Jedro

Delovni stroj je bil v času škodnega dogodka namenjen prevozu (premikanju) hlodov, premikanje vozila, pa je ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila. Ne drži, da je bil škodni dogodek neodvisen od prometne funkcije stroja. Dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v zaključni fazi delovne operacije, torej pri odlaganju hloda, ko se delovni stroj ni premikal, imel pa je prižgan motor, in se je pri razkladanju hloda v navpičnem položaju veriga odpela in je hlod padel ter poškodoval tožnika, ne pomeni, da stroj ni bil uporabljen kot prevozno sredstvo, za kar se v pritožbi zavzema toženka, saj je delovna operacija zajemala tudi premike stroja z namenom izvedbe delovne operacije (nakladanje, prevažanje in razkladanje hlodovine).

Delovni stroj, ki ga poganja motorna sila in s katerim je voznik prevažal, odlagal in nalagal lesene hlode (torej velika in težja bremena), nevarna stvar. Glede na organizacijo dela v obravnavanem primeru (ko se je delo opravljalo na način, da ni bilo izključeno, da sta delavec in delovni stroj na istem mestu) ni bilo nepričakovano, da lahko delavec, ki se nahaja v bližini delovnega stroja (nepričakovano) vstopi v delovno področje stroja, kar bi moral toženkin zavarovanec upoštevati in bi moral takšen način del preprečiti. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za nastali škodni dogodek podana toženkina objektivna odgovornost. Utemeljen pa je pritožbeni očitek v zvezi z neuporabo varnostne čelade glede ugotovljenega tožnikovega soprispevka k nastali škodi v višini 10 %. S tem ko je sodišče prve stopnje pri oceni tožnikovega soprispevka upoštevalo, da tožnik ni nosil zaščitne čelade, ne da bi pred tem ugotavljalo, ali je neuporaba čelada vplivala na nastanek škode, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Zmotno je menilo, da vprašanje vpliva neuporabe čelade na nastanek škode, spada v okvir višine odškodnine in ne temelja zahtevka. Gre namreč za vprašanje vzročne zveze med tožnikovim ravnanjem in nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba v odločitvi o podani odgovornosti tožene stranke za nastali škodni dogodek z dne 26. 4. 2016 po Polici za avtomobilsko zavarovanje, št. VO44401162449 v višini 90 %, potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se vmesna sodba v odločitvi o tožnikovem 10 % soprispevku k nastanku škodnega dogodka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je podana toženkina odgovornost za nastali škodni dogodek z dne 26. 4. 2016 po Polici za avtomobilsko zavarovanje, št. VO44401162449, v višini 90 %, v višini 10 % pa je tožnik sam prispeval k nastanku škodnega dogodka (I. točka izreka). Odločitev o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka je pridržalo za končno sodbo (II. točka izreka).

**Navedbe strank v pritožbenem postopku** _Tožnikova pritožba_

2. Tožnik vlaga zoper vmesno sodbo pravočasno pritožbo po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vse po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vmesno sodbo izpodbija v delu glede prisojenega 10 % tožnikovega soprispevka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožnikov zahtevek po temelju v celoti utemeljen (in da je toženkina odgovornost za škodni dogodek z dne 26. 4. 2016 podana v celoti), oziroma podredno, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbi uveljavlja kršitev 2., 7. in 286. člena ZPP v zvezi s 339. členom ZPP. Navaja, da toženka ni podala pravočasnih trditev, da je bil tožnik seznanjen z načinom dela in da bi kritičnega dne lahko slišal delovni stroj (ter bi se zato moral odstraniti iz njegove bližine), zato je sodišče prve stopnje preseglo toženkino trditveno podlago, kar je vplivalo na nezakonitost sodbe. Tožnik je že pred sodiščem prve stopnje uveljavljal bistveno kršitev določb ZPP glede toženkine postavitve vprašanja izvedencu, ali bi tožnik stroj lahko slišal, ker toženka teh trditev pred tem ni postavila. Prav tako je uveljavljal prekluzijo glede izvedenčeve ugotovitve v tem delu. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožnikovem prispevku to upoštevalo, čeprav ne bi smelo. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kakšni podlagi je sprejelo zaključek, da naj bi bil tožnik seznanjen z načinom dela in da bi sploh lahko slišal stroj, odločitev sodišča prve stopnje o soprispevku je nejasna in neargumentirana, zato izpodbijane vmesne sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Nadalje navaja, da toženka ni pravočasno (konkretizirano) zatrjevala, da bi tožnik moral nositi čelado ali kakšno drugo zaščitno sredstvo in da bi uporaba čelade (oziroma kakšnega drugega delovnega sredstva in točno katerega) preprečila nastanek (ali večji obseg) škode. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, katera druga sredstva oziroma opremo bi moral uporabljati tožnik, zato izpodbijane vmesne sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je bilo poseženo v tožnikovo pravico do izjave. V zvezi s tem uveljavlja kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 25. člena Ustave (v nadaljevanju URS). Odločitev sodišča prve stopnje o tožnikovem soprispevku je materialnopravno napačna (171. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), ker toženka ni zatrjevala (niti dokazala), da bi čelada (ali druga zaščitna oprema) preprečila škodo in sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo. Ni podane vzročne zveze med neuporabo čelade in nastalo škodo. Varnostna čelada ne bi preprečila škode, tožnik ni sosprispeval k nastanku škode. Tožnik je dokazal, da bi utrpel iste poškodbe tudi v primeru, da bi uporabljal zaščitna sredstva. Z dosedanjimi izvedenskimi mnenji izvedencev (priložil je dve izvedenski mnenji1) je bilo ugotovljeno, da varnostna čelada prepreči le manjšo poškodbo, kot je pretres možganov, kljub uporabi varnostne čelade pa oškodovanec utrpi hujše možganske poškodbe. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo in ni pojasnilo, na kakšen način naj bi neuporaba čelade (oziroma druge zaščitne opreme) vplivala na nastanek/obseg škode, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

_Toženkin odgovor na tožnikovo pritožbo_

3. Pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Toženka v odgovoru na pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in dodaja, da je podala konkretne trditve glede soprispevka ter da je ocena tožnikovega soprispevka prenizka, saj je tožnikovo ravnanje v veliki meri vplivalo na škodni primer. Tožnik je kršil pravila varnosti in ni upošteval navodil. _Toženkina pritožba_

4. Toženka vlaga zoper vmesno sodbo pravočasno pritožbo po pooblaščenki z opravljenim pravniškim državnim izpitom zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vse po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da tožniku prisodi višji soprispevek k nastalemu škodnemu dogodku oziroma, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške postopka.

