23.6.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. L. iz L. na seji senata dne 23. junija 1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. L. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II P 35/92 z dne 6.5.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II P 35/92 z dne 7.7.1992 in Sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani št. II P 35/92 z dne 16.4.1992 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija v izreku navedene sodne odločbe, s katerimi je bil zavrnjen njegov zahtevek, po katerem naj bi bil delodajalec z njim dolžan skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje. Na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) namreč še ni bila pravnomočna sodna odločba, s katero je sodišče za novo imetnico stanovanjske pravice določilo njegovo razvezano ženo. Sodišča naj bi z zavzetimi stališči ne zagotovila učinkovitega in enakopravnega varstva njegovih pravnih interesov pred zavezancem za prodajo stanovanja. Kršila naj bi njegove osebnostne pravice po 35. členu Ustave v zvezi s 5. odstavkom 15. člena Ustave. Po pritožnikovem mnenju naj bi Sodišča morala ne glede na obseg tožbenega zahtevka upoštevati tudi prvo točko 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki naj bi se v postopkih, v katerih so udeleženi tudi otroci, uporabljala neposredno. Po tej določbi naj bi bile pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ki jih vodijo sodišča, otrokove koristi glavno vodilo.

2.Pritožnik navaja, da Stanovanjski zakon v krog tistih, ki jim lastnik lahko odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe, ni vštel tistih prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice, ki jim je ali bi jim lahko stanovanjsko razmerje prenehalo z zagotovitvijo drugega primernega stanovanja oziroma najpotrebnejših prostorov. Po izpodbijani sodbi revizijskega sodišča naj ne bi bilo mogoče šteti, da je bil pritožnik na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona imetnik stanovanjske pravice, saj naj bi se v sodni praksi uveljavilo stališče, da sta bila do pravnomočne odločitve nepravdnega sodišča oba razvezana zakonca , ki sta živela v skupnem stanovanju, potencialna imetnika stanovanjske pravice.

Pritožnik meni, da je citirani primer sodne prakse sporen, ker je Zakon o stanovanjskih razmerjih določal, da je imetnik stanovanjske pravice lahko le ena oseba; ker je razvezani zakonec, ki mu v nepravdnem postopku stanovanjska pravica ni bila dodeljena, obdržal status uporabnika stanovanja, dokler mu niso bili priskrbljeni najpotrebnejši prostori; ker je imel uporabnik stanovanja pravico neovirano uporabljati stanovanje in imetnik stanovanjske pravice ni mogel svojevoljno izrabiti določbe 21. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih. Navedeni primer sodne prakse pa naj tudi po vsebini ne bi bil primerljiv z razlogi pritožnikovega revizijskega zahtevka.

3.Pritožnik sam navaja, da ustavno pritožbo vlaga po preteku roka, ki ga za vložitev ustavne pritožbe določa 52. člen Zakona o Ustavnem sodišču ( Uradni list RS, št.15/94 - v nadaljevanju:

ZustS). Prekoračitev roka pojasnjuje z navedbo, da mu izpodbijana sodba ni bila vročena osebno, pač pa preko vložišča delodajalca. Pa tudi Zakon o Ustavnem sodišču, ki je nominiral naslovljenca in potek ustavne pritožbe, naj bi takrat veljal šele krajši čas. Ker meni, da ustavna pritožba odpira pomembna vprašanja in da so bile kršene tudi otrokove pravice, predlaga, da jo Ustavno sodišče kljub zamudi sprejme v obravnavo.

B.

4.Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča se rok za vložitev ustavne pritožbe zoper odločbe, izdane po uveljavitvi Ustave Republike Slovenije in pritožnikom vročene pred uveljavitvijo ZUstS, šteje od dneva uveljavitve tega zakona. Ustavna pritožba je zato pravočasna.

5.O členu 117 Stanovanjskega zakona je Ustavno sodišče z različnih vidikov že večkrat odločalo. V zadevi št. U-I-95/91 (OdlUS 35/I) je navedlo, da zakonska predkupna pravica varuje poseben interes, ki je močnejši od splošnega interesa, da naj stvari ne bodo po nepotrebnem obremenjene s pravicami tretjih.

Zato mora biti povsem jasno opredeljeno in določeno, na kateri subjekt se nanaša. Iz navedenih razlogov predkupne pravice ni mogoče širiti na druge subjekte, zlasti pa ne na nedoločene ali nedoločljive. Sodišče pa je v tej odločbi navedlo tudi, da načelo enakosti obvezuje zakonodajalca, da ob pripravi norm izhaja iz splošnih poprečnih dejanskih stanj in da se pri tem opira na prevladujoča stanja. Na netipične primere se zakonodajalec ne more ozirati, saj oblikuje splošne in abstraktne norme. Posamezni primeri, ki odstopajo od splošnih stanj, ne morejo povzročiti ugotovitve Ustavnega sodišča, da gre za neskladnost z Ustavo. Zakonska določba, ki takšnih netipičnih primerov ne upošteva, zato še ni v neskladju z Ustavo.

Pritožnikov primer, ko v nepravdnem postopku izdana sodna odločba o dodelitvi stanovanjske pravice na dan uveljavite Stanovanjskega zakona še ni bila pravnomočna in zato na dan uveljavitve zakona ni bilo mogoče z gotovostjo trditi, kdo je (bo) upravičenec za nakup stanovanja po njegovem 117. členu, je takšen netipični primer in so zato o njem morala odločiti sodišča.

6.Pritožnik zlasti izpodbijani revizijski sodbi očita, da naj bi sodišče napačno uporabilo materialno pravo in da naj bi mu bila kršena pravica do enakopravnega obravnavanja, saj naj bi bil njegov primer drugačen od tistega, kar se v sodni odločbi navaja kot v sodni praksi uveljavljeno stališče. Kršitev pravice iz 22. člena Ustave bi bila storjena s tem, če bi isti organ v enakih primerih odločal različno. V pritožnikovem primeru ne gre za takšno različno odločitev. Pravilnosti zavzetega stališča pa Ustavno sodišče ni pristojno ocenjevati, saj ni instanca rednemu sodišču.

7.Tudi pritožnikova trditev, da izpodbijane sodbe niso upoštevale otrokovih koristi v smislu že navedene Konvencije, ni utemeljena. V obravnavanem primeru je šlo za spor o prodaji oziroma nakupu stanovanja, v katerem otrok očitno ni bil udeležen.

8.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno tudi niso kršene pritožnikove osebnostne pravice po 35. členu Ustave, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata:

mag. Janez Snoj