Jedro

Sodišče se ne more spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke. Delavec ne more v sodnem sporu doseči ugotovitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere se nanaša dodatek iz 11. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba), če tega ni določil že delodajalec. Prav tako ne more npr. izpodbiti odločitve delodajalca o tem, katere enote so enake ali višje od tistih iz Uredbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da: - se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni izplačati dodatek za poveljevanje v višini 2.974,05 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2016 dalje do plačila, - je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 580,54 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

II. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 175,56 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni izplačati dodatek za poveljevanje v višini 2.974,05 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2016 dalje do plačila. Odločilo je še, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožnici pa mora v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 791,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zavzelo stališče, da ni pomembno, ali je tožnica dejansko poveljevala ali ne. Zaključilo je, da je že glede na funkcijo upravičena do dodatka za poveljevanje. Tožnica ni poveljevala, imela je le naloge vodenja. Imenovana je bila zgolj v začasno skupino, ki je imela le dva člana. Druga članica skupine je bila tožničina namestnica in je prav tako izkazovala samostojnost opravljanja dela. Vodja skupine ni med upravičenci do dodatka po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Tožnica ni bila razporejena na funkcijo, za katero uredba predvideva dodatek. V spornem obdobju ni bilo podlage za dodelitev dodatka. Pristojnost za določanje oseb, ki jim pripada sporni dodatek, je v avtonomni sferi tožene stranke. Sodišče se ne more spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke. Tožena stranka sama določi funkcije, na katerih pripada dodatek za poveljevanje. Npr. s sklepom z dne 27. 6. 2017. Sodišče ne more samo, brez tovrstne podlage, določiti, ali je določena enota enaka ali višja odseku bataljona, oddelka ali sektorja. Omenjeni sklep je bil izdan na podlagi drugega odstavka 11. člena navedene Uredbe, ki velja šele od 20. 5. 2017. Tudi pred tem je bil potreben akt tožene stranke o določitvi enote kot enake ali višje odseku bataljona, oddelka ali sektorja. Ravno s tem v zvezi so bile pri toženi stranki nepravilnosti (revizijsko poročilo). Tako je bil npr. odpravljen akt o priznavanju tega dodatka na podlagi dokumenta z dne 8. 7. 2016. To, da je bil A.A. na isti funkciji dodatek sprva priznan, ni pomembno, saj mu je bil nato tudi odvzet in je bil pozvan k vračilu neupravičeno prejetega dodatka. Ker tožnici v skladu z določili predpisov dodatek ni bil priznan, do njegovega izplačila ne more biti upravičena tudi zaradi 3. člena ZSPJS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je ugotovilo odločilna dejstva, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je tožnici za čas od 22. 1. 2016 do 31. 7. 2016, ko je opravljala naloge na mednarodni operaciji ali misiji (MOM) kot načelnica B. priznalo dodatek za poveljevanje po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Sledilo je navedbam tožnice, da ji ta dodatek pripada že zaradi funkcije. Poudarilo je, da vprašanje dejanskega poveljevanja ni pomembno. Bistveno vprašanje spora je v tem, ali lahko sodišče samo, mimo tožene stranke, določi, da so izpolnjeni pogoji za izplačevanje dodatka po 11. členu Uredbe.

7. Ta člen Uredbe je v spornem času v prvi alineji prvega odstavka 11. člena določal, da dodatek za poveljevanje v MOM znaša 500,00 EUR za poveljnike voda, njemu enake ali višje enote ter načelnike odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje - inštruktorje na tej ravni.

Z 20. 5. 2017 (Ur. l. RS, št. 25/2017) je začel veljati drugi odstavek 11. člena Uredbe, da enake ali višje enote iz prejšnjega odstavka v MOM določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske oziroma Obveščevalno varnostne službe.

8. Slednja ureditev, ki je natančneje predpisala način določitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere Uredba veže dodatek za poveljevanje, ne pomeni, da že pred 20. 5. 2017 ni bilo v pristojnosti tožene stranke, da določi funkcije, na katere veže dodatek. Vseskozi je v pristojnosti tožene stranke, da določi, katere enote se štejejo za enake ali višje od tistih, na katere Uredba veže dodatek za poveljevanje. Na čas pred 20. 5. 2017 se nanašajo akti ministrice za obrambo, kot Sprememba v imenovanju začasne skupine z dne 8. 7. 2016 (s katerim je bilo določeno, da načelniku B. pripada dodatek za poveljevanje v višini 500,00 EUR po Uredbi, ne da bi bile določene primerljive ravni enot) ter Akt o odpravi dokumentov z dne 23. 12. 2016 (s katerim je bil na podlagi ugotovljenih nepravilnosti pri določanju dodatka za poveljevanje prej navedeni akt, poleg še treh aktov podobne vrste, odpravljen). Na čas po 20. 5. 2017 pa se nanaša sklep ministrice z dne 27. 6. 2017 o določitvi primerljivih ravni organizacijskih enot in skupin, na podlagi katerega je organizacijska enota B. primerljiva s sektorjem.

9. Pritožba pravilno navaja, da gre glede navedenega za pristojnost tožene stranke, v katero sodišče na predlog delavca ne more posegati. Sodišče se ne more spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke (Pdp 38/2017). Delavec ne more v sodnem sporu doseči ugotovitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere se nanaša dodatek iz 11. člena Uredbe, če tega ni določil že delodajalec. Prav tako ne more npr. izpodbiti odločitve delodajalca o tem, katere enote so enake ali višje od tistih iz Uredbe.

10. Pritožbeno sodišče se torej ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki je samo, mimo tožene stranke (na podlagi dokazne ocene, ki temelji na napačnem izhodišču sodišča o tem, da je to možno) odločilo, da je šlo v primeru B. za enoto, ki je enaka ali višja odseku bataljona, oddelka ali sektorja, zaradi česar je tožnici vtoževani dodatek priznalo.

11. Zgolj zato, ker je bil tožnici z omenjenim aktom dodatek najprej priznan, nato pa zaradi odpravljenega akta do dodatka ni bila upravičena (enako se je zgodilo tudi z njenim naslednikom na isti funkciji), ni možen dokazni zaključek o upravičenosti do dodatka. Tudi kasnejši sklep z dne 27. 6. 2017, na podlagi katerega je načelnik B. upravičen do dodatka za poveljevanje po Uredbi, ne daje podlage za zaključek o tem, da se tožnici prizna dodatek za čas od 22. 1. 2016 do 31. 7. 2016. 12. Kot še pravilno navaja pritožba - glede na to, da tožnici dodatek ni bil priznan v skladu s predpisi, do izplačila dodatka ne more biti upravičena zaradi 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki v tretjem odstavku določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.

13. Ta vidik je bil izpostavljen v podobni zadevi Pdp 841/2018, v kateri pa je bilo poudarjeno še to, da delavec tudi ni bil imenovan na poveljniško dolžnost po 45. členu Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl). Enako velja za tožnico, tako da tudi v navedenem ni podlage za ugoditev zahtevku.

14. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), kar je vplivalo tudi na spremembo odločitve o stroških postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je dolžna toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) povrniti 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 150 točk za drugi narok za glavno obravnavo, 40 točk za izostanek, 2 % materialne stroške, kar znaša 580,54 EUR.

15. Zaradi uspeha s pritožbo je tožnica, ki krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, dolžna toženi stranki povrniti še 375 točk za pritožbo in 2 % materialne stroške, kar znaša 175,56 EUR (154., 155. in 165. člen ZPP).