Jedro

Ni mogoče upoštevati nekonkretnega ugovora toženca zoper višino tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 37.887,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči plača znesek 612.353,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 86.580,00 SIT od 23.11.1993 in od zneska 525.773,00 SIT od 9.6.1994 dalje do plačila ter ji povrne pravdne stroške v znesku 50.308,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1998 dalje do plačila.

Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge, predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožbeni zahtevek zastaral. Z dopisom z dne 1.8.1994 toženec zahtevka ni pripoznal, s tem zastaranje ni bilo pretrgano. Vztraja pri navedbah iz zadnje vloge. Ni pravno korektno, da sodišče akceptira vsakršno regresiranje tožnika. Tožnica je odškodnino izplačala kar "na počez", na podlagi odškodninskega zahtevka pooblaščenca zavarovancev.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Zastaralni rok je začel teči z dnem izplačila odškodnine, to je 23.11.1993 za materialno škodo, za nematerialno škodo pa 9.6.1994. Zastaralni rok ni potekel, saj je bila tožba vložena 13.11.1996. Tožeča stranka je ugodila le tistim postavkam odškodninskega zahtevka oškodovancev, ki so bile potrjene s predloženo medicinsko dokumentacijo. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka izplačala odškodnino kar "na počez" je neutemeljena. Prilaga dopis, iz katerega izhaja specifikacija izplačane odškodnine za vsakega oškodovanca posebej.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ni obrazložila formalno zatrjevanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato, na podlagi določbe drugega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), opravilo preizkus morebitnega obstoja katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na obstoj katerih mora paziti tudi po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da nobena od teh, v postopku na prvi stopnji, ni bila storjena.

Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo uporabilo pravilno in ugotovilo vsa dejstva, ki so, glede na takšno pravilno upoštevano materialno pravno izhodišče, odločilnega pomena. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče le še dodaja: Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor toženca, da je tožbeni zahtevek zastaral. Po določbi tretjega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih. Po določbi prvega odstavka 361. člena ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. V prvem odstavku 919. člena je določeno, da mora zavarovalnica izplačati odškodnino v dogovorjenem roku, ki pa ne sme biti daljši od 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če je do škodnega dogodka prišlo 14.11.1993, je zastaralni rok pričel teči šele petnajsti dan po tem, ob predpostavki, da je bila zavarovalnica že dan po škodnem dogodku obveščena o nastopu zavarovalnega primera.

Tožba, ki je bila vložena 13.11.1996, je bila nedvomno vložena znotraj triletnega zastaralnega roka. Brez podlage je pritožbena trditev, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zastaranja, neutemeljeno oprlo na dopis toženca, ki naj bi le pogojno pripoznal terjatev. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožeča stranka nekritično obravnavala odškodninske zahtevke oškodovancev in smiselno, da jim je izplačala višjo odškodnino, kot jim pripada. Iz v spis predloženega odškodninskega zahtevka izhaja, da so oškodovanci uveljavljali odškodninski zahtevek v skupnem znesku 1,282.433,00 SIT, tožeča stranka pa jim je izplačala le znesek, katerega povračilo uveljavlja. Da bi toženec uspel z ugovorom zoper višino zahtevka, bi moral, v skladu z določbami ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi bi izpodbila navedbe in dokaze tožeče stranke, kot mu to konkretno nalagata določbi 219. in prvega odstavka 299. člena ZPP. Zgolj pavšalne trditve in še to brez dokazne opore, za pomislek zoper pravilnost ugotovitve pravno odločilnih dejstev, ne zadoščajo.

Po navedenem se pokaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče jo je zato, na podlagi določbe 368. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, pač pa je to storila tožeča, ki so ji stroški nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Stroški obsegajo nagrado pooblaščenemu odvetniku, ki je bila odmerjena po Odvetniški tarifi ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odmere.