Jedro

Če je otrok pri šolanju na redni osnovni šoli pri kronološki starosti 10 let uspešno končal tri razrede in ob ugotovljeni diagnozi (mejna subnormalna intelektivna sposobnost in začetne vedenjske motnje), v katero sodišče ne dvomi, in otrok prešolanje v šolo s prilagojenim programom odklanja, je pri tako pomembni odločitvi za otrokov nadaljnji razvoj treba ponovno ugotoviti, v čem naj bi bila individualizacija pouka na šoli, ki jo obiskuje, v naslednjih letih drugačna in za šolo neizvedljiva oz. znatno bolj obremenjujoča, kot je bila individualizacija pouka, ki mu jo je šola doslej nudila, ko je na njej uspešno že končal tri razrede.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 31.5.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo centra za socialno delo z dne 7.7.1992, s katero je ta odločil, da se mladoletna J. razvrsti in napoti na obvezno osnovnošolsko izobraževanje v osnovno šolo ... V obrazložitvi navaja, da je komisija II. stopnje za razvrščanje deklico obravnavala dvakrat in sicer iz razloga, ker se je z odložitvijo sprejetja odločitve ob prvi obravnavi želela prepričati, ali se bodo realizirali očetovi ukrepi, navedeni v pritožbi in kako se bodo le-ti odrazili. Ob ponovni obravnavi pa je komisija II. stopnje ugotovila, da so težave pri učnem delu še vedno prisotne in da se le-te že odražajo v vse večjih vedenjskih spremembah. Glede na navedeno komisija II. stopnje ne dvomi v umestnost prešolanja na šolo s prilagojenim programom, zato potrjuje pravilnost mnenja prvostopne komisije. Obenem pa dodatno ugotavlja, da bi glede na dokumentacijo pediatra, deklica lahko imela težave s slabšim sluhom, zato predlaga, da bi bila smiselna obravnava pri specialistu ORL.

Tožena stranka je po proučitvi celotnega spisovnega gradiva ugotovila, da je odločitev prvostopnega organa pravilna in utemeljena. Mladoletna J. ima namreč ves čas šolanja velike učne težave, zaradi česar je že močno načeta njena motiviranost za šolsko delo. Glede na ugotovljene sposobnosti, kakor tudi socialne razmere, je deklica bila ves čas šolanja deležna dodatne pomoči v šoli, vendar ji kljub temu ni uspelo zmanjšati primanjkljaja, izboljšati motivacijo in priučiti delovnih navad. Kljub temu, da že drugič ponavlja tretji razred, njeno pridobljeno znanje ne zadošča za uspešno nadaljevanje šolanja v redni osnovni šoli. Upoštevanje pritožbenih razlogov, da naj deklica še nadalje obiskuje sedanjo šolo, zato ni smiselno, niti ni deklici v korist, saj je iz vsega navedenega utemeljeno pričakovati, da bi s tem deklici lahko povzročili dodatne čustvene in osebnostne težave.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ni niti pravilna niti zakonita, saj je tožena stranka bistvene dejanske okoliščine, ki so tudi odločilne za prešolanje tožnikove hčerke, nepopolno in predvsem nepravilno ugotovila. Odločitev tožene stranka ni v korist deklici, saj ta odklanja in zavrača vsako prešolanje. Utemeljeno je pričakovati, da bi ji s prešolanjem lahko povzročili dodatne čustvene in osebnostne težave. Navedba tožene stranke, da se dodatno delo in očetovi ukrepi med odložitvijo odločitve o prešolanju niso obnesli, ne drži v celoti. Hčerka je kljub ponavljanju in težavam tretji razred izdelala, zato je sprejem navedene odločitve o prešolanju takoj po doseženem uspehu za otroka velik šok in razočaranje. Za otroka je zato edino prav in koristno, da nadaljuje obvezno šolanje na dosedanji šoli do poteka starostne meje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

V stvari gre za zadevo iz 2. odstavka 13. člena zakona o izobraževanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, po katerem izda pristojni organ občinske skupnosti socialnega skrbstva na podlagi izvida in mnenja strokovne komisije odločbo o razvrstitvi in napotitvi otroka v organizacijo za usposabljanje. V tem primeru je sporno, ali je za otroka, ki je na redni osnovni šoli že končal tri razrede osnovne šole pri kronološki starosti 10 let in, ki šolo s prilagojenim programom odklanja, prešolanje smotrno in primerno. Sodišče ne dvomi v strokovno ugotovitev obeh komisij, ki izhaja iz njunih izvidov in mnenj in na katere je tožena stranka tudi oprla izpodbijano odločbo. Glede na starost deklice (10 let) in dejstvo, da je ta tri leta osnovne šole uspešno končala ter glede na diagnozo strokovne komisije obeh stopenj (mejna subnormalna intelektivna sposobnost in začetne vedenjske motnje) pa je sodišče presodilo, da bi bilo v tem primeru za deklico koristneje, da upravni organ v ponovnem postopku temeljito z vseh vidikov preveri, ali so navedene okoliščine (na katere opira svojo odločbo) res že same po sebi dovoljšen razlog za prešolanje deklice. Sodišče je mnenja, da je pri tako pomembni odločitvi za dekličin nadaljnji razvoj, vendarle treba ugotoviti, v čem naj bi bila individualizacija pouka na šoli, ki jo sedaj obiskuje, v naslednjih letih drugačna in za šolo neizvedljiva oziroma znatno bolj obremenjujoča kot je bila individualizacija pouka, ki ji jo je šola doslej, ko je na njej uspešno končala tri razrede, že nudila.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).