Jedro

Oba pogoja (subjektivni oziroma materialni kot objektivni) morata biti izpolnjena kumulativno, kar pomeni, da se BPP prosilcu ne dodeli, če katerikoli od teh dveh pogojev v konkretnem primeru ni izpolnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 61/2019-4 z dne 26. 4. 2019, odločila, da se prošnja A.A., v tem upravnem sporu tožnika, za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Celju, št. IV U 21/2019-3 z dne 11. 4. 2019, ter pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem v pritožbenem postopku, zavrne.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnik 24. 4. 2019 vložil prošnjo za dodelitev BPP, pri tem pa navedel, da zaproša za BPP v pravni zadevi: „Pritožba zoper sklep IV U 21/2019-3“ in kot želeno vrsto, obliko in obseg BPP navedel: „Pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem v pritožbenem postopku“. S sklepom, za izpodbijanje katerega tožnik zaproša za dodelitev BPP, je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju, zavrglo prosilčevo tožbo na ugotovitev, da je bilo z dejanjem policistov Policijske postaje Slovenske Konjice poseženo v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine ter zoper plačilni nalog te policijske postaje. Tožena stranka ugotavlja, da prosilec s pritožbo zoper izpodbijani sklep nima možnosti uspeha, saj lahko nezakonitost izdanega plačilnega naloga izpodbija v drugem postopku, to je pred sodiščem prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka. Po stališču tožene stranke tudi niso izpolnjene predpostavke za subsidiaren upravni spor iz 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je v tem primeru zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede na takšno odločitev tožena stranka ocenjuje, da prosilec tudi nima možnosti uspeha zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na zahtevo za zavarovanje dokazov. Ker postopek s pritožbo zoper izpodbijani sklep nima verjetnega izgleda za uspeh in tako ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP, je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je odločitev tožene stranke protipravna, ker mu ni bila odobrena BPP. Po tožbenih navedbah tožnik izpolnjuje vse pogoje za dodelitev BPP. Prejema 230,00 EUR pokojnine, s čimer se preživljajo trije družinski člani. Ne strinja se z zaključkom tožene stranke, da v postopku ne bo uspel. Navaja, da bo poslal zdravniško spričevalo, če mu BPP ne pripada. BPP mu pripada v vsakem primeru, ker drugače tega instituta v Sloveniji sploh ne rabimo. Toženi stranki očita, da ne dela po zakonu, ker bi mu v nasprotnem primeru pripadala BPP.

4. Tožnik je po pozivu sodišča svojo tožbo dopolnil in v dopolnitvi tožbe navedel, da je tožba mišljena kot upravni spor, ker je senat Direktorata za policijo ugotovil napačen potek dogodkov dne 21. 12. 2018, saj so se stvari dogajale povsem drugače, kot je navedeno v njihovem odgovoru. Zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebuje pomoč, da bi lahko dokazal, kaj in kako se je dogajalo. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in se mu odobri BPP, prosi pa tudi za oprostitev plačila sodne takse.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

8. Po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V zvezi z objektivnim pogojem pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku navedene določbe je določeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Tožena stranka meni, da v konkretnem primeru zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, tožnik pa takšnemu stališču nasprotuje.

9. Predmet presoje v predmetnem upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke, ki se nanaša na vložitev pritožbe zoper sklep sodišča, s katerim je bila zavržena tožnikova tožba in predlog za zavarovanje dokazov, in nadaljnje zastopanje tožnika pred sodiščem v pritožbenem postopku.

10. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z izpodbijanim aktom odločila zakonito in pravilno, svojo odločitev pa ustrezno obrazložila. Sodišče izpostavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi natančno obrazložila okoliščine, ki se nanašajo na samo vsebino zadeve, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za dodelitev BPP, kar utemeljuje zaključek tožene stranke, da tožnik v tej zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh.

11. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na ugotovitev tožene stranke, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v zadevi, v kateri zaproša za dodelitev BPP. V zvezi s tem sodišče tožniku pojasnjuje, da je treba pri ugotavljanju izpolnjevanja tega t. i. objektivnega pogoja uporabiti standard očitnosti, katerega vsebina je, da je že na prvi pogled možno zaznati, da prosilec pred sodiščem ne bo uspel s svojim zahtevkom. Tako je treba pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP v določeni meri opraviti tudi vsebinski preizkus zadeve, pri čemer predstavlja obseg oziroma meje tega preizkusa že omenjeni standard očitnosti. Sodišče v nasprotju s tožnikom ocenjuje, da je s takšno obrazložitvijo, kot jo je podala tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, glede na vsebino zadeve, zadoščeno tej zahtevi in je zaključek tožene stranke, da tožnik ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh s predmetno pritožbo, pravilen. Sodišče kot nerelevantno ocenjuje tožbeno navedbo o slabem premoženjskem stanju, ker morata biti oba pogoja (subjektivni oziroma materialni kot objektivni) izpolnjena kumulativno, kar pomeni, da se BPP prosilcu ne dodeli, če katerikoli od teh dveh pogojev v konkretnem primeru ni izpolnjen. Ker je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, ugotavljanje izpolnjevanja subjektivnega pogoja ni potrebno.

12. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

14. Sodišče o predlogu za taksno oprostitev ni odločalo, ker se v postopkih odločanja o BPP v skladu z 10. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.