Jedro

Novela 125. člena SZ ne omejuje pravice do odkupa le na stanovanja iz 2. odstavka 113. člena SZ. Zakon govori o "vseh razpoložljivih zasedenih in nezasedenih stanovanjih", katerih lastnik je zavezanec. Mednje zato sodijo tudi druga, še ne privatizirana stanovanja, v katerih prebivajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice, sedaj najemniki, ki se niso odločili za odkup v prvotnem roku iz 123. člena SZ, čeprav so to pravico po 117. členu SZ imeli.

Istovetnost tožbenega zahtevka je odvisna od dejanske in pravne podlage spora. Tudi če bi bila pravilna presoja, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na zatrjevano pravno podlago, sodišče samo zato tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi lahko tožbeni zahtevek le zavrnilo. To velja tudi v primeru, če sodišče ugotovi, da bi lahko bila pravno utemeljena le tista podlaga, ki jo je tožnik uveljavljal v drugem, prej začetem pravdnem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke, ki jo je vložila dne 2.9.1994. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopni sklep potrdilo.

Proti temu sklepu je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani odločbi spremeni, tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške. Podrejeno predlaga, da revizijsko sodišče oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je sodišče napačno uporabilo 5. odstavek 13. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 21/94). V tej določbi je po mnenju revidenta urejena pravica prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice, da v nadaljnjem roku štirih mesecev odkupijo eno od stanovanj, ki je sicer last zavezanca za denacionalizacijo, ni pa bilo predmet denacionalizacije. Da je tako, je bilo objavljeno v vseh časopisih, pa tudi Ministrstvo za okolje in prostor je objavilo oglase z enako vsebino. Zmotno je zato stališče, da zajema 125. člen le stanovanja iz 2. odstavka 113. člena Stanovanjskega zakona, iz česar naj bi sledilo, da za tožečo stranko, ki ni v takem stanovanju, podaljšanje oziroma nova določitev roka ne velja. Prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice na nekem denacionaliziranem stanovanju, ki ga ni mogel odkupiti, je zakonodajalec sicer res omogočil odkup kateregakoli drugega stanovanja zavezanca, vendar šele po poteku navedenih štirih mesecev. Tožba je torej dopustna, rok pa varovan. Ne gre za razsojeno stvar, ker je tožeča stranka prvotno tožbo vložila na podlagi prvotnega Stanovanjskega zakona, sedaj pa na podlagi nove pravice, ki ji jo je dala novela navedenega zakona.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnik je vložil tožbo na podlagi novele Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki je začela veljati 7.5.1994 (Uradni list RS, št. 21/94). Sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je zakonodajalec z novelo želel doseči enakopravnejše obravnavanje prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila denacionalizirana, in ki jih novi lastniki nočejo prodati. V ta namen je v spremenjenem 125. členu predvidel več možnosti. Ena med njimi je urejena v 5. odstavku 125. člena SZ. Ta omogoča prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih odkup kateregakoli drugega stanovanja (zasedenega ali nezasedenega) v lasti zavezanca, prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice v zasedenih zavezančevih stanovanjih pa odkup stanovanj, v katerih so sedaj le najemniki.

Novela ne omejuje pravice do odkupa le na stanovanja iz 2. odstavka 113. člena SZ oziroma kot pravi sodišče druge stopnje, na stanovanja, ki so "predmet denacionalizacije". Zakon govori o "vseh razpoložljivih zasedenih in nezasedenih stanovanjih", katerih lastnik je zavezanec. Mednje zato sodijo tudi druga, še ne privatizirana stanovanja, v katerih prebivajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice, sedaj najemniki, ki se niso odločili za odkup v prvotnem roku iz 123. člena SZ, čeprav so to pravico po 117. členu SZ imeli. Določbe o novem roku 4 mesecev za odkup uvajajo rešitev, ki naj pravna položaja obeh kategorij imetnikov spravi v ravnotežje. S to določbo zakon torej enim omogoča nadomestni odkup, drugim pa naknadni odkup. S pravico do naknadnega odkupa je zakonodajalec prejšnjim imetnikom dal možnost, da preprečijo novonastali položaj, v katerem bi namesto dosedanjega najemodajalca (v tem primeru občine), dobili novega, fizično osebo (dosedanjega najemnika v denacionaliziranem stanovanju).

Ker je torej novela SZ določila nov rok za odkup stanovanj po privatizacijskih pogojih tudi tistim prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ki ne stanujejo v stanovanjih, ki so predmet denacionalizacije, so pa v lasti zavezanca, je s tem tudi tožnik dobil ponovno pravico zahtevati odkup spornega stanovanja.

Zato pa tudi ni mogoče govoriti o razsojeni stvari, pa čeprav gre za novo tožbo za isto stanovanje. Istovetnost tožbenega zahtevka je odvisna od dejanske in pravne podlage spora. Tudi če bi bila pravilna presoja, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na zatrjevano pravno podlago, sodišče samo zato tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi lahko tožbeni zahtevek le zavrnilo. To velja tudi v primeru, če sodišče ugotovi, da bi lahko bila pravno utemeljena le tista podlaga, ki jo je tožnik uveljavljal v drugem, prej začetem pravdnem postopku. Zato tožnik v reviziji upravičeno nasprotuje ugotovitvi, da je bilo o zahtevku že pravnomočno razsojeno. S tem sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili 2. odstavek 333. člena ZPP.

Revizijsko sodišče zaradi jasnosti dodaja še naslednje: Ko je bila revizija vložena, to je dne 3.10.1995, revizijsko sodišče še ni izdalo sklepa z dne 11.1.1996, opr. št. II Ips 321/94, s katerim je ugodilo reviziji tožnika v prej začetem pravdnem postopku (opr. št. P 207/96), in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zato se ni smelo ukvarjati z vprašanjem pravnega interesa za revizijo v sedaj obravnavani (poznejši) pravdni zadevi, temveč jo je ne glede na prejšnjo odločitev moralo meritorno obravnavati. Odločitev v navedeni pravdni zadevi pa bo lahko vplivala na nadaljnji potek tega postopka, vendar šele pred sodiščem prve stopnje.

Ker je torej revizija v celoti utemeljena, je revizijsko sodišče na podlagi 394. in 2. odstavka 395. člena v povezavi s 4. odstavkom 400. člena ZPP oba sklepa razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Obrazložena pravna podlaga vsebuje dovolj napotkov za odločitev, če bo za nadaljnje meritorno obravnavanje zadeve še obstajal pravni interes.

Izrek o pravdnih stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.