Jedro

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče omeji le na preizkus kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Temu je zadoščeno le, če zahteva poleg določne navedbe kršitve vsebuje tudi njeno obrazložitev.

Ker je sodišče obsojencu v skladu z določbami 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo v okviru določbe 1. odstavka 221. člena KZ predpisano kazen ter preizkusno dobo v trajanju, kot jo določa drugi odstavek 50. člena KZ, pri določitvi vrste in višine kazni pa je upoštevalo splošna merila za njeno odmero (1. in 2. odstavek 41. člena ZKP), ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu in tudi ni kršilo kazenskega zakona. Nasplošno izraženo nezadovoljstvo z izrekom kazenske sankcije, ki tudi sicer meri na zmotno presojo dejanskih okoliščin in s tem na z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ni utemeljeno.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.Đ. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obdolženec je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 16.3.2001 sta bila spoznana za kriva, obs. V.M. kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena in 25. člena KZ, obs. A.Đ. pa kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. Obema sta bili izrečeni pogojni obsodbi, v njih pa določeni kazni, prvemu šest mesecev zapora in preizkusna doba treh let in drugemu dva meseca zapora ter preizkusna doba dveh let. Obs. V.M. je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obs. A.Đ. pa je bilo naloženo plačilo teh stroškov in povprečnine v znesku 45.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.12.2001 zavrnilo pritožbo zagovornika obs. A.Đ. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu naložilo v plačilo 50.000 SIT povprečnine.

Zagovornik obs. A.Đ., odvetnik M.K. iz R., je dne 18.4.2002 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.12.2001 ter sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 16.3.2001 v točki 1/II v delu, ki se nanaša na obs. A.Đ. spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je sodišče kršilo kazenski zakon in določbe Zakona o kazenskem postopku. Kljub takšnemu zatrjevanju pa obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ne konkretizira. Opisuje postopek, ko že iz samega opisa tega postopka lahko ugotovimo, da pravice obsojenca niso bile kršene in da je bil že od vsega začetka opozorjen na pravice, ki jih ima kot obdolženec v kazenskem postopku. Seveda na te pravice dejstvo, da je prišlo do spremembe opisa njegovega ravnanja in pa tudi glede pravne opredelitve kaznivega dejanja pred koncem kazenskega postopka, nima nikakršnega vpliva. Tudi trditev, da očitano ravnanje ni kaznivo dejanje prikrivanja, zahteva za varstvo zakonitosti ne obrazloži. Opis dejanja ima v abstraktnem in konkretnem delu takšne zakonske znake, da lahko ugotovimo, da sodišče kazenskega zakona s takšnim opisom in pravno opredelitvijo dejanja ni kršilo. Glede na navedeno bo zahtevo za varstvo zakonitosti potrebno zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitve kazenskega zakona vložnik zahteve ni konkretno opredelil. Na podlagi njegove navedbe, da po mnenju obrambe v konkretnem primeru ne more biti podano kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ in da za očitek po spremenjeni obtožbi dne 16.3.2001 niso izpolnjeni njegovi zakonski znaki, je mogoče sklepati, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Ta kršitev je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni, kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ ni konkretno opredeljen. Tako kot je dejanje opisano v izreku pravnomočne sodbe, ima vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Z navedbo, da ni dovolj dokazov za očitano kaznivo dejanje prikrivanja ter z opozarjanjem na stališče, da mora storilec tega kaznivega dejanja s svojim ravnanjem izraziti hotenje, da stvar prikrije, zahteva izpodbija dejanske zaključke pravnomočne sodbe in njihovo presojo. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva opozarja na "kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP". Pri tem navaja, da izpodbijani sodbi, zlasti sodba sodišča druge stopnje, nimata razlogov oziroma so ti razlogi nejasni, s čimer nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Toda iz utemeljitve te kršitve ni jasno razvidno, glede katerih odločilnih dejstev prvostopna sodba nima razlogov in v čem so ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. V tem delu navedenega razloga sploh ni mogoče preizkusiti. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče omeji le na preizkus kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Temu je zadoščeno le, če zahteva poleg določne navedbe kršitve vsebuje tudi njeno obrazložitev.

Z utemeljitvijo, da ni razlogov oziroma so ti nejasni glede pritožbenih navajanj, da bi šlo v primeru obsodilne sodbe glede kaznivega dejanja prikrivanja tudi za kršitev ustavno pravnih kategorij 19. člena in 29. člena Ustave Republike Slovenije, zahteva očita sodišču druge stopnje, da ni presodilo teh pritožbenih navedb. Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi obrazložilo, da prvostopno sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka in tudi ne s pritožbo uveljavljanih ustavnih določb. Za takšen zaključek je navedlo določne in jasne razloge, s katerimi je zavrnilo navedbe, povezane s pritožbenim očitkom kršitve 19. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče druge stopnje je postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP. Zato drugostopna sodba nima pomanjkljivosti, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Na glavni obravnavi dne 16.3.2001 je državni tožilec glede obs. A.Đ. spremenil obtožbo tako, da ga je obtožil storitve kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. V skladu s takšnim postopanjem državnega tožilca je obsojencu, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 262 in 263), bila dana možnost, da se o spremenjeni obtožbi izjavi in da se ponovno zagovarja. Glede na to obsojenec ni bil omejen v njegovi pravici do obrambe in v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazane kršitve v tem pogledu niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi navaja, da ni pravilno postopanje, ko se zaradi pomanjkanja dokazov glede kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec prvotno obtožen, dopušča tako rekoč v zadnjem hipu možnost kazenskega pregona za drugo kaznivo dejanje, v tem primeru za kaznivo dejanje prikrivanja. Zahteva s to trditvijo sicer odpira vprašanje dopustnosti spremembe obtožbe, vendar pa je ne obrazloži. Ne vsebuje namreč utemeljitve o tem, iz katerih razlogov naj ne bi bila takšna sprememba dopustna in katere procesne določbe, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, naj bi bile s tem storjene. Zato navedb zahteve tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Kršitev kazenskega zakona je po stališču vložnika zahteve podana tudi v zvezi z izrekom kazenske sankcije. Kazenska sankcija ni sorazmerna niti s težo dejanja niti s stopnjo obsojenčeve krivde, niti ni sorazmerna s tisto, ki je bila izrečena soobs. M. Po določbi 5. točke 372. člena ZKP sodišče krši kazenski zakon med drugim, če z odločbo o kazni ali pogojni obsodbi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Sodišče je obsojencu v skladu z določbami 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo v okviru določbe 1. odstavka 221. člena KZ predpisano kazen ter preizkusno dobo v trajanju, kot jo določa drugi odstavek 50. člena KZ. Pri določitvi vrste in višine kazni je upoštevalo splošna merila za njeno odmero (1. in 2. odstavek 41. člena ZKP). Zato ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu in tudi ni kršilo kazenskega zakona. Nasplošno izraženo nezadovoljstvo z izrekom kazenske sankcije, ki tudi sicer meri na zmotno presojo dejanskih okoliščin in s tem na z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj ni utemeljeno.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. A.Đ. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, razvidnih iz podatkov spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).