Jedro

Ne EZ-1 ne Uredba o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije ne določata, da je pogoj za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, da je upravičenec lastnik in (edini) plačnik merilnega mesta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Borzen d.o.o., št. E15100760003/neg/1 z dne 20. 10. 2015, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil prijavo tožeče stranke kot končnega odjemalca električne energije za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožeča stranka po svojem pooblaščencu, družbi A. d.o.o., predlagala, da se jo uvrsti na zgoraj navedeni seznam po tretjem odstavku 6. člena Uredbe o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba). Center za podpore (Borzen, organizator trga za električno energijo, d.o.o.) je podatke glede merilnega mesta in končnega odjemalca električne energije preveril pri SODO d.o.o. in ugotovil, da tožeča stranka ni enaka lastniku in plačniku oziroma končnemu odjemalcu električne energije na merilnem mestu, navedenem v vlogi, temveč je lastnik in plačnik podjetje A. d.o.o, ki je, kolikor izpolnjuje pogoje iz Uredbe, upravičen do znižanega prispevka. Glede na navedeno tožeča stranka ni upravičena do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, zaradi česar je prvostopni organ ni uvrstil na seznam upravičencev do znižanega prispevka.

2. Ministrstvo za infrastrukturo je z v uvodu navedeno odločbo pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da je končni odjemalec, ki je priključen na distribucijsko omrežje B. d.d. na merilnem mestu 2-9629, družba A. d.o.o., ... in ne tožeča stranka. Družba A. d.o.o. pa ne izpolnjuje pogojev, določenih v Uredbi, saj ne izvaja dejavnosti, ki bi bila v skladu z Uredbo upravičena do uvrstitve končnega odjemalca električne energije na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije.

3. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je lastnik in plačnik merilnega mesta družba A. d.o.o., ki kot lastnica elektrarn opravlja registrirano dejavnost proizvodnje in prodaje električne energije nadaljnjim porabnikom. Pri tem zaradi neobstoja infrastrukturnih pogojev po 90. členu Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) ne gre za operaterja zaprtega distribucijskega sistema, čeprav so izpolnjeni vsi ostali pogoji za takšen sistem. A. d.o.o. so v lasti A. d.d., ki ima največji lastniški delež v C. d.d., slednja ima v lasti družbo D. d.o.o. (v lasti katere je družba E. d.o.o.) in večinski lastniški delež tožeči stranki. Navedene družbe, ki so odjemalci električne energije znotraj predmetnega merilnega mesta, je treba obravnavati v kontekstu holdinga oziroma povezanih družb, kar je razlog, da nasproti distributerju in dobavitelju električne energije B. d.d. kot lastnik in plačnik nastopa družba A. d.o.o., kot dejanski končni odjemalec pa je do znižanega prispevka upravičena tožeča stranka, ki tudi razpolaga z lastnimi internimi števci za porabljeno električno energijo in končno moč.

4. Pri znižanju prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije gre za javno olajšavo, zato mora biti tovrstno upravičenje določeno z zakonom (147. člen Ustave RS). Relevantno področje ureja EZ-1, ki v 16. točki 4. člena opredeljuje končnega odjemalca. Kot izhaja iz 2. člena Uredbe, imajo izrazi, uporabljeni v Uredbi, enak pomen, kot je določen v EZ-1. V skladu s tem so zavezanci za plačilo prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije tiste pravne osebe, ki kupujejo energijo za lastno končno rabo. Glede na navedeno v vlogi končnega odjemalca nastopa tožeča stranka, do takšnega zaključka pa pridemo že z ustrezno gramatikalno razlago. Sicer pa tudi iz teleološkega konteksta zakona nikakor ne izhaja, da je lahko končni odjemalec izključno le lastnik oziroma plačnik merilnega mesta.

5. Dejanski končni odjemalec je torej oseba, ki kupuje energijo za lastno in končno rabo, pri čemer lastništvo merilnega mesta ni relevantno za uvrstitev na seznam upravičencev, prav tako ne more biti za uvrstitev na seznam odločilno dejstvo, kdo je v evidenci SODO d.o.o. naveden kot neposredni plačnik, saj tovrstnih pogojev EZ-1 in (posledično Uredba) ne predpisuje. Morebitno ožje razumevanje izpostavljenega pomena navedenih izrazov privede do neustavnega, to je diskriminatornega in neenakega obravnavanja vseh tistih končnih odjemalcev električne energije, ki so zgolj najemniki, in ki sicer izpolnjujejo ostale z Uredbo predpisane pogoje do znižanega prispevka, vendar zaradi najemnega razmerja niso lastniki merilnega mesta ter tudi ne nastopajo v vlogi kupca direktno v razmerju do distributerja oziroma trgovca z električno energijo. Takšno ozko razumevanje pomeni tudi kršitev 74. člena (podjetništvo), 14. člena (enakost pred zakonom) in 147. člena Ustave RS (davki) ter tudi ni v skladu z določbami EZ-1, ki takšnih pogojev ne vsebuje. Posledično je izpodbijana odločitev neustavna in nezakonita. Po mnenju tožeče stranke je za znižanje prispevka relevantno zgolj dejstvo, da tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje iz Uredbe za uvrstitev na seznam upravičencev. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno, zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Vztraja pri izpodbijani odločitvi in se pri tem še dodatno sklicuje na 10. člen Uredbe, ki med podatki seznama upravičencev določa tudi številko merilnega mesta upravičenca.

