Jedro

Zamuda toženca ni nastopila za celoten zahtevek istočasno. Ne glede na to pa bo mogoče tožniku prisoditi zakonske zamudne obresti za celoten zahtevek šele od nastanka zamude s plačilom drugega dela zahtevka (prejem dopisa z dne 29. 1. 2009), saj ni mogoče ugotoviti, kolikšen del zahtevka se nanaša na nepremičnine v k. o. X in koliko na tiste v k. o. Y. To iz zahtevka ne izhaja. Tega ni mogoče ugotoviti niti iz navedb, saj tožnik o tem ne govori.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi - v točki I izreka v celoti, - v točki II izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti obresti od glavnice 499.000,00 EUR za čas od 1. 8. 2008 dalje in - v točki III izreka v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je sodišče prve stopnje 21. 5. 2013 izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, v kateri je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 499.000,00 EUR v petnajstih dneh. Z izpodbijano sodbo je odločalo še o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 499.000,00 EUR od 31. 12. 1991 dalje. Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku zakonske zamudne obresti (od že prisojene glavnice v višini 499.000 EUR) plačati za čas od vključno 31. 7. 2008 do vključno 24. 6. 2013 (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo obresti za čas od 31. 12. 1991 do vključno 23. 6. 2013, je zavrnilo (točka II izreka). Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 5.925,00 EUR s pripadki (točka III izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del obrestne odločitve in sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo tožencu naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od že prisojenega zneska od 31. 7. 2008 do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede teka zamudnih obresti, saj mu odločitev onemogoča pravično poplačilo. Zaradi prepovedi obrestovanja obresti je prikrajšan za znesek zamudnih obresti od 24. 6. 2013 dalje do plačila. Plačani glavnični znesek bi bilo potrebno poračunati ob upoštevanju 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), torej najprej z nateklimi zamudnimi obrestmi, šele nato pa z glavnico, katere del se še naprej obrestuje vse do končnega poplačila. Tožnik je na to opozoril v pripravljalni vlogi. Toženec ne more izbirati, kaj je s posameznim zneskom plačal. Tožnik je zaradi takšne odločitve oškodovan za več kot 30.000,00 EUR.

4. Toženec izpodbija odločitev, s katero je sodišče zahtevku delno ugodilo ter odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zavrnjen tudi zahtevek za plačilo obresti za čas od 31. 7. 2008 do 24. 6. 2013, tožniku pa naloženo tudi povračilo vseh stroškov toženca pred sodiščem prve in druge stopnje.

Kot zmotno označuje presojo sodišča prve stopnje, da dopis tožnika z dne 30. 7. 2008 predstavlja konkretizirano izvensodno zahtevo za plačilo odškodnine po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Opozarja, da je v tem dopisu znesek 250,00 EUR (na ha površine za eno leto nemožnosti uporabe) predlagan zgolj kot izhodišče za pogajanje; da v dopisu ni navedeno, kakšna naj bi bila terjana odškodnina in da so v dopisu omenjene zgolj nepremičnine v katastrski občini X. Vztraja, da je bil z obsegom in višino škode seznanjen šele s prejemom tožbe. V nadaljevanju se pritožnik opredeljuje do posameznih dopisov, ki jih je prejel s strani tožnika. Zaključuje, da v nobenem od njih ni bil postavljen konkretiziran odškodninski zahtevek.

Pri odločitvi o stroških postopka bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 157. in tretji odstavek 154. člena ZPP ter odločiti, da je tožnik dolžan povrniti tožencu vse stroške pravdnega postopka.

5. Toženec je odgovoril na pritožbo tožnika. Meni, da od 24. 6. 2013 tožniku zamudne obresti ne pripadajo več. Nasprotuje uporabi 288. člena OZ. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik tistega dela odločitve, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo obresti za čas od 31. 12. 1991 do 30. 7. 2008, s pritožbo vsebinsko ne izpodbija. V tem delu je zato odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna in ni bila predmet pritožbenega preizkusa.

8. V preostalem delu je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj si izreka sodbe pod točko I in točko II nasprotujeta.

9. Sodišče prve stopnje je tako v izreku pod točko I tožencu naložilo, da tožniku plača z zakonom določene zamudne obresti (od glavnice 499.000,00 EUR) za čas od vključno 31. 7. 2008 do vključno 24. 6. 2013, v izreku pod točko II pa je zavrnilo zahtevek za plačilo obresti od že navedene glavnice za čas od 31. 12. 1991 do vključno 23. 6. 2013, torej tudi za obdobje od 31. 7. 2008 do vključno 23. 6. 2013, za katerega je obresti predhodno prisodilo. Zaradi takšnega nasprotja sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

10. Obema pritožbama je že zaradi te kršitve moralo ugoditi. Sodbo je na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka te odločbe. Gre namreč za kršitev postopka, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

11. Ne glede na to, da je bilo potrebno odločitev v izpodbijanem delu razveljaviti iz že navedenega razloga, pa se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do bistvenih pritožbenih očitkov obeh pravdnih strank.

12. Tožnik se v konkretnem primeru neutemeljeno zavzema za uporabo 288. člena OZ.(1) Z njegovo uporabo bi, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, prišlo do nedopustnega poseganja v že pravnomočno odločitev, ki je bila sprejeta z delno s sodbo na podlagi pripoznave.

13. Ob poračunu toženčevega plačila 499.000,00 EUR, ki je bil izvršen 24. 6. 2013, na način, ki ga določa 288. člen OZ, bi se iz plačanega zneska najprej poplačale do takrat natekle zamudne obresti. Iz priloženega obračuna zamudnih obresti, pri katerem je kot začetek obrestovanja upoštevan datum 31. 7. 2008,(2) je razvidno, da se je do 24. 6. 2013, ko je toženec izvedel plačilo, nateklo za 229.946,50 EUR zamudnih obresti. Ker je bil plačani znesek za 269.053,50 EUR višji, bi se za to razliko delno poplačala tudi glavnica. Toženec bi zato dolgoval le še 229.946,50 EUR glavnice ter zakonske zamudne obresti od 25. 6. 2013 (to je od naslednjega dne po opravljenem plačilu) dalje do plačila. S takšno odločitvijo pa bi sodišče prve stopnje ponovno odločalo o plačilu glavnice, saj bi jo moralo ponovno prisoditi v manjšem znesku, kar pa je, saj je delna sodba na podlagi pripoznave pravnomočna, nedopustno (319. člen ZPP).

14. Tožnikove navedbe o oškodovanju bi bile eventuelno lahko upoštevne pri presoji dopustnosti izdaje delne sodbe na podlagi pripoznave (2. odstavek 316. člena ZPP), v tej fazi postopka pa na odločitev ne morejo vplivati. Da tožnik izdaji delne sodbe na podlagi pripoznave ni z ničemer nasprotoval, bi bilo mogoče oceniti tudi kot njegovo (konkludentno) soglasje, da toženec plača najprej glavnico in šele nato obresti.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožencu, da dopis tožnika z dne 30. 7. 2008, vsaj glede dela zahtevka, ne predstavlja dovolj konkretizirane izvensodne zahteve za plačilo nadomestila po 72. členu ZDen, ne pa tudi s tem, da takšno zahtevo pomeni šele tožba.

16. V zvezi z presojo vsebine dopisa z dne 30. 7. 2008 pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje (in v tem delu sprejema tudi v sodbi navedene razloge), da iz dopisa dovolj jasno izhaja, da tožnik zahteva od toženca plačilo nadomestila koristi po 72. členu ZDen in to, da znesek 250,00 EUR na hektar površine za eno koledarsko leto, ne predstavlja zgolj izhodišča za pogajanja, pač pa je s tem določen zahtevek tudi po višini, saj je bila tožencu površina vrnjenih zemljišč znana. Vendar pa to lahko velja zgolj za del zahtevka, to je tisti del, ki se nanaša na nepremičnine v k. o. X. Toženec v pritožbi namreč utemeljeno opozarja, da je tožnik v dopisu postavil zahtevek za plačilo nadomestila le za te nepremičnine, ne pa tudi za tiste, ki so bile tožniku vrnjene v k. o. Y. Ne glede na to, da so bile vse nepremičnine vrnjene z isto odločbo upravnega organa in je odločba v dopisu tudi izrecno navedena, to še ne pomeni podlage za zaključek, da je tožnik nadomestilo zahteval za vse vrnjene nepremičnine. V uvodu dopisa tako tožnik, ko se sklicuje na odločbo UE ... z dne 21. 2. 2008, izrecno omeni zgolj nepremičnine v k. o. X. Obsega nepremičnin, za katere postavlja zahtevek, v nadaljevanju dopisa ne opredeljuje ponovno, ampak jih omeni zgolj kot „navedene nepremičnine“ (prvi odstavek) in „predmetne nepremičnine“ (tretji odstavek). Takšne opredelitve pa ni mogoče razumeti drugače kot to izhaja iz uvoda dopisa. Tožnik je, kot opozarja toženec, šele z dopisom z dne 29. 1. 2009 pojasnil, da zahteva plačilo nadomestila za vse nepremičnine, ki so bile vrnjene z odločbo UE ... Ob upoštevanju, da se pojasnilo navezuje na dopis z dne 30. 7. 2008, v katerem je bil naveden znesek, ki omogoča izračun višine zahtevka, je bil zato z dopisom z dne 29. 1. 2009 postavljen dovolj konkretiziran zahtevek tudi za plačilo nadomestila za preostale nepremičnine. Toženec je torej glede zahtevka za plačilo nadomestila na podlagi 72. člen ZDen, ki se nanaša na nepremičnine, ležeče v k. o. Y, prišel v zamudo šele s prejemom dopisa z dne 29. 1. 2009. 17. Zamuda toženca glede na obrazloženo torej ni nastopila za celoten zahtevek istočasno. Ne glede na to pa bo mogoče tožniku prisoditi zakonske zamudne obresti za celoten zahtevek šele od nastanka zamude s plačilom drugega dela zahtevka (prejem dopisa z dne 29. 1. 2009), saj ni mogoče ugotoviti, kolikšen del zahtevka se nanaša na nepremičnine v k. o. X in koliko na tiste v k. o. Y. To iz zahtevka ne izhaja. Tega ni mogoče ugotoviti niti iz navedb, saj tožnik o tem ne govori. Razen površine nepremičnin, ki so bile vrnjene v postopku denacionalizacije, ne ponudi niti podatkov, ki bi sodišču omogočili oba zahtevka ločiti (npr. višino zakupnine na m2 ob sočasni trditvi, da je bila ta enaka za vsa vrnjena zemljišča). Pomanjkanje trditev v tej smeri pa ne more biti v škodo toženke.

18. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru uporaba 157. člena ZPP ne pride v poštev. Pogoj, da sodišče tožniku naloži povračilo stroškov toženca, je poleg pripoznave zahtevka, tudi ugotovitev, da toženec povoda za tožbo ni dal. V konkretnem primeru pa o tem ni mogoče govoriti, saj slednji pred vložitvijo tožbe tožniku ni plačal niti nespornega dela glavnice, zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa tako in tako ni pripoznal. Tožba je bila zato potrebna tako v pogledu zahtevka za plačilo glavnice kot v pogledu zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Op. št. (1): 288. člen OZ določa: „Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.“ Op. št. (2): Pritožbeno sodišče se na tem mestu ne spušča v presojo, ali je toženec prišel v zamudo s tem datumom ali kasneje, saj to na presojo, ali je 288. člen OZ potrebno uporabiti ali ne, ne vpliva.