V pritožbi navaja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje glede zavarovalnega jamstva, temelja odgovornosti in tožnikovega soprispevka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega ugovora solidarne obveznosti in navedb, da tožnik v zvezi z istim historičnim dogodkom toži svojega delodajalca pred Delovnim sodiščem v Celju (Pd 91/2019), torej terja odškodnino za isto škodo v dveh pravdah. Tožniku pripada le ena pravična odškodnina, iz izreka izpodbijane vmesne sodbe pa ni razvidno, da je toženkina odgovornost solidarna. V zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka zaradi zavrnitve toženkinega dokaznega predloga o vpogledu v spis Delovnega sodišča v Celju, obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu neprepričljiva, kršena je bila toženkina pravica do obrambe, sodišče prve stopnje je izrazito neenakopravno obravnavalo toženko in je arbitrarno vodilo dokazni postopek. Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla opravilno številko kazenskega postopka (I Kpr 50537/2016) in kot dokaz vložila listine. Odstop od kazenskega pregona z dne 2. 6. 2017, fotografije in mnenje izvedenca za gozdarstvo, zato ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, da ni bilo podatkov. Že na podlagi teh listin bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da škodni dogodek ni posledica uporabe vozila, ampak je šlo zgolj za delovno funkcijo in delovno nesrečo, kar je sodišče prve stopnje spregledalo in ni konkretizirano obrazložilo.

Nadalje kot odločilno navaja, da se je zgodila delovna nesreča, ko se stroj ni premikal, med dvigom hloda v navpični položaj, ko se je veriga odpela in je hlod padel na večji kup hlodovine ter med drsenjem po skladovnici udaril tožnika po glavi. Škoda torej ni nastala pri uporabi vozila kot prevoznega sredstva in je sodišče prve stopnje uporabilo napačno materialno podlago - Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Tožnik ni zatrjeval neprimernosti stroja, upravljalec ga je pravilno upravljal in tudi s tem strojem se je delovni proces lahko povsem varno upravljal. Sodišče prve stopnje se je nepravilno spuščalo v polje krivdne odgovornosti (kar bi lahko presojalo v okviru civilnopravne odgovornosti zavarovanca, ki pa tega zavarovanja ni imel sklenjenega), elemente varnega delovnega okolja je neutemeljeno preložilo v breme toženke. Prezrlo je toženkine ugovore, da je do nesreče prišlo zaradi popustitve verige in ne zaradi uporabe vozila ter se ni konkretizirano opredelilo do sodne prakse, na katero se je sklicevala toženka (vloga z dne 17. 4. 2023). Delovnega stroja ni mogoče enačiti s klasičnim vozilom. V trenutku nesreče se vozilo ni uporabljalo kot prevozno sredstvo, ampak je le dvigovalo breme, ko se je odpela veriga. Prevozna funkcija delovnega stroja nima nobene veze z nesrečo in je sodišče prve stopnje preširoko razlagalo delovni proces med samim škodnim dogodkom v povezavi s trenutkom nesreče. Nepravilno je ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo sodno prakso, ki s konkretnim dejanskim stanjem ni primerljiva. Prezrlo je, da je glede na napotila Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) bistven trenutek, ko se je zgodila nesreča, razlago je preširoko tolmačilo in neutemeljeno širilo trenutek nesreče na manever ravnanja pred tem, s čimer je odvzelo vozilu, čeprav je v svoji funkciji delovni stroj, interpretacijo, kdaj se uporablja kot delovni stroj.

Dodaja, da sodišče prve stopnje ni dovolj skrbno presojalo dokazov in je neverjetno težo verodostojnosti izpovedbe dalo tožniku, čeprav je ta prilagajal navedbe, kar pomeni kršitev načela poštenosti. Čeprav je tožnik sam izpovedal, da je lažnivo prikazoval okoliščine v predhodnih postopkih, ga sodišče prve stopnje ni prijavilo organom pregona, s čimer je bistveno kršilo postopek. Spregledalo je, da se je nesreča zgodila zaradi odprtja verige na hidravlični roki ter da prevozna funkcija stroja ni imela nobene veze z nesrečo. Kršeno je bilo razpravno načelo, ker je sodišče prve stopnje tožniku omogočilo širjenje navedb po naroku, moralo bi ga pozvati na dopolnitev navedbe glede informativnih dokazov in upoštevati toženkin ugovor prekluzije. Neupravičeno je preložilo trditveno in dokazno breme na toženko v delu, ko se izvedenec ni mogel opredeliti do navedb. Tožnik ni predlagal dokazov glede krivdne odgovornosti, sodišče prve stopnje pa je dokaze v tej smeri izvajalo. Prav tako ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala navedb o opozorilih, saj so priče jasno izpovedale nasprotno in je večjo težo dali tožnikovi izpovedbi, ne da bi njegov interes v pravdi skrbno pretehtalo.

