finančnega stanja tožene stranke v letih 1996 in 1997. V izpodbijani sodbi se sodišče ni opredelilo do graje nejasnosti v sodbi sodišča prve stopnje. Ne soglaša z zaključki sodišča v zvezi z nasprotno tožbo, saj ni predpisan noben postopek, za uveljavitev odškodninskega zahtevka. Sam temelj odškodninske odgovornosti je podan, višina škode pa je določena v pavšalnem znesku. Tožena stranka ne soglaša niti s sklepom o odmeri stroškov. Zato je predlagala, da se reviziji ugodi in se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o vročeni reviziji ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe, navajala, da zaradi prenizkega zneska revizija ni dopustna, zato je predlagala zavrženje revizije.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98) je tudi v delovnih sporih, če gre za premoženjski zahtevek, zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija v primerih, ki jih dopušča ZPP.

Po določbi prvega odstavka 39. člena ZPP se v primeru, če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Po drugem odstavku 41. člena ZPP pa se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, določi pristojnost (vrednost) po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker gre v spornem primeru za tri tožnike v navadnem sosporništvu, je treba vrednost spornega predmeta obravnavati za vsakega tožnika posebej (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP), enako pa velja tudi za nasprotno tožbo.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sklepa) ne presega 1,000.000,00 SIT. Ker v obravnavani zadevi vrednost posamezne uveljavljane denarne terjatve tožeče stranke zoper nobenega tožnika ne presega z zakonom določenega zneska, enako pa je tudi z nasprotno tožbo, pri čemer se po določbi prvega odstavka 39. člena ZPP kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka, za vsebinsko obravnavo revizije ni izpolnjen zahtevan pogoj.

Revizijsko sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določb 377. člena ZPP.