Jedro

Upoštevajoč, da gre pri tožniku za kombiniran vzrok invalidnosti, je bilo treba skladno z določilom prvega odstavka 50. člena ZPIZ-2 invalidsko pokojnino odmeriti kot eno, a sestavljeno iz dveh sorazmernih delov. Pri odmeri je treba upoštevati pravnomočno odločitev sodišča, v kolikšni meri je posamezni vzrok vplival na nastanek invalidnosti. Gre za invalidnost kot posledico poškodbe pri delu v 80 % in bolezni v 20 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 6. 2023 in z dne 30. 1. 2023 ter da je toženec dolžan plačati tožniku invalidsko pokojnino - v znesku 395,31 EUR (namesto 355,00 EUR) na mesec od 1. 4. 2016 do 31. 12. 2016, - v znesku 399,85 EUR (namesto 359,08 EUR) na mesec od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017, - v znesku 408,65 EUR (namesto 366,98 EUR) na mesec od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018, - v znesku 413,14 EUR (namesto 371,02 EUR) na mesec od 1. 4. 2018 do 31. 12. 2018, - v znesku 424,30 EUR (namesto 381,04 EUR) na mesec od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2019, - v znesku 430,67 EUR (namesto 386,76 EUR) na mesec od 1. 12. 2019 do 31. 12. 2019, - v znesku 444,46 EUR (namesto 399,14 EUR) na mesec od 1. 1. 2020 do 30. 11. 2020, - v znesku 453,34 EUR (namesto 407,12 EUR) na mesec od 1. 12. 2020 do 31. 12. 2020, - v znesku 464,68 EUR (namesto 417,30 EUR) na mesec od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021, - v znesku 489,97 EUR (namesto 440,01 EUR) na mesec od 1. 1. 2022 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od takšnega vsakomesečnega višjega zneska od zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila. Hkrati je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži, da tožniku povrne doslej priglašene stroške postopka in stroške postopka pritožbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dni po vročitvi odločbe o odmeri teh stroškov dalje do plačila.

