Jedro

Večkratno pretepanje kot konkretizacija fizičnega in psihičnega maltretiranja, kar poslovenjeno ustreza grdemu ravnanju in/ali trpinčenju (Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana 1998, stran 520) ne da bi bila vsaj približno znana vsebina in obseg pretepanja ter druge okoliščine, v katerih je do pretepanja prihajalo, z vidika zahteve po razumljivosti izreka sodbe ni dovolj. Protipravni kontekst tako opisanih izvršitvenih ravnanj in izvrševalčeva krivda sta namreč neprepoznavna, ko je treba zaradi odnosa specialnosti paziti na razliko med neprimernimi vzgojnimi ukrepi (Deisinger M., Kazenski zakonik 217, Posebni del, Poslovna založba MB, Maribor 2017, stran 360) in objestnim nasiljem ter še, da direktni naklep ni edina krivdna oblika iz 25. člena KZ-1, s katero je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbama zagovornice obdolžene A.Z. in zagovornika obdolženega P.V. ter po uradni dolžnosti se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A.Z. in obdolženega P.V., vsakega zase spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jima po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom, v katerih je bila vsakemu od obdolžencev določena kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Varstveno nadzorstvo v preizkusni dobi izvaja Center za socialno delo Murska Sobota. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil mladoletni oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, obdolžena pa sta bila po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščena vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka. Končno, za nagrado in potrebne izdatke postavljenih zagovornikov ter za nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca je bilo po drugem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno, da obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženkina zagovornica in obdolženčev zagovornik. Prva se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženko obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enako je predlagal obdolženčev zagovornik, ki se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. Bistvo kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 je v hudi kršitvi dolžnosti, ki jih imajo starši, skrbnik, rejnik ali druge osebe v razmerju otroka. Čeprav je v splošnem res, da so lahko dolžnosti tudi negativne, na primer vzdrževati se nasilnih ravnanj je zakonski poudarek pri temeljni obliki tega kaznivega dejanja, zlasti na opustitvi pozitivnih dolžnosti, medtem ko so v drugem odstavku 192. člena KZ-1 opisana izvršitvena ravnanja, ki so vsa po vrsti storitvena in ki z izjemo navajanja k beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za otrokov razvoj, predpostavljajo takšno ali drugačno uporabo sile. To je v obravnavani zadevi zelo pomembno, kajti obdolženca bi po konkretnem opisu dejanj v izreku sodbe utegnila ravnati tudi tako, kot je določeno pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja, zaradi česar se pritožbene zahteve po podrobnejšem opisu dejanj v izreku sodbe izkažejo za utemeljene. Večkratno pretepanje kot konkretizacija fizičnega in psihičnega maltretiranja, kar poslovenjeno ustreza grdemu ravnanju in/ali trpinčenju (Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana 1998, stran 520) ne da bi bila vsaj približno znana vsebina in obseg pretepanja ter druge okoliščine, v katerih je do pretepanja prihajalo, z vidika zahteve po razumljivosti izreka sodbe ni dovolj. Protipravni kontekst tako opisanih izvršitvenih ravnanj in izvrševalčeva krivda sta namreč neprepoznavna, ko je treba zaradi odnosa specialnosti paziti na razliko med neprimernimi vzgojnimi ukrepi (Deisinger M., Kazenski zakonik 217, Posebni del, Poslovna založba MB, Maribor 2017, stran 360) in objestnim nasiljem ter še, da direktni naklep ni edina krivdna oblika iz 25. člena KZ-1, s katero je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti.

5. Nerazumljivost izreka sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo še po preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP v zvezi z nadaljnjimi ravnanji kot bi jih naj po opisu dejanja izvršila obdolžena A.Z.. Gre zlasti za njeno nezainteresiranost v času oškodovančeve hospitalizacije kot konkretizacijo opuščene skrbi za njegovo zdravje, ko ni jasno, kako bi naj obdolžena tedaj za oškodovančevo zdravje (dodatno?) skrbela in kako bi naj bilo zato ogroženo njegovo duševno zdravje, vzgoja in osebnostni razvoj. Sklicevanje na ugotovitve izvedenca psihiatrične stroke v razlogih sodbe nerazumljivosti izreka ne odpravlja, saj niti iz povzetih ugotovitve ne izhaja, da je obdolženka z zgornjo nezainteresiranostjo katerokoli skrb opustila, ampak le, da je ta skupaj z drugimi opisanimi in ne opisanimi obdolženčevimi ravnanji na njegovo duševno zdravje negativno vplivala. Če torej obdolženkina nezainteresiranost kot kršitev dolžnostnega ravnanja, ki naj bi skupaj z drugimi ravnanji povzročila ogrozitev oškodovančevega duševnega zdravja, vzgoje in osebnostnega razvoja po izreku sodbe ne deluje smiselno, iz razlogov kot kršitev dolžnostnega ravnanja, ni razvidna. V tem smislu razlogi celo nasprotujejo izreku sodbe, kar je druga v vrsti kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi katere je bilo treba sodbo brez nadaljnjega pritožbenega preizkusa razveljaviti (prvi odstavek 392. člena ZKP).

6. V novem sojenju bo posebna pozornost posvečena konkretizaciji ravnanj obeh obdolženčev glede na zakonski opis očitanega kaznivega dejanja in nato še njegovi dokazanosti, ko ne bo mogoče prezreti dejanskih navedb obeh pritožnikov, s katerimi se pritožbeno sodišče kot rečeno ni moglo ukvarjati.