Navaja še, da je bilo tožnikovo nerazumno, izjemno in nenadno ter neprevidno ravnanje izključen vzrok za nesrečo. Sodišče prve stopnje je nepravilno presodilo vzročno zvezo in podalo nekritično oceno, v zvezi s tem uveljavlja odstop od sodne prakse. Delovni stroj ni sam po sebi nevarna stvar, saj je v trenutku nesreče miroval in je do nesreče prišlo zaradi odpetja verige in padca hloda. Sama lastnost stroja sama po sebi ni predstavljala povečane nevarnosti za nastanek poškodb. Tožnik je ravnal s skrajno neskrbnostjo (sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 500/2007 in II Ips 211/2016). Tožnik je sam zašel na področje stroja in do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi se zadržal v skladovnici zadaj, in je imel možnost, da se umakne. Ni res, da je bilo ravnanje upravljalca stroja nepazljivo. Da ta ni storil nič narobe je bilo ugotovljeno že v kazenskem postopku, kjer je tožnik priznaval svojo odgovornost in za potrebe pravde prilagodil navedbe. Upravljalec delovnega stroja je pravilno opravljal svojo delovno nalogo in ni mogel pričakovati, da se bo tožnik znašel na mestu nesreče. Dejstvo, da je tožnik neposredno pred padcem hloda prišel iza skladovnice, ne more iti v breme imetnika delovnega stroja, saj je bilo to povsem nerazumno ravnanje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj bi toženkin zavarovanec v trenutku delovne nesreče lahko storil. Nekritično in nevestno je presodilo dokaze, kako je upravljalec upravljal s strojem, in izvedensko mnenje. Ni razmejilo civilne odgovornosti od zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Prenizko je ovrednotilo tožnikov soprispevek (oceniti bi ga moralo najmanj na 80 %) in ni upoštevalo, da se je nesreča zgodila na delovnem mestu ter da so bila pravila tožniku jasno znana. Gre za izrazit odstop od sodne prakse. Če bi tožnik upošteval pravila varnosti pri delu, bi preprečil škodni dogodek. Nepravilno opravilo delavca je treba presojati z bistveno višjo oceno soprispevka (sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 46/2020 in tam citirano sodno prakso).

_Tožnikov odgovor na toženkino pritožbo_

5. Pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Tožnik v odgovoru pritožbenemu sodišču predlaga, da toženkino pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim ter pritrjuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede ugotovljene toženkine odškodninske odgovornosti, vsebinsko enako kot v svoji pritožbi, pa nasprotuje v delu prisojenega 10 % tožnikovega soprispevka. Dodaja, da tožnik ni samovoljno vstopil v območje delovnega stroja, ampak je svoje delo opravljal tako kot vedno, po navodilih delodajalca in v skladu z ustaljeno delovno prakso, napako pri delu pa je storil upravljalec stroja, ki tožnika ni videl. 6. Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je utemeljena.

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje**

7. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine2 za škodo, ki jo je utrpel, ko se je 26. 4. 2016 poškodoval v delovni nesreči - hlod, ki je bil na delovni stroj pripet z verigo, se je odpel in padel ter zadel tožnika v zadnji del glave in ga huje telesno poškodoval, zaradi česar je utrpel hude poškodbe glave. Uveljavljal je toženkino odgovornost, saj je bilo vozilo na dan škodnega dogodka obvezno odgovornostno zavarovano pri toženki.

Toženka je podala ugovor pasivne legitimacije, ker naj bi po njenem do škodnega dogodka prišlo pri uporabi vozila kot delovnega stroja in ne pri uporabi vozila kot prevoznega sredstva. Uveljavljala je tudi, da je bil škodni dogodek posledica izključnega krivdnega tožnikovega ravnanja, ki je šel v območje delovnega stroja, čeprav je vedel, da je to prepovedano.

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je do škodnega dogodka prišlo 26. 4. 2016, ko se je tožnik poškodoval kot delavec, zaposlen pri A., d. o. o., (v nadaljevanju toženkin zavarovanec), ko je delovni stroj Caterpillar, model IT188B (v nadaljevanju delovni stroj), prevažal hlode. Z delovnim strojem je upravljal B. B. (v nadaljevanju voznik), zaposlen pri toženkinem zavarovancu, delovni stroj pa je bil zavarovan pri toženki po Polici za avtomobilska zavarovanja št. V0444011622449 z dne 23. 9. 2015 (v nadaljevanju Polica za avtomobilska zavarovanja), katere sestavni deli so Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod/11-7. Hlod, ki je bil na stroj pripet z verigo, je padel in pri tem poškodoval tožnika.

9. Pritožbeno niso izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede samega poteka škodnega dogodka. Na dan škodnega dogodka (26. 4. 2016) je tožnik neposredno pred škodnim dogodkom opravljal delo označevanja hlodovine v območju skladovnice, voznik delovnega stroja pa je z delovnim strojem nakladal, prevažal (razdalja približno 20 m) in razkladal hlodovino na skladovnico. Posamezen hlod je najprej z verigo pritrdil na vilice drug delavec, voznik je vilice nato dvignil in hlod, navpično dvignjen, pripeljal do skladovnice, kjer ga je odložil. Do škodnega dogodka je prišlo v zaključni fazi tega opravila, torej pri odlaganju hloda, ko se delovni stroj ni premikal, imel pa je prižgan motor, ko se je pri odlaganju navpičnega hloda le-ta snel z vilic in je hlod (težak med 230 in 300 kg) padel in poškodoval tožnika.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku3 zaključilo, da je podana toženkina odgovornost za nastali škodni dogodek z dne 26. 4. 2016 po Polici za avtomobilska zavarovanja v višini 90 %, v višini 10 % pa je tožnik sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Zavrnilo je toženkin ugovor pasivne legitimacije, ker se je delovni stroj v času škodnega dogodka uporabljal za nakladanje, prevoz in razkladanje hlodov, torej v funkciji vozila, zaradi česar njegova uporaba sodi pod pojem "_uporaba vozila_" in je škoda, ki je nastala tožniku, krita z obveznim zavarovanjem v prometu (149. člen OZ in drugi odstavek 153. člena OZ ter 2.a člen, 15., člen, prvi odstavek 16. člena in prvi odstavek 20. člena ZOZP). Presodilo je, da je delovni stroj nevarna stvar, zato je toženkino odgovornost presojalo po pravilih o objektivni odgovornosti in zaključilo, da toženka ni dokazala, da je tožnik samovoljno nepooblaščeno zašel v delovno področje stroja in da je bil tožnik opozorjen na prepoved zadrževanja v območju skladovnice. Ker pa je bil tožnik seznanjen z načinom dela in bi moral poskrbeti, da se takoj, ko je zaslišal približevanje stroja, odstrani iz njegove bližine (ne pa se zgolj nanašati na voznika stroja, da bo poskrbel, da stroj ne bo zašel v tožnikovo bližino) ter bi pri delu moral uporabljati zaščitno opremo, predvsem čelado, je sam prispeval k nastanku škode v višini 10 % (tretji odstavek 153. člena OZ).

11. V skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Sodbo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Striktna razlaga pravila o mejah pritožbenega postopka pritožbenemu sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.4 **O toženkini pritožbi** _Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka_

12. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da izpodbijana vmesna sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženka v pritožbi smiselno na več mestih zatrjuje. Ta kršitev je podana le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana vmesna sodba nima. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena in ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni odločitvi v izreku, zato omogoča pritožbeni preizkus.

13. Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane vmesne sodbe upoštevati toženkin ugovor solidarne obveznosti zaradi postopka pred Delovnim sodiščem v Celju (Pd 91/2019), v katerem tožnik zaradi istega škodnega dogodka toži svojega delodajalca (toženkinega zavarovanca). Obveznost toženke (zavarovalnice) je v drugem odstavku 20. člena ZOZP res določena kot solidarna - toženka odgovarja za škodo do višine zavarovalne vsote nerazdelno skupaj z ostalimi odgovornimi osebami.5 Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (kar ni pritožbeno izpodbijano), da v zadevi pred Delovnim sodiščem v Celju Pd 91/2019 še ni bilo pravnomočno odločeno, toženkin zavarovanec (delodajalec) torej še ni bil pravnomočno obsojen, zato sodišču prve stopnje še ni bilo treba v izreku odločati o tem, da je toženkina obveznost solidarna. V primeru, ko sta dva solidarna dolžnika tožena vsak posebej v ločenih postopkih, mora sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upoštevati pravnomočno sodbo zoper prvega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.6 Glede na navedeno ni podana v zvezi s tem uveljavljana bistvena kršitev določb postopka zaradi zavrnitve toženkinega dokaznega predloga o vpogledu v spis Delovnega sodišča v Celju (Pd 91/2019), sodišče prve stopnje je sicer priče in tožnika tudi samo neposredno zaslišalo ter je pridobilo izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu.

14. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin dokazni predlog o vpogledu v kazenski spis kot nesubstanciran. Toženka je sicer v zvezi s tem navedla opr. št. I Kpr 50537/2016 in predložila Odstop od kazenskega pregona, fotografije in mnenje izvedenca za gozdarstvo, ni pa navedla, katere listine naj sodišče prve stopnje pribavi. Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis mora stranka določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj s posamezno listino dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Če dokazni predlog ni ustrezno substanciran, odsotnost strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.

15. Prav tako niso utemeljeni pavšalno zatrjevani pritožbeni očitek o kršitvi toženkine pravice do obrambe in bistveni kršitvi določb postopka zaradi neenakopravne obravnave strank ter o arbitrarno vodenem dokaznem postopku, ki jih pritožbeno sploh ni mogoče preizkusiti, saj jih pritožnica ne pojasni oziroma vsebinsko ne konkretizira. Neutemeljen je v zvezi s tem zatrjevan očitek o favoriziranju tožnika, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah postopka zaradi opustitve kazenske ovadbe zoper tožnika zaradi krive izpovedbe pa nima podlage v določbah ZPP.

_Glede dokazne ocene sodišča prve stopnje in očitka o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju_

16. Niso utemeljene pritožbene navedbe o neskrbni, nekritični in nevestni presoji dokazov s strani sodišča prve stopnje v zvezi s toženkinimi navedbami o opozorilih tožniku, o tem, da je bilo njegovo nerazumno, izjemno, nenadno ter neprevidno ravnanje izključen vzrok za nesrečo ter o tem, da je bilo ravnanje voznika stroja pazljivo in da ni storil nič narobe. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno, ki je skladna z metodološkim napotkom, katerega sodišču nalaga 8. člen ZPP, sprejelo ob upoštevanju konkretizirane trditvene podlage7 in po izvedenem dokaznem postopku,8 v okviru katerega je pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine, povezane s škodnim dogodkom, in sprejelo pravilne dokazne zaključke. Temeljito in vsestransko je analiziralo izpovedi tožnika in zaslišanih prič - voznika B. B., ki je upravljal delovni stroj, in C. C., ki je bil tožnikov nadrejeni in je opravljal nadzor pri delodajalcu (toženkinemu zavarovancu) nad tožnikom in drugimi delavci, ter izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu z dopolnitvijo in vsebino listinskih dokazov.

17. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je pravilno in dokazno podprto zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nespoštovanja pravil varnega dela (in ne zaradi voznikove nepravilne uporabe delovnega stroja), ki je bila posledica tega, da je toženkin zavarovanec takšen način dela zapovedoval ter da za delo primernega delovnega stroja niti ni bilo na voljo. Na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca z dopolnitvijo je ugotovilo, da pri toženkinemu zavarovancu ni bilo poskrbljeno za varno delovno okolje in da za delo s prevozom hlodovine ni bil uporabljen primeren delovni stroj. Delovni stroj namreč ni bil namenjen niti prilagojen za opravljanje dela, kot se je opravljalo v času škodnega dogodka, saj gre za nakladalni stroj, s sprednjimi vilicami pa ni bila mogoča varna izvedba manipulacije s hlodom tako, da bi ga lahko varno postavili v pokončno lego.9 Delo ne bi smelo biti organizirano tako, da bi se na istem kraju istočasno nahajala delovni stroj in delavec,10 voznik bi moral stroj upravljati tako, da bi imel pregled nad širšim območjem. Vsebine usposabljanja voznika z delovnim strojem tudi niso bile povsem prilagojene delu na delovnem stroju (voznik je bil usposobljen za delo z viličarjem), tudi pri preizkusu glede varnosti in zdravja pri delu vprašanja niso bila povsem prilagojena delovnemu procesu (delu z viličarjem namesto s konkretnim delovnim strojem). Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku in vozniku, da se je tovrstno delo vedno opravljalo s tem strojem in na tak način, in da so včasih dejansko delali (označevali hlodovino) v neposredni bližini delovnega stroja. Tožnikov nadrejeni, ki je sam neposredno pred dogodkom opravljal delo 20 m stran, vendar tožnika ni videl, je sicer izpovedal, da je delavce vedno pred začetkom dela opozarjal, naj pazijo nase in na druge, vendar je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da to ni bilo dovolj in da toženka ni dokazala, da je nadrejeni tožnika opozoril na prepoved zadrževanja pri skladovnici. Tožniku je tudi verjelo, da se je delovni stroj približeval območju, kjer se je nahajal (in ne da se je tožnik približal delovnemu stroju). Tožnik ga je slišal, vendar je pričakoval, da se mu voznik s svojim strojem ne bo približal. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi presodilo pomen tožnikove izpovedbe o dogovarjanju v kazenskem postopku11 in ocenilo tožnikovo izpoved kot verjetno in prepričljivo. Na podlagi voznikove izpovedbe je ugotovilo, da je bil tudi voznik v času škodnega dogodka nepazljiv, saj je bil bolj osredotočen na svoje delo oziroma da bo odložil hlod in da okolice in prisotnosti morebitnih drugih ljudi ni spremljal ter tožnika ni videl. 18. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in dokazne zaključke sodišča prve stopnje (obrazloženo v točkah 17-19 in 25-27 obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe) kot življenjsko logične in prepričljive ter zaključuje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Toženka z v pritožbi ponujeno lastno in selektivno dokazno oceno tožnikove izpovedi kot neverodostojne, z golim sklicevanjem na tožnikov interes za izid pravde, in z lastnimi dokaznimi zaključki, s katerimi izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, dvoma v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne more vzpostaviti. Prav tako zaključkov pritožnici ne uspe izpodbiti s pritožbenimi navedbami o nepričakovanem in povsem nerazumnem ravnanju tožnika. Glede na ugotovljen način opravljanja delovnega procesa pri toženkinem zavarovancu tožnikovo ravnanje, ko je označeval hlodovino v območju skladovnice v delovnem območju stroja, za toženkinega zavarovanca ni moglo biti nepričakovano. Delo, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka, se je namreč opravljalo tako, da je bilo mogoče, da sta bila istočasno na delovišču prisotna tako delovni stroj kot tožnik. Takšna organizacija dela pa je bila v izključni domeni toženkinega zavarovanca, ki ni v celoti poskrbel za varno opravljanje dela. Ni dovolj, da je podal ustna opozorila, naj delavci pazijo nase in organiziral teoretična usposabljanja (za katera je izvedenec ugotovil, da niso bila v celoti ustrezna), ampak bi moral delo organizirati tako, da ne bi bilo mogoče, da se na delovišči istočasna nahaja delovni stroj, ki vozi hlode, in delavec, ki jih označuje.