Napačna je odločitev sodišča, da tožnik iz naslova bolezni ni upravičen do invalidske pokojnine. Slednje je v nasprotju z izrekom pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 146/2022 z dne 30. 9. 2022. Takšna sodba predstavlja kršitev ustavnih pravic tožnika iz 158. člena, 14. in 22. člena Ustave RS. S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 9. 2022 je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu v 80 % in bolezni v 20 % od 1. 3. 2016 dalje ter se mu od 1. 4. 2016 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Tožencu je bilo naloženo, da v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo odloči o višini in izplačevanju invalidske pokojnine ter o zakonskih zamudnih obrestih. S sodbo I Ps 146/2022 z dne 30. 9. 2022 je bila tožniku že priznana pravica do invalidske pokojnine tudi iz naslova bolezni, in sicer v obsegu 20 % celotne invalidske pokojnine, preostalih 80 % invalidske pokojnine pa iz naslova poškodbe pri delu. Na tak pravnomočen izrek sodbe so vezane tako stranke kot sodišče, zato predmet odločanja ne more biti več vprašanje, ali tožniku glede na doseženo delovno dobo pripada invalidska pokojnina tudi iz naslova bolezni ali ne. Pripada mu, ker je tako odločeno s pravnomočno sodbo. Glede na izrek sodbe I Ps 146/2022 z dne 30. 9. 2022 ne drži razlogovanje sodišča, da je tožencu prepuščeno odločanje o tem, ali bo invalidsko pokojnino iz naslova bolezni priznal ali ne. O tem je po temelju že odločeno. Tožencu je bilo le naloženo, da odloči o višini tega dela invalidske pokojnine. V zakonu je odmerni procent invalidske pokojnine za primer bolezni določen v višini 26 %. Ker tožniku po pravnomočni sodbi pripada iz tega naslova invalidska pokojnina v sorazmernem deležu 20 % tega odmernega procenta pa to pomeni, da mu iz tega naslova pripada še 5,2 % od osnove. Iz določb ZPIZ-2 o odmeri višine invalidske pokojnine sledi, da tožniku iz naslova invalidnosti zaradi poškodbe pri delu pripada 80 % od najvišjega takratnega odmernega procenta starostne pokojnine za 40 let, tj. 80 % od 57,25 %, kar je 45,80 % pokojninske osnove. Iz naslova invalidnosti zaradi bolezni pa mu pripada 20 % od takratnih predpisanih 26 %, tj. 5,2 %, kar pomeni, da bi morala biti invalidska pokojnina odmerjena v višini skupno 51 % (45,80 % + 5,2 %) in ne le od 45,80 % pokojninske osnove. Stališče, da se tožniku iz naslova bolezni ne more priznati in posledično odmeriti višja pokojnina, je napačno. Načelo res iudicata je ustavnopravna kategorija. Določba 158. člena Ustave RS določa, da pravnomočna sodba ni bila in ne more biti več razveljavljena z nobenim pravnim sredstvom. Odločitev sodišča pomeni kršitev tega ustavnega načela. V izpodbijani sodbi je sodišče napačno uporabilo zakonska določila, dejansko stanje pa posledično zmotno in nepopolno ugotovilo, da tožniku iz naslova kombiniranega vzroka invalidnosti pripada le invalidska pokojnina v višini 45,80 % pokojninske osnove. Razlogovanje sodišča, da tožnik iz naslova poškodbe pri delu ni upravičen do invalidske pokojnine, ker nima dovolj delovnih let, je materialnopravno napačno. Sodišče se ni imelo pravice ukvarjati z vprašanjem, ali tožniku glede na doseženo delovno dobo pripada invalidska pokojnina tudi iz naslova bolezni ali ne, saj je to res iudicata. V tej zadevi se sme odločati le še o višini, tj. odmernem procentu tega dela invalidske pokojnine. Predmet odločanja je le še višina terjatve in ker je po temelju že prisojena, v tem nadaljnjem postopku ni ustavno dopustno izreči, da je višina 0 EUR, kar pomeni zanikanje pravnomočno prisojene pravice do nje. To pomeni, da je toženec dolžan tožniku odmeriti in izplačevati višjo invalidsko pokojnino. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženec vztraja na neutemeljenosti pritožbe. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo pravno podlago za razsojo zadeve v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju ZPIZ-2). V izpodbijani sodbi je pravilno pojasnilo, da je bil s pravnomočno sodbo I Ps 146/2022 z dne 30. 9. 2022 ugotovljen delež posameznih vzrokov invalidnosti tožnika, poleg tega pa mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločanje o njeni višini in izplačevanju je bilo naloženo tožencu. Odmera invalidske pokojnine je bila pridržana tožencu, ki je odmeril invalidsko pokojnino skladno s 50. členom ZPIZ-2. Toženec izračunal sorazmerni del tako, da je upošteval odločitev sodišča, v kolikšni meri je posamezen vzrok vplival na nastanek invalidnosti, in sicer je na skupno invalidnost 80 % vplivala poškodba pri delu in 20 % bolezen. Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da tožnik ni imel dovolj pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine na podlagi invalidnosti, katere vzrok nastanka je bolezen in zato za ta sorazmerni del pravice invalidske pokojnine ni pridobil. Prvostopno sodišče se je prepričljivo opredelilo do argumenta tožnika, da bi toženec pri odmeri invalidske pokojnine moral upoštevati tudi sorazmerni del invalidnosti, katere vzrok za nastanek je bolezen. Kot je pravilno pojasnilo sodišče, je bilo s sodbo I Ps 146/2022 z dne 30. 9. 2022 odločeno o deležu vzrokov za nastanek invalidnosti ter o tem, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine. Z odločbama toženca, ki sta izpodbijani, tožniku pravica do invalidske pokojnine ni bila odvzeta, le odmerjena je bila v skladu s III. točko izreka sodbe I Ps 146/2022 z dne 30. 9. 2022 in upoštevajoč določbe ZPIZ-2. Potrebno je ločiti priznanje pravice do invalidske pokojnine in odločanje o višini in izplačevanju. Odmera invalidske pokojnine je bila s sodbo I Ps 146/2022 z dne 30. 9. 2022 prepuščena tožencu v skladu z 82. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami - v nadaljevanju ZDSS-1). S sodbo je bilo pravnomočno odločeno o kombiniranem vzroku invalidnosti I. kategorije tožnika. Da je stališče tožnika napačno, izhaja tudi iz izreka sodbe I Ps 146/2022 z dne 30. 9. 2022, ki v III. točki odločanje o višini pokojnine nalaga tožencu, kot tudi iz zakonskih določb, ki ločeno urejajo pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine (42. člen ZPIZ-2) in odmero invalidske pokojnine v primeru kombiniranega vzroka (50. in 51. člen ZPIZ-2) ter jih je prvostopno sodišče pravilno uporabilo pri odločanju in odločitev prepričljivo utemeljilo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo kršeno ustavno načelo pravnomočnosti oziroma res iudicata. Invalidska pokojnina je ena, odmero pa je toženec opravil v skladu s III. točko izreka sodbe I Ps 146/2022 z dne 30. 9. 2022 in upoštevajoč določbe ZPIZ-2. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Niso podane niti pavšalno zatrjevane kršitve 14., 22. in 158. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami).

