5. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 15. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list, RS, št. 15/94)

s k l e n i l o

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 54/99 z dne 10. 11. 1999 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. P 246/96 z dne 9. 9. 1998 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Novi Gorici je razsodilo, da je ustavni pritožnik bivši ženi dolžan plačati 381.404 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 1992 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik zatrjuje, da so z izpodbijanima sodbama kršene pritožnikove pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave) in pravica do poštenega sojenja (23. člen Ustave). Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo njegovega opravičila za izostanek iz naroka za glavno obravnavo in je odločalo v njegovi odsotnosti. Pritožnik navaja, da zaradi tega ni imel možnosti, da bi se izjavljal o dejanskih in pravnih vprašanjih spora, pa tudi ne o navedbah nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje po navedbah pritožnika tudi ni izvedlo z njegove strani predlaganih dokazov, neenakopravno pa naj bi ga obravnavalo, ker je prošnji tožene stranke za preložitev ene od obravnav (prav tako iz zdravstvenih razlogov) ugodilo. Pritožbenemu sodišču pa ustavni pritožnik zlasti očita, da se ni opredelilo do vprašanja, ali so bili zaradi njegovega opravičila podani utemeljeni razlogi za preložitev naroka oziroma ali je bilo potrebno tudi njegovo zaslišanje.

2.Pritožnik je v svoji dopolnitvi ustavne pritožbe pojasnil, da zoper sodbo sodišča druge stopnje ni vložil revizije, ker meni, da vrednost spora v tožbi sploh ni opredeljena v skladu z določbami zakona, ki ureja pravdni postopek, zaradi česar naj ne bi bile izpolnjene predpostavke za vložitev revizije. V tej dopolnitvi ustavni pritožnik navaja, da niti v zahtevku iz tožbe, niti v označbi zadeve ni določena vrednost (punctum) spornega predmeta v višini, ki dovoljuje vložitev revizije. Pri tem pritožnik izhaja iz prvotno vložene tožbe, s katero je bivša žena kot tožnica zahtevala, naj sodišče ugotovi, da v skupno premoženje sodi tudi osebni avtomobil Opel Kadet Karavan.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je ustavno pritožbo mogoče vložiti šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev, torej tudi revizije. Kot navaja pritožnik sam, tega pravnega sredstva ni vložil, ker je menil, da ni dovoljeno. Ustavno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo po spremenjeni tožbi, v kateri je tožnica (vloga tožnice z dne 24. 9. 1996) postavila denarni zahtevek v višini 381.404 SIT. O tem zahtevku sta nato sodišči prve in druge stopnje tudi odločali in zoper odločitev o njem vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Če pa je tako, ni več pomembno, kakšen je bil prvotni zahtevek in s tem v zvezi, ali je bila v prvotni tožbi, s katero je bil uveljavljan nedenarni zahtevek, označena vrednost spornega predmeta ali ne.

4.Če gre za denarni zahtevek, je vrednost spornega predmeta izražena v samem zahtevku z višino zahtevane glavnice (35. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP77, glede tega enako sedaj veljavni 39. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP).

5.Dovoljenost revizije je zato treba presojati po pravilih, ki veljajo za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev. Po drugem odstavku 382. člena ZPP77 je bila revizija v takšnih sporih dovoljena, če je vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 80.000 SIT. Ker se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal s sodbo še pred uveljavitvijo ZPP (sodba prve stopnje je bila izdana 9. 9. 1998, ZPP pa je začel veljati 14. 7. 1999), je dovoljenost revizije po prehodni določbi prvega odstavka 498. člena ZPP treba presojati po pravnih pravilih ZPP77. Ker ustavni pritožnik izpodbija odločitev v celoti, znaša vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje 381.404 SIT. To pomeni, da je bila revizija dovoljena.

6.Ker ustavni pritožnik revizije zoper odločitev sodišča druge stopnje ni vložil, ni izpolnil procesne predpostavke iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zavrglo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger