Jedro

V času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila znana natančna vrednost bruto zneska (višina davkov in prispevkov), ki bi ga bila dolžna tožena stranka tožnici obračunati in izplačati ob morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku, zato se kot vrednost spornega predmeta upošteva neto vrednost razlike v plači, ki jo je določila tožnica v tožbi.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek zaradi umika tožbe ustavi (I. tč. izreka), ter da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 398,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. tč. izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnici poleg že prisojenih stroškov naloži v plačilo še 200,20 EUR ter stroške pritožbenega postopka. Poudarja, da je sodišče stroške postopka odmerilo od prenizke vrednosti spornega predmeta. Sodišče prve stopnje se glede stroškov, ki jih je tožena stranka priglasila, pa jih ni naložilo v plačilo tožnici, ni opredelilo in predloga tožene stranke za plačilo stroškov v predlagani višini ni zavrnilo, posledično pa je izostala tudi obrazložitev v navedenem delu. Iz obrazložitve izhaja celo, da je sodišče glede na priglašene stroške postopka tožene stranke, slednje odmerilo. Slednje pa ne drži, saj je tožena stranka priglasila višje stroške. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je kljub opozorilu tožene stranke, da je vrednost predmeta opredeljena očitno nesorazmerno, kot vrednost spornega predmeta upoštevalo neto znesek, ki ga je navedla tožnica, pri čemer ni obrazložilo, zakaj je navedeno vrednost štelo kot pravo vrednost spornega predmeta. Tudi v tem delu je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Za določitev prave vrednost spornega predmeta bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti pravno relevantna dejstva in sicer slednja izhajajo iz tožbenih navedb tožnice, prav tako iz tožbenega zahtevka. Upoštevati bi moralo bruto znesek, saj bi morala tožena stranka, če bi sodišče njenemu zahtevku ugodilo, na neto zneske plačati še davke in prispevke. Pravilno odmerjena nagrada za postopek bi tako znašala 578,50 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da stroške postopka ustrezno zniža. Tožnica poudarja, da je umaknila tožbo še pred razpisom 1. glavne obravnave, in da obstaja v številnih primerih sodna praksa, da se v primeru umika tožbe, zlasti pred razpisanim 1. narokom za glavno obravnavo, nagrada toženi stranki za postopek obračuna s količnikom 0,8 (1.d tč. tar. št. 3101) in ne s količnikom 1,3 (tar. št. 3100), kot je to storilo sodišče (VSL II Cp 2422/2011, I Cpg 1/2012, VSK Cpg 165/2010).

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pritožbeno sodišče tudi sicer pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Bistvena kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo zatrjuje tožena stranka, ni podana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da je o stroških postopka odločalo glede na priglašene stroške postopka ter v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08). Navedeno ne pomeni, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo vse priglašene stroške postopka, temveč ji je priznalo stroške zgolj v tisti (priglašeni) višini, ki je skladna z ZOdvT in ZPP. Tako ni nikakršnega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

Sodišče prve stopnje je skladno s 155. čl. ZPP odmerilo stroške postopka, ki so bili potrebni za pravdo. Do njih je bila tožena stranka tudi upravičena in sicer v višini, ki ustreza vrednosti določenega spornega predmeta. V konkretnem primeru je tožnica vrednost spornega predmeta določila v znesku 8.914,78 EUR, zato so bili od tega zneska tudi pravilno odmerjeni stroški postopka, skladno z 1. odst. 24. čl. ZOdvT. Tožnica je resda določila neto zneske in tožena stranka ima sicer prav, da bi morala v primeru, da bi sodišče tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo, obračunati in odvesti še davke in prispevke. Vendar se to ni zgodilo, ker ni prišlo do meritorne odločitve. Obračun in plačevanje davkov in prispevkov določa Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s sprem.), kjer je tudi sicer določeno, da se davki in prispevki obračunajo ob vplačilu, glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Glede na navedeno, v času izdaje izpodbijanega sklepa tako ni bila znana natančna vrednost bruto zneska, ki bi ga bila dolžna tožena stranka tožnici obračunati in izplačati ob morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku, zato je sodišče prve stopnje pravilno, kot vrednost spornega predmeta, upoštevalo neto vrednost razlike v plači, ki jo je določila tožnica v tožbi.

Že po zakonu (109. člen Zakona o sodiščih, ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 s sprem.) kakor tudi po naravi stvari same, je skrb za enotno sodno prakso v državi na vrhovnem sodišču. Zato tožnica v zvezi z uporabo tar. št. 3100 oz. 3101 ZOdvT, ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso drugih višjih sodišč. Pritožbeno sodišče je sicer s citirano sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani (II Cp 2422/2011 z dne 28. 6. 2012 in Višjega sodišča v Kopru Cpg 165/2010 z dne 27. 1. 2011) seznanjeno, vendar pa je praksa tega pritožbenega sodišča (Višjega delovnega in socialnega sodišča) drugačna. Pritožbeno sodišče je namreč mnenja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo tar. št. 3100 in ne 3101 ZOdvT. Ocenjuje namreč, da se tar. št. 3101 (1.d točka) v zvezi s 4. odst. 14. čl. ZOdvT uporabi zgolj v primerih, ko odvetniku mandat zaradi preklica pooblastila preneha, preden se udeleži naroka za svojo stranko. Ker v konkretni zadevi ne gre za tak primer, je odločitev sodišča tudi v tem delu pravilna, pritožba tožnice pa neutemeljena.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. čl. ZPP. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP). Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj slednji ni pripomogel k rešitvi zadeve.