Jedro

Državljanstvo se lahko odvzame, če je poleg pogojev določenih v 1. odstavku 26. člena izpolnjen eden izmed pogojev določenih v 2. odstavku istega člena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 20.7.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožniku odvzame državljanstvo Republike Slovenije, odločba pa se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Ugotovila je, da se je tožnik izselil iz Slovenije in zaposlil pri carinski službi v Republiki Srbiji, kar dokazuje, da ima državljanstvo Republike Srbije. Ker je tožnik kot delavec carinarnice že pred agresijo na Slovenijo vzdrževal stike z aktivnimi pripadniki JA in jim posredoval podatke relevantne za pripravo agresije, med agresijo pa zbiral podatke o obrambnih silah Slovenije in jih posredoval agresorju, je s svojim delom škodoval interesom Republike Slovenije, zato obstojajo razlogi za odvzem državljanstva po 2. točki 2. odstavka 26. člena zakona o državljanstvu (ZDS).

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. V obrazložitvi navaja, da je solastnik hiše v Sloveniji, kjer ima svoje stvari in kamor prihaja vsaj enkrat mesečno. Vsi osebni dokumenti so izdani v Sloveniji. Do 1.10.1991 je delal v carinarnici v Sloveniji, od tega dne dalje do danes pa je zaposlen v carinski službi prejšnje SFRJ in poznejše države ZRJ. Republika Srbija nima svoje carinske službe in tožniku tudi ni znano, da bi imel državljanstvo Republike Srbije, saj se je iz Srbije odselil že v letu 1973. Pri svojem delu v carinski službi je tožnik imel le podatke iz uradnih okrožnic in navodil, kot so to imeli vsi drugi carinski delavci. Tožnik ni imel dostopa do pomembnih podatkov, ki bi se nanašali na carinsko službo niti mu ni znano, da bi le-ti obstojali. Ko je Slovenija prevzela carinsko službo in carinski nadzor nad svojim ozemljem, je bilo to tožniku in drugim carinskim delavcem uradno sporočeno. Svoje delo v carinski službi v Sloveniji je opravljal do 1.10.1991 po navodilih upravnika carinarnice in na njegovo delo ni bilo pripomb. Tožnik tudi nikoli ni zbiral podatkov o obrambnih silah Republike Slovenije in z enotami JA, ki so izvajale napadalne akcije na področju Slovenije, nikoli ni imel niti slučajnih stikov. Kolikor je tožniku znano, se zoper njega ne vodi kazenski postopek. Po nasvetu upravnika carinarnice je zaprosil za prerazporeditev na drugo delovno mesto, saj si v Sloveniji ni uspel zagotoviti zaposlitve. V izpodbijani odločbi je pavšalno navedeno, da je tožnik s svojim delovanjem škodoval mednarodnim in drugim interesom Slovenije. Toda zakon v določbi 2. odstavka 26. člena natančno definira, kaj se šteje za delo, ki škoduje mednarodnim in drugim interesom in sicer: "če oseba pripada organizaciji, katere aktivnost meri na rušenje ustavnega reda Slovenije ali če oseba kot pripadnik tuje obveščevalne službe škoduje interesom Republike Slovenije ali če tem interesom škoduje s svojim delom v državnem organu ali organizaciji tuje države." Ničesar od naštetega v obravnavani zadevi ni podano, zato je napadena odločba brez dejanske in pravne podlage. Netočna je tudi trditev, da je tožnik nedosegljiv. Tožnik redno prihaja v Slovenijo in nikoli ni prejel nobenega vabila na zaslišanje. Glede očitkov v odločbi tožnik želi biti zaslišan in predlaga, da se vsa vabila vročajo na naslov njegovega pooblaščenca. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da pogoj za odvzem državljanstva ni odjava stalnega prebivališča, ampak dejansko življenje v tujini. Tožnik potrjuje, da je zaposlen v Srbiji in s tem je izpolnjen tudi drugi pogoj, da ima srbsko državljanstvo, saj po osamosvojitvi Slovenije in po razglasitvi Zvezne republike Jugoslavije, ne bi mogel biti zaposlen v njenih državnih organih, če ne bi imel državljanstva ene od republik te države. Kazenska ovadba zoper tožnika je bila zavržena iz formalnih razlogov, ker javni tožilec ni bil seznanjen z dejstvom, da je tožnik državljan Republike Slovenije, zato njegova dejanja zoper Slovenijo ni štel za pomoč sovražniku. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Odvzem državljanstva je v bistvu neke vrste sankcija, saj gre za prenehanje državljanstva proti volji posameznika. Zato je državljanstvo mogoče odvzeti samo ob pogojih, ki so v 26. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I - ZDS) taksativno našteti. Osnovna pogoja, ki morata biti izpolnjena, je tuje državljanstvo prizadete osebe in njeno dejansko bivanje v tujini. Tožbeni ugovori sicer sodišču ne vzbujajo dvomov, da sta navedena pogoja izpolnjena. Na dejansko bivanje namreč ne vplivajo pravice na nepremičninah in občasno vračanje v konkretno nepremičnino. Dejstvo, da ima tožnik tudi tuje državljanstvo, tožena stranka sicer po nepotrebnem posredno dokazuje z njegovim delom v tuji carinski službi, čeprav je v spisu (list.št. 2) overovljeno potrdilo, da je tožnik državljan Republike Srbije. Vendar izpolnitev samo teh dveh pogojev še ne zadostuje za odvzem državljanstva.

Ob izpolnjenih navedenih dveh pogojih se državljanstvo lahko odvzame le osebi, če s svojim delom škoduje mednarodnim in drugim interesom Republike Slovenije. Zakon v 1. in 2. točki 2. odstavka 26. člena določa, kaj se šteje za delo, s katerim se škoduje navedenim interesom Slovenije. Tožena stranka se sklicuje na 2. točko 2. odstavka, ne da bi konkretno opredelila, ali šteje, da tožnik kot pripadnik tuje obveščevalne službe škoduje interesom Republike Slovenije ali tem interesom škoduje s svojim delom v državnem organu ali organizaciji tuje države. Kot dejansko podlago za uporabo te zakonske določbe, tožena stranka navaja tožnikovo ravnanje kot delavca carinarnice v Sloveniji pred agresijo in med agresijo na Republiko Slovenijo. Gre torej za ravnanje tožnika v organu Republike Slovenije in ne tujem državnem organu. Zato ugotovljene dejanske podlage ni mogoče šteti kot ravnanje oziroma delo v smislu 2. točke 2. odstavka citiranega člena, na katero tožena stranka opira sporno odločbo. Dejanske podlage za konkretno tožnikovo delo zoper interese Republike Slovenije in škodo, ki je s tem nastala ali bi utegnila nastati zaradi tožnikovega dela kot pripadnika tuje obveščevalne službe, njegovega dela v državnem organu ali organizaciji tuje države, pa tožena stranka ne ugotavlja.

Postopek za odvzem državljanstva se lahko le izjemoma izvede brez sodelovanja stranke (3. odstavek 26. člena). Pravilo je torej, da se stranki da možnost, da v postopku brani svoje koristi, predlaga dokaze in se izjavi o vseh dejstvih pomembnih za ugotovitev materialne resnice. Le, če stranke iz objektivnih razlogov ni mogoče pritegniti v postopek, se odločba izda brez udeležbe stranke. Ker iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožena stranka poskusila tožniku omogočiti sodelovanje v postopku, je utemeljen tožbeni ugovor, da so bila kršena tudi pravila postopka.

Dejansko stanje je torej nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, zato je izpodbijana odločba nezakonita iz razlogov 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.