Jedro

V skladu z določbo 149. člena OZ se šteje, da škoda, nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Voznik avtomobila kot imetnik nevarne stvari odgovarja pešcu za nastalo škodo ne glede na krivdo po določilu 150. člena OZ, skladno s tretjim odstavkom 153. člena OZ pa je imetnik lahko deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Pri tem je ravnanje oškodovanca podlaga za delno razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti, če je za odgovorno osebo nepričakovano in nepreprečljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 2.308,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 04. 2007, zakonske zamudne obresti od zneska 3.868,73 EUR od 18. 04. 2007 do 16. 11. 2007, ter 1.560,07 EUR pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga, da ji višje sodišče prisodi dodatno denarno odškodnino s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroški. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožena stranka odgovarja le za 60% nastale škode. Sodišče napačno ugotavlja, da je bilo ravnanje tožnice za voznico nepričakovano ter da ga ni mogla preprečiti, saj je vozila počasi in je tožnico opazila, ko je ta stopila s pločnika na cesto. Kljub temu, da bi lahko ustavila, tega ni storila ter je hotela tožnico obvoziti po levi strani cestišča. Tožnica pa se je, ko je opazila, da voznica ne bo ustavila, umikala ravno v to smer. Takšno reakcijo tožnice bi voznica morala predvideti. Res je, da je tudi ravnanje tožeče stranke v določeni meri neustrezno, vendar pa je kljub temu njen soprispevek lahko le minimalen. Odgovornost bi se morala deliti v razmerju 90:10 v korist tožnice.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je neposreden vzrok nastanka škode to, da se je voznica avtomobila (zavarovanka tožene stranke) zaletela v tožnico (peško). Vendar pa je bilo tudi ravnanje tožnice, ki je stekla naravnost pred vozeči avtomobil, za voznico nepričakovano in nepreprečljivo. Odgovornost za nastalo škodo je sodišče porazdelilo v razmerju 40:60 v korist tožnice.

V skladu z določbo 149. člena Obligacijskega zakonika

(1)

(v nadaljevanju OZ) se šteje, da škoda, nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Voznik avtomobila kot imetnik nevarne stvari odgovarja pešcu za nastalo škodo ne glede na krivdo po določilu 150. člena OZ, skladno s tretjim odstavkom 153. člena OZ pa je imetnik lahko deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Pri tem je ravnanje oškodovanca podlaga za delno razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti, če je za odgovorno osebo nepričakovano in nepreprečljivo

(2)

Sodišče prve stopnje je pravilno določilo razmerje med odgovornostjo tožnice in zavarovanke tožene stranke za nastalo škodo. Tožnica je namreč za tem, ko je zavestno stopila s pločnika na cesto, nepričakovano stekla pred umikajoči se avtomobil. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje voznica trka tedaj ni več mogla preprečiti. Pri tako neracionalni reakciji tožnice niti ni pomembno, ali se je avtomobilu skušala umakniti (tako da je stekla pred umikajoči se avtomobil) ali pa ga je hotela ustaviti. Zaradi tega voznici, kljub temu, da ni ustavila, ko je tožnica stopila na cestišče, ter je tožnico skušala obvoziti, ne gre pripisati višjega soprispevka. Soprispevek tožnice k nastanku škode pa ne more biti manjši kot ga je določilo sodišče prve stopnje že zaradi same narave in nepremišljenosti njenega ravnanja.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku

(3)

(v nadaljevanju ZPP) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, prav tako pa niso bili podani razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni bila zagrešena kakšna od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti; materialno pravo (tudi v smislu odmere pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo) pa je bilo pravilno uporabljeno.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001. (2) Povzeto po: D. Jadek Pensa v Plavšak, Juhart, Jadek Pensa, Kranjc, Grilc, Polajnar Pavčnik, Dolenc, Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 869. (3) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008.