_Glede ugovora pasivne legitimacije_

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je za škodo v obravnavanem škodnem dogodku na podlagi sklenjene zavarovalne police za zavarovanje avtomobilske odgovornosti podana toženkina odgovornost. 20. V slovenskem pravu je obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti urejeno z ZOZP. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo in interpretiralo 15. člen ZOZP, po katerem mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (zavarovanje avtomobilske odgovornosti), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Pravilno in natančno je pojasnilo ureditev obveznega zavarovanja odgovornosti pri uporabi motornih vozil v pravu Evropske unije in se pravilno sklicevalo na Direktivo 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva), v kateri je kodificirana Direktiva Sveta (72/166/EGS) z dne 24. 4. 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Prva direktiva).12 Pravilno je obrazložilo, da je za razlago pojma "_uporaba vozila_" iz prvega odstavka 3. člena Direktive, ki je samostojen pojem prava Evropske unije, pristojno SEU in povzelo stališča SEU, zavzeta v sodbah C-162/13 z dne 4. 9. 2014, C-514/16 z dne 28. 11. 2017, C-648/17 z dne 15. 11. 2018 in C-100/18 z dne 20. 6. 2019, stališča Vrhovnega sodišča RS v odločbah II Ips 65/2018 (pravilno III Ips 65/2018), II Ips 334/2015 in III Ips 25/2018 ter stališče Višjega sodišča v Celju Cp 482/2019 (glej 14. do 16. točko obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe sodišča prve stopnje).

21. Glede na pritožbeno neizpodbijane dejanske ugotovitve o poteku škodnega dogodka (opisane v 9. točki obrazložitve te odločbe) in glede na sklenjeno obvezno zavarovanje v prometu, ki je podlaga tožnikovemu tožbenemu zahtevku do toženke, je sodišče prve stopnje v okviru uporabe materialnega prava pojem ″_uporaba vozila_″ interpretiralo v skladu s sodno prakso SEU in VS RS. Delovni stroj namreč v času škodnega dogodka ni bil uporabljen zgolj kot delovni stroj, ampak je delovna operacija, ki jo je izvajal, zajemala tudi vožnjo, saj je stroj nakladal, prevažal (na razdalji približno 20 m) in odlagal hlodovino, torej se je v času škodnega dogodka uporabljal (zlasti) kot prevozno sredstvo. Zato z obravnavano zadevo ni primerljiva sodna praksa, kjer je delovni stroj (traktor) opravljal izključno funkcijo proizvajalca pogonske sile (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ip 721/2009 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2789/2017, ki ju pritožbeno izpostavlja toženka13) in ni podan pritožbeno uveljavljan odstop od sodne prakse.

22. Toženkino pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo delovni proces razlagati ožje v povezavi s trenutkom nesreče, ker je stroj v trenutku nesreče le dvigoval hlod (pri razkladanju), kar po njenem pomeni, da se ni uporabljal kot prevozno sredstvo, po presoji pritožbenega sodišča nima opore v sodni praksi SEU in Vrhovnega sodišča RS, ki jo je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje. V zadevi C-162/13 (škodni dogodek je nastal ob premiku s traktorjem na dvorišču kmetije zaradi prestavitve prikolice traktorja v skedenj) je SEU tako zavzelo stališče, da pojem "_uporaba vozila_" iz prvega odstavka 3. člena Prve direktive zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. V zadevi C-514/16 je SEU stališče iz zadeve C-162/13 nadgradilo, in sicer je pojasnilo, da obseg pojma "_uporaba vozila_" ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja ter da dejstvo, da je bilo v nesreči udeleženo vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v nepremičnem stanju, samo po sebi ne izključuje, da je uporaba tega vozila v navedenem trenutku lahko zajeta z njegovo funkcijo prevoznega sredstva in da posledično spada pod pojem "_uporaba vozil_". Glede vozil, ki se uporabljajo kot prometna sredstva in kot delovni stroji, je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, ta uporaba lahko sodi pod pojem "_uporaba vozila_". Če pa se je vozilo uporabljalo kot delovni stroj, pa uporaba ne more soditi pod navedeni pojem. V zadevi C-648/17 je SEU pojasnilo, da pojem "_uporaba vozila_" zajema tudi položaj, v katerem je potnik vozila, parkiranega na parkirišču, pri odpiranju vrat tega vozila udaril ob sosednje parkirano vozilo in to sosednje vozilo poškodoval. V zadevi C-100/18 pa da pojem "_uporaba vozila_" iz prvega odstavka 3. člena Direktive zajema tudi položaj, v katerem se je vozilo, ki je bilo parkirano v zasebni garaži stavbe in uporabljeno v skladu s svojo funkcijo prevoznega sredstva, vžgalo in zanetilo požar, katerega vzrok je električni tokokrog tega vozila, ter povzročilo škodo na tej stavbi, čeprav se to vozilo več kot 24 ur pred izbruhom požara ni premikalo in sama povzročitev škode ni bila v zvezi z mehansko močjo vozila, zaradi katere bi se le-to gibalo.