6. Predmet postopka na prvi stopnji sta bili izpodbijani odločbi toženca, s katerima je bila tožniku skladno s sodbo I Ps 146/2022 z dne 30. 9. 2022, odmerjena predhodno priznana pravica do invalidske pokojnine. Odmerni odstotek za priznano invalidsko pokojnino je bil določen na 45,80 %. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do višjega odmernega odstotka v višini 51,00 %.1

7. Za pridobitev pravice do invalidske pokojnine mora biti ugotovljena ustrezna kategorija invalidnosti, poleg tega pa morajo biti izpolnjeni še drugi pogoji. Če je vzrok za nastanek invalidnosti poškodba pri delu ali poklicna bolezen,2 se pridobi pravica do invalidske pokojnine ne glede na to, koliko pokojninske dobe ima zavarovanec. Če je vzrok za nastanek invalidnosti poškodba zunaj dela ali bolezen, pa se pridobi pravica do invalidske pokojnine, če je ob njenem nastanku dopolnjena pokojninska doba, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti.3 Invalidska pokojnina se odmeri od pokojninske osnove v odstotku, katerega višina je odvisna od vzroka za nastanek invalidnosti dopolnjene pokojninske dobe ter prištete dobe, če je zavarovanec do nje upravičen.

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti nosilnemu pritožbenemu očitku, da je toženec neutemeljeno odločal o priznanju invalidske pokojnine iz naslova bolezni, ker je bilo po temelju o tem že odločeno s sodbo I Ps 146/2022 z dne 30. 9 .2022. Pritožbeno sodišče je v 8. točki obrazložitve ustrezno ugotovilo, da je bila tožniku s sodbo I Ps 146/2022 priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 3. 2016 dalje, v 80 % zaradi posledic poškodbe pri delu in v 20 % zaradi bolezni, njena odmera,4 pa je bila naložena tožencu v III. točki izreka. Upoštevajoč, da gre pri tožniku za kombiniran vzrok, je bilo potrebno skladno z določilom prvega odstavka 50. člena ZPIZ-2 invalidsko pokojnino odmeriti kot eno, a sestavljeno iz dveh sorazmernih delov. Pri odmeri je potrebno upoštevati pravnomočno odločitev sodišča, v kolikšni meri je posamezni vzrok vplival na nastanek invalidnosti. Gre za invalidnost kot posledico poškodbe pri delu v 80 % in bolezni v 20 %.

9. Pravilna je obrazložitev sodišča v 8. točki, da je bilo za poškodbo pri delu v višini 80 % upoštevanih od 57,25 %,5 kar znaša 45,80 %. Upoštevajoč 1. alinejo 42. in v povezavi s 47. členom ZPIZ-2 (privilegiran vzrok) zakonodaja ne zahteva izpolnitev gostote dobe, kar pa ne drži za odmero invalidske pokojnine iz naslova bolezni (v višini 20 %). Skladno z 2. alinejo 42. člena ZPIZ-2 je potrebno izpolnjevati določeno pokojninsko dobo, ki mora pokrivati vsaj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. Tožnik bi za odmero invalidske pokojnine v delu bolezni moral izpolniti vsaj 8 let in 8 mesecev pokojninske dobe, izpolnil pa je zgolj 7 let in 9 dni pokojninske dobe, zato toženec za ta sorazmerni del pravice invalidske pokojnine ni mogel odmeriti. Končno višino tožnikove invalidske pokojnine predstavlja odmerjena pokojnina iz naslova poškodbe pri delu,6 kar zagotovi odmerni odstotek v višini 45,80 %.

10. Pravilno je prvostopno sodišče pojasnilo, da je pravnomočna postala odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju invalidske pravice. Ker je bila odmera in izplačevanje invalidske pokojnine prepuščena tožencu, sama odmera ni mogla postati pravnomočna. Tožencu je bila skladno z 82. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 24/2007, s spremembami - v nadaljevanju ZDSS-1), odmera pridržana ker toženec razpolaga z bazami podatkov, ki so potrebni pri odmeri invalidske pokojnine. Sodišče ni moglo pravnomočno odločiti o nečemu, s čimer ne razpolaga. Nenazadnje tudi ZPIZ-2, kot pravilno opozarja toženec, ločeno ureja pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine v 42. členu ZPIZ-2 in odmero invalidske pokojnine v primeru kombiniranega vzroka v 50. in 51. členu ZPIZ-2, do česar se je sodišče pravilno opredelilo v 8. točki obrazložitve sodbe. Izpodbijane odločbe tako ne posegajo v pravnomočno razsojeno stvar.

11. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožnik krije svoje stroške pritožbe.

1 Tožnik vztraja, da mu toženec zmotno ni priznal odmernega odstotka za vzrok invalidnosti zaradi bolezni v višini dodatnih 5,2 %. 2 Privilegiran vzrok invalidnosti. 3 To so delovna leta in zajemajo časovno obdobje od zavarovančevega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. 4 Odločanje o višini in izplačevanju. 5 Prvi del vzroka invalidnosti. 6 Tj. 80 % od 57,25 %.