7. Pri svojih stališčih stranki vztrajata tudi v vloženih pripravljalnih vlogah.

8. Tožeča stranka je v tožbi kot toženi stranki navedla Borzen d.o.o. in Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za infrastrukturo. V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je postopek končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal ta akt, razen če, v primeru tožbe zoper državo ali lokalno skupnost, Vlada RS oziroma župan za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti.

9. Ker je ZUS-1 tisti, ki določa, kdo je lahko tožena stranka v upravnem sporu oziroma v predmetni zadevi, in je bilo iz podatkov spisa mogoče to nedvoumno ugotoviti, je sodišče kot toženo stranko štelo Republiko Slovenijo, ki jo v tej zadevi zastopa pristojno ministrstvo.

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev prvostopenjskega organa, da se tožeče stranke ne uvrsti na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije.

12. Prispevek za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, ki ga mora plačevati vsak končni odjemalec električne energije, je eden od virov zagotavljanja sredstev za podpore električni energiji iz obnovljivih virov in soproizvodnji z visokim izkoristkom (prva alineja 377. člena EZ-1). Način določanja in obračunavanja teh prispevkov predpiše Vlada (prvi odstavek 378. člena EZ-1), ta pa je to storila z, v točki 1 te obrazložitve, navedeno Uredbo.

13. Zavezanci za plačilo prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije so končni odjemalci električne energije in končni odjemalci trdnih, tekočih, plinastih ter fosilnih goriv ali daljinske toplote za končno rabo (prvi odstavek 3. člena Uredbe).

14. Uredba sicer nima posebnih določb o tem, kdo šteje za končnega odjemalca, v 2. členu pa določa, da imajo izrazi, uporabljeni v Uredbi, enak pomen, kot je določen v EZ-1. Ta v 16. točki 4. člena določa, da je končni odjemalec fizična ali pravna oseba, ki kupuje energijo za lastno končno rabo.

15. Višina prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji z visokim izkoristkom se izraža s ponderjem odjemne skupine, ki določa težo obremenitve posameznih kategorij odjemnih skupin končnih odjemalcev električne energije s prispevkom (prvi odstavek 6. člena Uredbe). Tretji odstavek tega člena pa določa, da se končnim odjemalcem električne energije, ki so po glavni dejavnosti razvrščeni v eno od dejavnosti, navedenih v Prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe, določijo nižje vrednosti ponderjev, če izpolnjujejo tam navedene pogoje, med njimi je tudi, da so uvrščeni na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije ter v soproizvodnji z visokim izkoristkom pri centru za podpore iz 10. člena te Uredbe.

16. Center za podpore vzpostavi seznam končnih odjemalcev električne energije, ki so upravičeni do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, ki je javno dostopen na spletnih straneh centra za podpore. Seznam upravičencev vsebuje podatke o nazivu in sedežu upravičenca, nazivu, naslovu in številki merilnega mesta upravičenca, za katerega se določa višina prispevka na podlagi tretjega, četrtega in šestega odstavka 6. člena te Uredbe (prvi odstavek 10. člena Uredbe).

17. Končni odjemalec električne energije posreduje prijavo za uvrstitev na seznam upravičencev na obrazcu, ki je kot Priloga 3 sestavni del te Uredbe (drugi odstavek 10. člena Uredbe). Končni odjemalci električne energije, ki so uvrščeni na seznam upravičencev, pa centru za podpore vsako leto, najkasneje do 1. aprila, posredujejo novo vlogo (tretji odstavek 10. člena). Tožeča stranka je vložila prijavo za uvrstitev na ta seznam, njena vloga pa je bila zavrnjena, ker ni lastnica merilnega mesta 2-9629. Ne EZ-1 ne Uredba ne določata, da je pogoj za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, da je upravičenec lastnik in (edini) plačnik merilnega mesta. To tudi iz prve točke 6. člena Uredbe, ki določa vsebino seznama končnih odjemalcev električne energije, ki so upravičeni do predmetnega znižanega prispevka, ne izhaja, saj ta našteva obvezne elemente tega seznama, med katerimi je tudi številka merilnega mesta, preko katerega se električna energija dobavlja, vendar pa tega ni mogoče razumeti kot zahtevo, da mora biti upravičenec tudi lastnik in (edini) plačnik.

18. Po obrazloženem so bile pri izdaji izpodbijane odločbe zgoraj citirane določbe Uredbe napačno uporabljene, kar pomeni, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom tega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ugotoviti ali tožeča stranka izpolnjuje z Uredbo določene pogoje za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanega prispevka in nato ponovno odločiti o zadevi.

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt je, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu prvega odstavka 3. člena Pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 15,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

20. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).

21. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).