23. Glede na navedeno je v okoliščinah konkretnega primera odločilno, da je bil stroj v času škodnega dogodka namenjen prevozu (premikanju) hlodov, premikanje vozila, pa je ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila. Ne drži, da je bil škodni dogodek neodvisen od prometne funkcije stroja. Dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v zaključni fazi delovne operacije, torej pri odlaganju hloda, ko se delovni stroj ni premikal, imel pa je prižgan motor, in se je pri razkladanju hloda v navpičnem položaju veriga odpela in je hlod padel ter poškodoval tožnika, ne pomeni, da stroj ni bil uporabljen kot prevozno sredstvo, za kar se v pritožbi zavzema toženka, saj je delovna operacija zajemala tudi premike stroja z namenom izvedbe delovne operacije (nakladanje, prevažanje in razkladanje hlodovine). Drugačna odločitev bi bila v nasprotju z namenom ureditve obveznega zavarovanja odgovornosti pri uporabi motornih vozil, ki je v varstvu oškodovancev nesreč, ki jih povzročijo vozila. Zato je sodišča prve stopnje pravilno zavrnilo toženkin ugovor pasivne legitimacije, ker je škoda, ki je nastala tožniku, krita z obveznim zavarovanjem v prometu.

_Glede očitka o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi s temeljem toženkine odškodninske odgovornosti_

24. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je delovni stroj, ki ga poganja motorna sila in s katerim je voznik prevažal, nalagal in odlagal lesene hlode (torej velika in težja bremena), nevarna stvar, saj iz lastnosti stroja izhaja povečana nevarnost za nastanek poškodb in ni mogoče zaključiti, da bi bilo takšen stroj s pripetim visečim hlodom na vilice kljub veliki skrbnosti in navodilom mogoče vedno imeti po kontrolo in tako pravočasno odvrniti nesrečo. Zato je sodišče prve stopnje toženkino odgovornost pravilno presojalo po pravilih o objektivni odgovornosti. Po 149. členu OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po 150. členu OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

25. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi se toženka celotne odgovornosti za nastali škodni dogodek lahko razbremenila le, če bi dokazala, da je tožnik ravnal krivdno, pri tem pa njen zavarovanec njegovega dejanja ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ14), česar pa toženki ni uspelo dokazati. Toženka je zatrjevala le, da je tožnik zašel v območje delovnega stroja, čeprav je bil opozorjen, da ne sme, vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, te navedbe še ne pomenijo, da toženkin zavarovanec ne bi mogel pričakovati, da bo tožnik to storil. Njegovo ravnanje v nasprotju z navodili toženkinega zavarovanca in prepovedjo zadrževanja v bližini skladovnice, na katero se je dovažal hlod, bi lahko vplivalo kvečjemu na presojo njegovega (so)prispevka k nesreči (tretji odstavek 153. člena OZ). Nepričakovana dejanja oškodovanca se namreč presoja po najstrožjem merilu posebno skrbnega človeka, tako da v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovancev.15 Glede na organizacijo dela v obravnavanem primeru (ko se je delo opravljalo na način, da ni bilo izključeno, da sta delavec in delovni stroj na istem mestu) ni bilo nepričakovano, da lahko delavec, ki se nahaja v bližini delovnega stroja, (nepričakovano) vstopi v delovno področje stroja, kar bi moral toženkin zavarovanec upoštevati in bi moral takšen način dela preprečiti. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za nastali škodni dogodek podana toženkina objektivna odgovornost in ni podan uveljavljan odstop od sodne prakse16 ter ne drži pritožbeni očitek o nepravilni presoji vzročne zveze.

26. Ker je sodišče prve stopnje toženkino odgovornost pravilno presojalo po pravilih o objektivni odgovornosti, niso pravno upoštevne pritožbene navedbe v zvezi s krivdno odgovornostjo, sodišče prve stopnje pa je tudi pojasnilo, da je, čeprav toženkina odgovornost izvira iz obstoja zavarovalne police za zavarovanje avtomobilskega zavarovanja (in ne gre za delovno nezgodo), okoliščine o varnem opravljanju dela (torej tudi primernost delovnega stroja) presojalo zaradi ugotavljanja okoliščin, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, in zaradi obsega tožnikovega soprispevka. Zgolj zato, ker toženka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, pa krivdne opustitve pravil o varnosti pri delu toženkinega zavarovanca niso nepomembne, saj jih je potrebno upoštevati ob presoji deleža tožnikovega soprispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ.17

27. Po tretjem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Oškodovančevo ravnanje in prispevek k škodi se presoja ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti - pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Pri odločanju, za kolikšen delež naj se zaradi ravnanja oškodovanca zmanjša prisojena odškodnina, je treba upoštevati, kolikšnega pomena je bila za nastanek določene škode sama nevarnost, ki izvira iz stvari, nadalje, ali je k nastanku škode prispevalo tudi morebitno neskrbno ravnanje delodajalca ter še, koliko je na nastanek škode vplivalo neskrbno ravnanje samega oškodovanca. Ob tem je pomembna tudi teža oškodovančevega ter delodajalčevega ravnanja.18

28. Toženka v pritožbi (kjer izpodbija odločitev sodišča o njeni odgovornosti v višini 90 %) navaja še, da je sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek (v višini 10%) prenizko ovrednotilo. Ta njen očitek ni utemeljen. Glede na okoliščine konkretnega primera - organizacija dela na način, da ni bilo izključeno, da sta delavec in delovni stroj na istem mestu, ni bilo poskrbljeno za varno delovno okolje, neprimeren delovni stroj za prevažanje hlodov, hlod je bil neprimerno pritrjen na vilice stroja, tožnik ni bil opozorjen na prepoved zadrževanja v bližini skladovnice in ni samovoljno zašel v delovno področje stroja, ampak se je slednji približal njemu, voznik stroja pa je bil nepazljiv - pritožbeno sodišče tudi ob upoštevanju okoliščin (ki jih toženka pritožbeno ne izpodbija in jih je kot odločilne za oceno 10 % tožnikovega soprispevka presodilo sodišče prve stopnje), da tožnik ni imel zaščitne čelade, čeprav je bila predpisana in da se tožnik, ki je bil seznanjen z načinom dela, ko je slišal približevanje stroja, ni odstranil iz njegove bližine, pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni podlage za višji tožnikov soprispevek in za višjo delno razbremenitev toženkine odgovornosti po tretjem odstavku 153. člena OZ. V pritožbi uveljavljan odstop od sodne prakse v zvezi s tem (sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 46/2020,19 ki z obravnavano ni primerljiva) pa ni podan.

**O tožnikovi pritožbi (II. točki izreka)**

29. Ni podan pritožbeni očitek o prekoračitvi toženkine trditvene podlage in v zvezi s tem uveljavljane kršitve 2., 7. in 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ne drži, da toženka ni podala pravočasnih trditev, da bi tožnik kritičnega dne lahko slišal delovni stroj in da bi se zato moral umakniti iz njegove bližine; da bi tožnik moral nositi čelado, ki je bila predpisana kot obvezna in jo je imel na razpolago, takšna opustitev pa je v vzročni zvezi z utrpelo poškodbo glave in da je bil seznanjen z načinom dela. Toženka je namreč te trditve v zvezi z uveljavljanjem tožnikovega soprispevka podala že v odgovoru na tožbo (list. št. spisa 20)20 in tudi pripravljalni vlogi z dne 31. 3. 2022 (list. št. 102).21

30. Tudi ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s katero tožnik neutemeljeno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o soprispevku nejasna in neargumentirana ter da ni pojasnilo, na kakšni podlagi je sprejelo zaključek, da naj bi bil tožnik seznanjen z načinom dela in da bi sploh lahko slišal stroj. Vmesna sodbo glede odločitve o tožnikovem soprispevku je obrazložena, jasna in ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni odločitvi v izreku, zato omogoča pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, na kakšni podlagi je sprejelo zaključek, da naj bi bil tožnik seznanjen z načinom dela in da bi stroj lahko slišal (17., 26., 33., 34., 35., 39. točka obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe).

31. Utemeljen pa je pritožbeni očitek v zvezi z neuporabo varnostne čelade glede ugotovljenega tožnikovega soprispevka k nastali škodi v višini 10 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (kar ni pritožbeno izpodbijano), da je tožnik v času škodnega dogodka uporabljal delovne čevlje, rokavice in delovna oblačila, zaščitne čelade pa ne, čeprav jo je imel na voljo in je bila njena uporaba predpisana. Tožnik je uveljavljal, da tudi nošnja čelade (ali kateregakoli drugega zaščitnega sredstva) ne bi zmanjšala obsega poškodbe glave, ker lahko nošnja čelada prepreči le manjše poškodbe, torej da ni podane vzročne zveze med tožnikovo neuporabo čelade (ali kateregakoli drugega zaščitnega sredstva) in nastalo škodo. Skliceval se je na izvedenska mnenja v drugih postopkih, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot del tožnikove trditvene podlage, in za ugotovitev tega dejstva predlagal postavitev izvedenca nevrologa. Sodišče prve stopnje pa tega ni ugotavljalo, ker je zmotno menilo, da to vprašanje spada v okvir višine odškodnine in ne temelja zahtevka. S tem ko je pri oceni tožnikovega soprispevka upoštevalo, da tožnik ni nosil zaščitne čelade, ne da bi pred tem ugotavljalo, ali je neuporaba čelada vplivala na nastanek škode, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik uveljavlja, da je zaradi škodnega dogodka utrpel hude poškodbe glave, zato gre za vprašanje vzročne zveze med tožnikovim ravnanjem in nastalo škodo. Tudi med oškodovančevo neskrbnostjo in škodnim dogodkom mora obstajati pravnorelevantna vzročna zveza. Zato je odločitev o tožnikovem soprispevku v višini 10 % preuranjena, zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je tožnikova pritožba (kot je že pojasnjeno v 29. in 30. točki obrazložitve te odločbe) sicer utemeljena glede odločitve o soprispevku v delu tožnikove soodgovornosti, ki odpade na njegovo ravnanje, ko se ni umaknil iz območja stroja, čeprav ga je slišal, vendar je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo v celoti (10 %), ker sodišče prve stopnje tega dela tožnikove soodgovornosti (da se ni umaknil) ni razmejilo od dela, ki odpade na neuporabo čelade.

32. Ker je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi glede tožnikovega soprispevka v višini 10 % zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugodilo, se ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb glede neuporabe čelade oziroma druge zaščitne opreme (uveljavljani kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 25. člena URS).

**Odločitev o pritožbah**

33. Toženkina pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o podani toženkini odgovornosti za nastali škodni dogodek z dne 26. 4. 2016 po Polici za avtomobilsko zavarovanje, št. VO44401162449, v višini 90 % potrdilo (353. člen ZPP).

34. Tožnikova pritožba pa je utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o tožnikovem 10 % soprispevku k nastanku škodnega dogodka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

35. Sodišče prve stopnje bo moralo pred ponovno presojo tožnikovega soprispevka v višini 10 % najprej dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali je neuporaba zaščitne čelade vplivala na obseg in vrsto utrpelih poškodb in s tem obseg škode ali ne, in v primeru pritrdilnega odgovora, opraviti ustrezno tehtanje med pomenom same nevarnosti, ki izvira iz delovnega stroja za nastanek škode, in ugotovljenim neskrbnim ravnanjem delodajalca (toženkinega zavarovanca) ter morebitnim neskrbnim tožnikovim ravnanjem, pri tem pa upoštevati tudi težo ravnanja toženkinega zavarovanca in tožnika ter ponovno odločiti o odgovornosti za nastali škodni dogodek v preostanku (v višini 10 %).

36. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na naravo in okoliščine konkretnega primera (delna razveljavitev vmesne sodbe, s katero je bilo odločeno le o delu tožbenega zahtevka, ki se na nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo) ne more samo ugotavljati celotnega sklopa manjkajočih dejstev (sporna višina odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, sporni temelj tožnikovega soprispevka ter sporen tek zakonskih zamudnih obresti glede zahtevka iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja) in podati zaključke pravne narave, temveč lahko to po naravi stvari v okviru novega sojenja stori le sodišče prve stopnje, s čimer bo omogočen tudi preizkus odločitve brez bistvenega posega v pravico strank do pritožbe. Razveljavitev vmesne sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo bistveno podaljšala postopka, saj bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka (potrjena vmesne sodba v delu glede podane toženkine odškodninske odgovornosti v višini 90 %) moralo v vsakem primeru izvesti dokazni postopek za ugotavljanje dejstev v zvezi s sporno višino odškodnine, ki jih zaradi izdaje izpodbijane vmesne sodbe še ni ugotavljalo, ponavljanje že obsežno izvedenega dokaznega postopka in dodatno izvajanje dokazov glede višine odškodnine na pritožbeni stopnji pa ne bi bilo ekonomično in bi lahko še podaljšalo in podražilo postopek.

**Odločitev o stroških postopka**

37. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tožnik navaja, da je priložil izvedensko mnenje izvedenca nevrologa z dne 16. 1. 2011, pridobljeno v drugi zadevi v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju I P 390/2004, in izvedensko mnenje izvedenke patologije z dne 4. 4. 2017, izdelano v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper voznika delovnega stroja, pred Okrožnim sodišče v Celju I Kpr 50537/2016. 2 Tožnik uveljavlja povrnitev premoženjske (2.040 EUR) in nepremoženjske škode (85.000 EUR), glede zahtevka iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja (3.745,20 EUR) pa je med pravdnima strankama sporen le še tek zakonskih zamudnih obresti. 3 Z izvedenimi dokazi kot pod 7. točko obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. 4 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020 (18. in 19. točka obrazložitve). 5 Po prvem odstavku 395. člena OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. 6 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 96/2020 in II Ips 554/2000. 7 Povzete v točkah 1 do 5 obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. 8 Glej 7. do 9. točko obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. 9 Ugotovilo je, da je sprednji del čeljusti delovnega stroja raven, gladek in ni predviden na zapenjanje ali pritrditev verig nanje in za tovrstno prevažanje bremen. Za tovrstno premikanje posameznih hlodov so predvideni delovni stroji, ki imajo manjše gibljive čeljusti, s katerimi lahko čvrsto primejo hlod in ga zaradi svoje gibljivosti tudi varno postavijo v vertikalni položaj. Način pritrditve hloda na delovni stroj z verigo za transport zaradi neprimernosti stroja ni bil varen. Po škodnem dogodku je bil delovni stroj tudi zamenjan z drugim. 10 Dela z označevanjem hlodov se ne bi smela začeti dokler potekajo dela na stroju s hlodovino v njeni okolici. 11 Tožnik je izpovedal, da je v kazenskem postopku pričal v korist voznika, da bi ga rešil odgovornosti - izpovedal je, da ga voznik ni mogel videti, ker so se skupaj z voznikom in nadrejenim dogovorili, da bodo poskušali voznika rešiti kazenskega postopka. 12 V 3. členu je določeno, da vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Na podlagi teh ukrepov se določi kritje obveznosti in pogoji kritja. 13 Toženka v pritožni navaja, da se sodišče prve stopnje ni konkretizirano opredelilo do sodne prakse, na katero se je sklicevala v vlogi z dne 17. 4. 2023. 14 Po drugem odstavku 153. člena OZ je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. 15 Glej tudi D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 862 - 876. 16 Toženka se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 500/2007 (hoja po železniški progi) in II Ips 211/2016 (skok na vozeči vlak), ki z obravnavano zadevo nista primerljivi, saj gre za drugačno dejansko in pravno stanje. 17 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 120/2014 (8. točka obrazložitve). 18 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 54/2022 (33. točka obrazložitve). 19 V citirani zadevi se je tožnik poškodoval med delom na višini, ko se je nahajal v dvižni košari, in ni bil pripet z varnostnim pasom, čeprav je bil poučen, da mora biti med dvigom in spustom dvižne košare pripet z varnostnim pasom na eno od obeh ušes, ki sta v ta namen nameščeni na košari. Dvižna košara se je prevrnila za 180 stopinj, do poškodb pa sploh ne bi prišlo ali pa bi bile te bistveno manjše, če bi bil tožnik preko varnostnega pasu s pozicijsko zanko pripet v uho, ki se je nahajajo v dvižni košari. 20 Navedla je, da se je ob dvigu hloda veriga, s katero je bil hlod pripet na vilice delovnega stroja, popustila, hlod, ki je bil v fazi dvigovanja v poševni legi, pa je zdrsnil po hlodih, ki so bili zloženi na skladovnici in se odbil tožniku, ki je stal v bližini, v glavo ter ga poškodoval. Navedla je tudi, da tožnik ni ravnal v skladu s pravili varnega dela (med katera sodi obvezno nošenje zaščitne čelade in prepoved zadrževanja v območju delovnega stroja) in da je delovni stroj prav gotovo moral slišati ter bi se moral umakniti iz vplivnega območja stroja. 21 Navedla je, da je bilo tožniku znano delovno mesto viličarja, da je tožnik vedel, da se je voznik viličarja odpravil po distančni hlod in je vedel, da ga mora postaviti v pokončni položaj. Tožnik je poznal navodila delodajalca, vendar je zavestno kršil prepoved približevanja v bližini skladovnice, na katero so se odvažali hlodi. Tožnik je sam pojasnil v prehodnih postopkih, da jih je direktor večkrat opozoril, da morajo nositi čelado, delodajalec je tožniku omogočil nošnjo čelade in mu je bila le-ta na razpolago. Toženkin zakoniti zastopnik je tudi sicer izvajal redni nadzor na delom in po potrebi dajal dodatna navodila glede delovnega procesa, s čimer je bil tožnik zagotovo seznanjen.